Potovanje po Maleziji – 2. del

Konec druženja s Paulom in kratek večerni polet proti mestu Kuching. Največje mesto Sarawaka, ki je obetalo veliko zanimivosti. Zgodaj zjutraj naju je pred hotelom čakal prevoz do najstarejšega nacionalnega parka Bako na otoku Borneo, ki je  oddaljen le 37 km od Kuchinga. Park na 27 kvadratnih kilometrih, pokrit z gozdom, omejen s samotnimi peščenimi plažami in strmimi obalnimi stenami »cliffi«. Najboljša točka za ogled divjega življenja v naravi. Tam si lahko ogledate rilčarje, opice z jezičasto oblikovanimi visečimi nosovi, ki jih najdete samo na otoku Borneo. Strupene kače, ki elegantno poležavajo na vejah dreves in grmičevja. Bradate pujse, ki se brez strahu sprehajajo med bungalovi in veliko različnih vrst ptic, za katere moraš imeti zelo dober vid in potrpežljivost, da jih opaziš na vrhovih dreves. Prispeli smo do majhne ribiške vasice, kjer sva spoznala najinega osebnega vodiča. Fant, ki se mi je posebej vtisnil v spomin. Rodil se je v teh krajih in ni prostorčka v tem parku, ki ga ne bi poznal. S čolnom po reki smo se pripeljali do parka, kjer so nas že čakale opice z dolgimi nosovi in napihnjenimi trebuščki. Vsako jutro se po drevesih prizibajo do obale, kjer si privoščijo sadje. Ko so veselo bingljale nad nami in lahkotno skakale z drevesa na drevo, sva jih midva zavzeto lovila s pogledi. Po sto in eni fotografiji smo se odpravili v notranjost parka, kjer nam je pot prečkala druga skupina opic. Veselo so žvečile listje dreves in se nastavljale fotoaparatom mimoidočih turistov. Vodič naju je popeljal skozi park in nama razkazal lepote divje narave in njenega življenja. Sprehodili smo se mimo dveh zelenih kač, ki sta leno in neopazno počivali v grmovju in se s svojo zeleno barvo skrivali med listi. Pot je vodila mimo kosmatih pujsov, ki so jedli travo in se nemoteno sprehajali med bungalovi. Prav ste prebrali, bungalovi! V tej divjini si lahko najameš hišico in preživiš noč med divjimi živalmi. To je zelo zanimiva izkušnja.  Ko se dan umiri in sonce pade v morje, se pravo nočno življenje šele prične. Hrup ljudi se pomiri in živali se z manjšim strahom pred nevarnostjo splazijo iz svojih skrivališč in pridejo na plan.

Seveda, ko sem vodiča vprašala, kaj narediti, če sredi sobe srečaš kačo, se mi je samo nasmehnil in rekel: »Teci kolikor hitro lahko.« Zanimivo ga je bilo opazovati, kako se je z veliko opreznostjo plazil med drevesi in iskal živali, da bi nama jih pokazal. Ob pogledu nanj sem se spomnila na risanko Deček iz džungle. Podali smo se na drugo stran do obale in se s čolnom zapeljali do mogočnih skal, ki so veličastno stale sredi morja. Po kosilu, ki sva ga imela kar v parku in je bilo vključeno  v ceno izleta, smo se po strmi pešpoti  skozi džunglo dvignili do razgledne točke. Visoko nad vrhovi dreves s pogledom na morje in obalo, sva se prepustila zvokom divjih živali in z mislimi odplavala daleč stran.

Naslednje jutro naju je čakal ogled rehabilitacijskega centra za orangutane, oddaljen le 20 km od Kuchinga. Kraj, kjer se nahaja 24 orangutanov. Simpatična bitja ti kar zlezejo pod kožo. V center sva se odpravila v zgodnjih urah, ko je čas za njihov zajtrk. Edina priložnost, da si jih ogledaš, medtem ko oni pridno glodajo in se mastijo s sladkim tropskim sadjem. Imela sva  srečo, da sva jih videla v tako velikem številu, saj je v času sezone sadja zelo majhna verjetnost, da se bodo prizibali po vejah dreves iz košatega gozda. Zakaj le, če pa je v notranjosti toliko sadja, da nimajo potrebe po dodatni ponudbi. V veliki množici ljudi sva nestrpno čakala in strmela v vrhove dreves. Nakar se je le zaslišalo pokanje vej in šumenje listja. Rdečkaste lise so se vedno bolj prelivale v podobe orangutanov, ki so se počasi eden za drugim približevali množici ljudi. S svojimi dolgimi rokami in kljukastimi dlanmi ter stopali so se lahkotno obešali po vejah dreves. Veselo so planili po slastnem sadju, se udobno namestili in se v vsej svoji lepoti in mogočnosti nastavljali fotoaparatom.

V malajščini orangutan pomeni gozdni človek. Te sramežljive in rdeče, človeku podobne opice, živijo v odmaknjenih vlažnih pragozdovih Bornea in Sumatre. Dolgo časa so bili bolj znani iz pripovedk domačinov, v zadnjih letih pa so se nekateri znanstveniki bolj posvetili tem osupljivim prebivalcem pragozdov. Orangutani imajo zelo dolge roke ter kljukaste dlani in stopala, kar jim pomaga pri plezanju. S svojo precejšnjo telesno maso si pomagajo, da zanihajo drevo in tako lažje pridejo na sosednje. Večina orangutanov se le redko spusti na gozdna tla. Pojedo lahko izjemno veliko količino hrane in se včasih ves dan hranijo na enem samem drevesu, polnem slastnih sadežev. Sadje predstavlja približno 60% vse zaužite hrane. Orangutani živijo dolgo, razmnožujejo pa se počasi. Namesto da bi imeli dosti mladičev, od katerih pa mnogi ne bi preživeli, jih imajo le malo, za katere pa skrbno in dolgo skrbijo. Samice spolno dozorijo pri 10-ih letih starosti. V obdobju, ko samica lahko zanosi, se po več dni druži skupaj s samcem. To se lahko ponavlja več mesecev, dokler je samec uspešno ne oplodi. Potem zopet živi samotarsko življenje. Mladič sesa pri materi do 3. leta starosti. Na njej jaha in spi v njenem gnezdu toliko časa, dokler samica ne dobi naslednjega mladiča. Včasih se to zgodi že po treh letih, a pri samicah, ki živijo v naravi, je bolj običajno, da imajo mladiča samo vsakih 6 let. Orangutani so precej samotarske živali. Kadar se sreča več odraslih orangutanov, npr. na velikem figovcu, ki bogato obrodi, ne kažejo skoraj nobenega medsebojnega zanimanja. Človek je bil orangutanov tekmec vse od časov, ko je naselil azijske tropske pragozdove. Orangutani se hranijo z enakim sadjem, ki ga imajo najraje tudi ljudje. Poleg tega ljudje vztrajno krčijo pragozd, ponekod pa orangutane celo lovijo in jedo. Udomačeni orangutani so prijazni in nežni. V Maleziji in Indoneziji so bili zelo priljubljeni kot domače živali in kot statusni simbol bogatega lastnika. Vendar so zdaj v obeh državah zavarovani, zato sta lov in trgovanje z njimi strogo prepovedana. Ponekod so namreč priljubljeni kot domače živali, najdemo pa jih tudi v živalskih vrtovih in cirkusih. Da bi lovci dobili  mladiče, so ponavadi ustrelili mater. Poleg tega je veliko mladičev poginilo že med samim lovom in kasneje med prevozom. S prepovedjo lova in trgovanja z orangutani se je stanje nekoliko izboljšalo. K temu je pripomogla tudi popolna zaščita teh živali v Maleziji in Indoneziji.

Zame je bil to najlepši trenutek na tem potovanju in na nek način tudi zelo žalosten. Kaj hitro ugotoviš, da smo ljudje najbolj krute živali, saj brez obžalovanja dopuščamo, da narava izumira in izgublja svoje bisere, ki so jim bili naklonjeni že pred milijoni let.

Polna lepih vtisov sva se podala nazaj proti mestu. Mesto, ki je ime dobilo po mački, saj beseda kuching v njihovem jeziku pomeni mačka. Možno je zaslediti kar nekaj kipov, ki simbolizirajo mačke. Zelo preprosto in enostavno mesto naju je popeljalo med številnimi občudovanja vrednimi mošejami, mimo kitajskih templjev, ki te s svojo lepoto in številnimi svečami privabijo v notranjost miru in skozi ulice neštetih trgovin. Za kratek čas sva se odpočila v lepo urejenem parku poleg široke reke in opazovala mimoidoče. Skozi dolgo kitajsko četrt sva se  spustila nazaj proti hostlu.

S tem dnevom sva tudi zaključila najino sedemdnevno potovanje po otoku Borneo. Teh kratkih sedem dni po Vzhodni Malezije se nama je vtisnilo  globoko v spomin. Spoznala sva zanimive ljudi, prečudovite kraje, ki jih ne bova pozabila. V zavedanju, da sva na polovici potovanja, in da dnevi hitro bežijo, sva se utrujena prepustila spancu in lepim sanjam o tej prekrasni deželi.

Zopet sva v Kuala Lumporju, ki ga domačini kličejo kar KL. Dan se je že prevesil v večer, ko sva prispela do Youth Hostal Wira, ki je včlanjen v največjo verigo mladinskih prenočišč. Prijazno osebje naju je sprejelo in namestilo v udobno dvoposteljno sobo s pogledom na visoke stolpnice in mestni metro. Dogovorjena sva bila z gospodom Ramseyem, ki nama je veliko pomagal pri organizaciji potovanja. Zaposlen je na agenciji Leader Holidays, kjer ti uredijo vse, kar je povezano s potovanjem po Maleziji. Tako kot Bessie tudi gospodu Ramseyu pripada posebna zahvala za njegov trud. Zelo kvalitetno in profesionalno nama je organiziral potep po otoku Borneo. Brez njegove pomoči si ne bi mogla ogledati vse lepote divje pokrajine na otoku Borneo. Prijeten klepet se je zavlekel dolgo v noč. Izvedela sva veliko novih stvari in dobila nekaj nasvetov za nadaljnje potovanje.

Naslednje jutro naju je pred hostlom že čakala zgovorna Bessie, ki naju je popeljala v svet velikih stolpnic in starih zgradb še iz evropske kolonije. Veseli, da se spet vidiva, sva neprekinjeno klepetali na sprednjih sedežih avtomobila, nakar sta se pred nami začela dvigati mogočna dvojčka, znana po imenu Petronas Twin Towers, svoj čas najvišja na svetu. Dokaj neznana država je z gradnjo teh dveh nebotičnikov postala veliko bolj prepoznavna. Oba stolpa na višini 452 m med seboj povezuje most Skybridge, na katerega smo se želeli povzpeti. Ob pogledu na dolgo kolono ljudi, ki so čakali na vstopnice, smo to idejo hitro opustili. Vstop je seveda brezplačen, vendar potrebuješ vstopnico. Vsak dan jih izdajo točno določeno število in veljajo za določeno uro. Spremenili smo načrt in se odločili za dvig na KL Tower nedaleč stran od mogočnih dvojčkov. To je odlična razgledna točka nad velikim mestom. Sprva je bilo nekoliko megleno in oblačno, vendar so se oblaki kmalu začeli trgati in v svoji meglici odpirati pogled na visoke objekte, ki so mogočno štrleli v nebo. Seveda sta glavno vlogo imela dvojčka, ki sta ponosno stala nad ostalimi objekti. Sonce se je že svetlikalo izza oblakov, ko smo se odpeljali proti najstarejšemu delu mesta, kjer se je KL začel razvijati. Kraj, kjer se reki Klang in Gombak združita v eno in obdajata najstarejšo preživelo mošejo v KL, z imenom Masjid Jamek iz leta 1909. Nedaleč vstran stoji katedrala Saint Mary The Virgin v angleškem gotskem stilu iz leta 1895, ki te skupaj z ostalimi kolonialnimi zgradbami in angleško travico, popelje v čas britanskih kolonij.  Prav zanimivo je občudovati lepote zgradb izpred stotih let med modernimi nebotičniki, ki se vzvišeno dvigajo nad njimi.

Pot smo nadaljevali proti Batu Caves. Tempelj, ki leži na obrobju mesta in je eden izmed glavnih turističnih atrakcij. Gre za mogočni indijski tempelj znotraj apnenčaste jame, ki s svojo posebnostjo privablja turiste. Tempelj, do katerega vodi kar 272 strmih stopnic. Na samem vznožju stopnic te pričaka gromozanski kip Lorda Muruga. Z vrečko nakupljenih indijskih prigrizkov sva se podala proti stopnicam in kaj hitro naletela na majhna nadležna bitja, ki ne poznajo strahu. Agresivne opice, ki veš čas kradejo hrano nevednim turistom in jih plašijo. Ob zvoku šušljanja plastične vrečke se hitro zberejo okoli tebe z namenom, da ti pokradejo vse, kar je povezano s hrano in pijačo. Njihov oster pogled te zmrazi. Hitro ostaneš praznih rok, ne da bi se tega zavedal. Na srečo sva imela pri sebi kos oblačila, kamor sva skrila nakupljeno hrano in se  mirno podala proti templju. V družbi temnih Indijcev sva se počasi dvigala do svetega mesta. V notranjosti templja sva opazovala njihove navade in obrede. Že na samem začetku sva naletela na veliko rumeno kačo, ki se je vila okoli lastnikovega vratu. Pok kokosov, ki so jih metali ob tla, je donel po jami in vzbujal nemir v človeku. Zvok indijske glasbe ob pripravi na obred se je razširjal po celem prostoru. Ne- ustavljive opice, ki so delale nered, so se brez zadržkov podile med ljudmi in strašile peteline, ki so se sprehajali po jami. V indijski kulturi so vse živali zelo cenjene, zato so ti prizori v njihovi kulturi običajni. Bessie naju je čakala v eni od indijskih restavracij, kjer smo si naročili nekaj indijskih dobrot. Indijska hrana je zelo začinjena in težka. Ni jedi, ki ne bi bila vsaj malo pekoča. Za pokušino njihove hrane je priporočljivo imeti nekoga, ki ti pomaga pri izbiri in ti zna svetovati. Tanko testo smo namakali v različne pekoče omake. Po spoznavanju novih okusov smo se odpravili naprej.

Pot smo nadaljevali proti novozgrajenemu mestu Putrajayi, 25 km južno od Kulal Lumpurja. Sem so konec 20. stoletja prestavili sedež zvezne vlade. Sodobno mesto z 38% površine, namenjene za zelenje in vrtove. Gre za največji malezijski projekt, za katerega je bil odštet katastrofalno visok znesek denarja. Veličastna arhitektura, kjer prevladuje muslimanski stil stavb z nekaj kitajskega in indijskega pridiha. Ponaša se z veličastno mošejo imenovano Putra Mosque, namenjeno bolj turistom kot vernikom. Mošeja se nahaja na umetno narejenem jezeru Putrajaya. Vstop v to mošejo je dovoljen le s haljo, ki jo dobiš kar pred vhodom. V roza haljicah sva se podala v notranjost in pod velikimi kupolami začutila njeno mogočnost. Pohvali se lahko tudi z lepim razgledom na umetno jezero in umetno zgrajeno mesto. Mesto, ki je bilo zaradi nedeljskega časa v popolni tišini. Med tihimi in praznimi ulicami smo se popeljali še med ostalimi mogočnimi kompleksi. 
 
Bil je čas za kosilo in Bessie naju je peljala v malezijsko restavracijo. Malezijska hrana slavi po specifičnih okusih, ki se mešajo med seboj in  ustvarjajo nove, nam neznane. Dostikrat se izkaže, da okus, ki ga okusiš, ni takšen, kot si ga pričakoval. Vse dobrote, ki jih je Bessie naročila, so kaj hitro izginile s krožnikov. Dušen riž v listih bambusa, dišeči ražnjiči, ki jih namakaš v arašidovo omako, in sveža zelenjava so nam polnili prazne trebuščke. Žejo smo si pogasili kar s sokom velikega kokosa.

Siti in zadovoljni smo se odpravili nazaj proti mestu. Želeli smo si ogledati vodni park, ki se nahaja poleg Petronas Twin Towers, vendar smo bili žal prepozni. Odločili smo se za kratek potep po velikem nakupovalnem centru znotraj teh dveh stolpnic. Cene so bile zelo visoke in niti malo primerne za najine denarnice. Po kratki kavi je sledila še vožnja skozi nočno življenje KL in nato nazaj proti hostlu. Pod močnimi žarometi nočnih svetilk so bile ulice pravi magnet za turiste. Bessie nama je razložila, da je KL zelo znan po zabavnem nočnem življenju. Iz uličnih lokalov se je širil zvok glasbe in vabil mimoidoče. Primeren kraj za vsakega ljubitelja dobre zabave. Nama seveda po tako napornem dnevu ni bilo do zabave. Želela sva si le še udobno posteljo in miren spanec.