Bizanc, Konstantinopel, Carigrad, Istanbul so imena, ki označujejo nekoč mesto osvajalcev, haremov, sultanov, cesarjev in rubinastih zakladov, danes sodobno mesto, ki kljub temu še zmeraj buri naše duhove. Pa vendar, le kdo si ne bi želel okusiti mesta, kamor je bogastvo že od nekdaj pritekalo iz vseh koncev sveta. Svila, slonovina in začimbe iz Indije ter Kitajske, pšenica in suho sadje iz Anatolije in Egipta, kože in krzna iz Rusije. Vse poti so vodile v Konstantinopel in njegove čudovite vode, ki ga obdajajo, so bile prepolne ladij, ki so oskrbovale prestolnico velikega cesarstva, pa naj je to bilo v rokah bizantinskih cesarjev ali osmanskih sultanov. To kar danes pomenijo New York, London, Tokio morda Paris je v antiki pomenil Konstantinopel, današnji Istanbul. Pa poglejmo, kaj se danes skriva za vrati največjega turškega velemesta.
Edinstveno mesto na svetu, ki nikoli ne spi in v katerem se prav za vsako dušo najde nekaj, pa naj si bo to duša zgodovinarja, romantika, odvisneža od nakupov, gurmana, nočne ptice, žurerja, klošarja, pestičneža, glasbenika, avanturista, nogometnega privrženca in vse tako naprej do črke ž. To je mesto, v katerem sredi noči lahko nabavite korenček, polnilec za telefon, spodnjo majico, gumb, ki ste ga ravnokar zgubili na poti.
Istanbul že od nekdaj predstavlja pomembno točko na zemljevidu sveta. Zato ni naključje, da je prav Istanbul zaradi njegove specifične lege glavni povezovalec vzhoda in zahoda, modernega in tradicionalnega. To je mesto, kjer na svoji levi vidiš mladenko odeto v nekaj malega krpic, ki ravnokar vstopa v nakupovalni center in na drugi strani v pokrivala zakrito gospo, ki vstopa k molitvi v mošejo. To je mesto, ki diši po Orientu, katerega vonj je zaznala tudi Aghata Christi, mnogoteri sultani, rimski cesarji, trgovci, ki so potovali po svileni poti in številni drugi.
To je mesto, ki leži na dveh celinah. Evropo in Azijo loči naravna morska ožina imenovana Bospor. Ne samo, da obiskovalcu dan polepša plovba po njem, morda romantičen sončni zahod, ampak če imate srečo, vas pozdravijo tudi delfini, in dan je popoln. Prečkanje iz enega kontinenta na drugega preko mostov ima drugačen ritem. Lahko ste na drugi strani v nekaj minutah, če vas pa sreča ne spremlja, se lahko na drugo stran pomikate tudi dve uri in ob tem preizkušate kako dobro je vaše potrpljenje. V tem primeru lahko čas izkoristite za planiranje še morda ne videnih stvari v mestu... Aghia Sofia, ena največjih cerkva na svetu, ki je postala mošeja in danes igra vlogo muzeja, nasproti nje pa Modra mošeja. Tudi podvodna cisterna bi bila zanimiva za videt, pa še James, James Bond je bil tam. Dobro bi del sprehod po ulici Istiklal, po kateri se dnevno sprehodi toliko ljudi, kolikor nas domuje v Sloveniji. Najlepši razgled mesta me čaka na Galata stolpu in ni čudno, da naj bi od tam poletel prvi človek. Pa še po malo najbolj dišeče kumine in slastnih oreščkov stopim do Egipčanksega bazarja ...
Brez barantanja seveda ne gre. Če se še zmeraj samo ogrevate med vsemi pisanimi stalažami in izložbami na bazarjih, naj vam bo pogled usmerjen v tla, v strop, morda v preštevanje razpok v steni. Ko ste pripravljeni, lahko oči usmerite v prodajalce, produkte in igra se je ravnokar pričela. Prestopili ste prag, ki skorajda ne vodi nazaj brez da bi kaj kupili, saj so Turki rojeni prodajalci in pogajalci. Nekaj minut za tem boste zadovoljni, saj ste usnjeno jakno dobili res ugodno. Ampak kaj kmalu, se bo vaš nasmeh morda spremenil v začuden pogled, ko boste videli isto usnjeno jakno z izklicno ceno, za katero ste se vi nekoliko prej pogajali kar nekaj časa in bili tako zelo ponosni na vašo sposobnost barantanja.
Danes vas v Istanbulu ne pričakujejo divjaki z turbani na glavah in sabljami v rokah, ampak gostoljubni, navihani domačini in domačinke, ki vam bodo rade volje pokazali, kaj vse se skriva pod zelo bogato in pisano paleto turške kulture, pri tem pa dokazali, da v tem času ne boste ostali brez glave; ali pa tudi.
Barbara Kuhar
