Vulkani, riž, templji in deskarji na vodi – 1. del

Pogled skozi majhna letalska okna tik pred pristankom je bil grozljiv. »Ali bomo pristali na vodi?!« smo se spraševali vsi. Pristajalna steza na edinem letališču na otoku je namreč speljana prav do morja. Zato čudni občutki v trebuhu, široko odprte oči in izrazi začudenja niso nič posebnega. A že čez par minut je vsega konec in kot bi trenil se znajdeš na najbolj obljudeni plaži na Baliju, Kuti. Nekateri se tja odpravijo kar peš, cena taksija pa bo odvisna od pogajalskih sposobnosti. Obvezna, za nekatere prva in tudi zadnja postojanka na Baliju se je od tridesetih let prejšnjega stoletja, odkar so se otočani pospešeno začeli ukvarjati s turizmom, prelevila v raj za nakupovanje, dobro hrano in poceni prenočišča. Za dvoposteljno sobo s skromnim zajtrkom je potrebno odšteti nič več kot sedem evrov na noč, če Kuto obiščete izven glavne sezone, ki je od aprila do septembra (sušno obdobje), so cene še nižje. Ozke ulice Kute skrivajo nešteto nizkocenovnih prenočišč in ker imajo le redkokje izobešene cenike, ni nič čudnega, če cena v sezoni v enem tednu tudi zraste. Razlog? Avgustovski navali Avstralcev dodobra napolnijo še tako skrite hostle, zato je pogost odgovor lastnikov hostlov: »Vzemi ali pojdi.« Nizke cene vedno ne pomenijo tudi nizkega standarda, praviloma pa. Tako so nepovabljeni gostje, kot so ogromni ščurki, rdeče mravljice ali glasni gekoti velikokrat del sobnega inventarja. Vendar so neskončne peščene plaže, ki jih obdajajo palme in šum Indijskega ocena to, kar dobiš v zameno. Nikoli pojenjajoči valovi, ki se lomijo na oblah Kute, pa so to mesto postavili na zemljevid surferjev, še posebej tistih, ki se na valove podajo prvič.

Plaža na Kuti je vsak dan polna turistov, domačini izposojajo surfe za začetnike in profesionalce, ženske vztrajno ponujajo masaže, nakit, sadje, sladoled, razne slike in podobne drobnarije. Na plaži ti k nogam prinesejo prav vse, kar ti srce poželi. Seveda velja opozorilo, da je treba za vsako stvar barantati. Prodajalci, ki ves dan hodijo po plaži, radi poklepetajo. Kiki, ki je v senci palmovih listov posojal surfe, je v polomljeni angleščini zaupal svojo življenjsko zgodbo. V očeh je bilo zaznati domotožje, ko je pričel govoriti o svojem rojstnem kraju na indonezijski strani Bornea. V majhnem plemenu brez elektrike in vodovodne napeljave, kjer še danes za preživetje lovijo živali in nabirajo sadove narave, se je tako kot ostali moški, tudi on ukvarjal z lovom. Izrezoval je puščice, ki jih je namazal s strupom zelene žabe, da je zadeta žival zagotovo umrla. Nekega dne pa se mu je ponudila »življenjska priložnost«.  Stric ga je s seboj vzel na Javo. »Niti predstavljate si ne, kakšen šok je bil za mene letalo. Tako veliko, pa lahko leti! Cel sem se tresel, tako me je bilo strah. Ko pa sem prišel v Džakarto, se nisem mogel načuditi temu, kar so videle moje oči. Strica sem neprestano spraševal: 'Kaj je to? In kaj to?' Prvič sem namreč videl avtomobile, električno napeljavo, televizijo, telefon, radio, računalnik. Tukaj ima veliko ljudi mobilni telefon. Če sem se z mamo želel slišati po telefonu, se je morala iz vasi odpraviti v mesto in to najprej s čolnom po reki in nato na avtobus. Samo za to, da me je lahko poklicala,« je z očmi, uprtimi v valove oceana razlagal Kiki, ter s trohico obžalovanja nadaljeval: »Odkar sem šel od doma, je že dolgo, nimam pa denarja, da bi obiskal sorodnike. Letalske vozovnice so predrage.«

Glede na cene pri nas, pa je lahko življenje na Baliju in tudi drugod po Indoneziji, resnično poceni. In zato nič manj kvalitetno. Par dni je potrebnih, da se telo privadi na posebnosti v indonezijski kuhinji, nato si lahko privoščite odlično kosilo kar na plaži. Izbira je pestra: bakso, pikantna juha z mesnimi ali ribjimi kroglicami, ali nasi campur, riž z razno zelenjavo, ribami ali piščancem. Več kot evro za kosilo na plaži ne moreš zapraviti. Vendar Kuta ne odseva prave slike Balija. Turisti so naredili svoje in tako je Kuta, z majhnimi odstopanji, podobna mondenim letoviščem v Evropi. Ob plaži so zrasli luksuzni hoteli, drage restavracije in nočni klubi, ob cesti je nešteto trgovin za navdušence nad surfersko subkulturo. Zunaj turistične cone pa je slika drugačna. Notranjost Balija skriva prave bisere narave in do njih se je najbolje podati z avtomobilom ali motorjem. Večina popotnikov najame še voznika, kar ni slaba ideja glede na vožnjo Indonezijcev. Toda pogumna druščina štirih deklet smo se odločile za opcijo brez voznika, kar je vzbudilo veliko pozornosti in pogledov moških ter začudenja drugih turistov, saj so menili, da je prenevarno voziti sam. Vendar je bilo popotovanje z avtomobilom polno dogodivščin, vredno vseh potnih kapljic, ki so bile posledica strahu. V večjih mestih je namreč motoristov kot muh, ne poznajo razvrščanja pred semaforji, ne upoštevajo predpisov in seveda neprestano trobijo, čeprav verjetno sami ne vedo zakaj. Pogosto viden prizor je, ko se cela družina (beri štirje družinski člani) nabaše na majhen motor, če slučajno ostane kaj prostora, dodajo še prtljago. Neverjetno, pa kljub temu so večinoma turisti tisti, ki polnijo statistiko prometnih nesreč na Kuti.

Torej, štiri dekleta smo se z avtom podale na potep po otoku … več v naslednji številki Globetrotterja.