Čar Dunaja in opravljanje več vlog pri Popotniškem združenju Slovenije

Kako se Kaja predstavi?

Najtežje vprašanje kar na začetku. Sem prevajalka, lektorica, ki »za denar« počne nekaj čisto drugega, pa še kar ni pozabila svojega poklica. Sem ljubiteljica dobre kave, dobre hrane, knjig, zadnje čase pa sem svojo rit dvignila še s kavča in se nekajkrat na teden preizkušam v crossfitu. Trudim se, da na leto grem na vsaj eno daljše potovanje, ki mi nahrani dušo in se ga lahko veselim vse leto. Letos, na primer, sem letalske karte kupila februarja, na potovanje pa sem šla septembra. Potovanja me napajajo z energijo in mi dajejo motivacijo, nekaj, česar se lahko veselim.

Katero je bilo tvoje zadnje potovanje? Nam lahko o njem poveš malo več?

Moje zadnje potovanje je bilo na Malto. Že kar nekaj let sem imela kar aktivna potovanja, kjer sem bila vedno na poti in sem želela videti čim več, zato sem vedno hitela. Letos pa sva si s fantom zaželela bolj sproščeno potovanje, kjer bova še vedno nekaj videla, vendar bova lahko tudi malo polenarila na plaži in začofotala v morju. Konec septembra je bil idealen čas. Na Malti je še vedno bilo okoli 30 stopinj, morje jih je imelo okoli 25. Nekaj dni sva preživela na Gozu, manjšem otoku države, nekaj dni pa na glavnem otoku. Seveda naju je že na začetku pričakal kulturni šok, čeprav sva bila v Evropi.

Ko sva z letališča stopila na avtobus, smo bili tam nagneteni kot sardele. Med zadnjimi je prišla na avtobus domačinka, ki je kričala, naj stopimo bolj nazaj, da damo prostor še njej, a to z vsemi kovčki in stotimi ljudmi okoli tebe ni bilo mogoče. Ženski je bilo za to prav vseeno, naredila si je svoj prostor in se pregnetla do stopničke avtobusa, kjer je udobno sedla in se peljala. Poleg mene je stal premočen Nemec, na katerega je kapljala voda od klime, in nismo imeli drugega odgovora, kot da smo se samo smejali. Sem omenila, da je vožnja trajala okoli uro in pol? No, pa da ne bo samo »slabo«. Malta je čudovita in izjemno zanimiva država. Nasvet, ki bi ga dala, je le, da je ne obiščite v sezoni, saj je preprosto preveč turistična.

Imaš raje riž ali krompir? Kje si jedla najbolje pripravljenega?

Uf, težko vprašanje. Ko kuham doma, sem bolj za riž, ker je pripravljen hitro, zato v restavracijah večkrat izberem krompir. Najboljši riž sem jedla v kitajski četrti Dunaja, kjer sem en mesec bila na študijski izmenjavi. Tja nas je peljal študent iz Hongkonga, ki nam je želel predstaviti njihovo kuhinjo. To je bila najboljša kitajska hrana, kar sem jo kdaj jedla, in se sploh ne more primerjati z našo kitajsko. Pred nekaj meseci sem se na Dunaj vrnila in hotela spet poiskati tisto kitajsko restavracijo, vendar brez uspeha. Od tistega obroka je že kar nekaj let, pa še vedno sanjam o njem.

Najboljši krompir pa sem jedla na Portugalskem. Njihova priprava krompirja je zelo preprosta, mislim, da ga samo skuhajo z olupkom in postrežejo z nekaj masla, ampak je zares odličen. V Portu, na primer, je restavracija Tascö, kjer je sin odprl restavracijo, kuha pa njegova mama, tako da dobiš tisto res tradicionalno portugalsko hrano in je naravnost odlična.

Kako pa ti paziš na okolje, zlasti ko potuješ?

Ohranjanje okolja je moja velika strast in me spremlja, kamorkoli grem. Trudim se, da kupujem steklenice vode, ali pa vsaj večje plastenke na krajih, kjer voda iz pipe ni pitna. Z mano gre vedno tudi moja platnena nakupovalna vreča, da ne kupujem nepotrebne plastike. Prav je, da mislimo na okolje tudi, ko potujemo. Prav pa je tudi, da domov ne »vlačimo« 1001 spominka, ki nam na koncu ne bo služil in je bil narejen nekje v Aziji. Trudim se, da kupujem lokalno in da premislim svoja dejanja, pa naj bo to v tujini ali doma.

S Popotniškim združenjem Slovenije sodeluješ že kar nekaj let kot prostovoljka. Kaj ti je to dalo?

S Popotniškim združenjem Slovenije me je pravzaprav spoznal ŠOUM, kjer sem za njih delala kot novinarka. Kmalu sem spoznala Anjo, ki je duša Popotniškega združenja in zares obvlada organizacijo prostovoljcev. Začela sem torej kot novinarka, nato sem začela sodelovati še kot lektorica, potem pa še kot prevajalka. Zaradi službenih obveznosti sem trenutno manj aktivna, vendar imam Popotniško združenje še vedno v mislih. Človeka, kot je Anja, pač ne moreš kar pustiti za sabo – in s tem tudi Popotniškega združenja. Dalo mi je ogromno izkušenj, izzivov.

Nikoli nisem rada nastopala v javnosti, a sem vseeno skupaj s Katjo Kovič pripravila en lep potopis. Trema se je še vedno poznala, ampak sem pa vseeno izvedla potopis in šla preko sebe. Ko si lektor, še posebej za PZS, prebereš toliko različnih tekstov, toliko različnih mišljenj, ki ti širijo obzorja. S teksti pravzaprav spoznavaš ljudi in nove dežele. Pri Popotniškem združenju si zares del ene lepe (in ogromne) družine, kjer vsi želijo isto – čim več potovati.

Kaj vse si prinesla s potovanj, česar potem dejansko sploh nisi uporabila?

Kot sem prej omenila, del okoljskega ozaveščanja in skrbi za okolje je tudi, da ne kupuješ nepotrebnih stvari. Vedno bo z mano s potovanj šel kakšen magnetek, ni pa nekih brezpametnih nakupov. Moje prvo potovanje je bilo na Irsko in s prijateljico sva zares veliko hodili po trgovinah in kupovali. Spomnim se, da sem takrat kupila kar nekaj knjig angleških klasikov – Dickensa, Austen ipd. Tako sem na letalo »vlekla« knjige, za katere sem ugotovila, da bi jih lahko kupila tudi tukaj, v Mariboru. Seveda še vedno lahko rečem, da so knjige iz Irske, pa vendar. Tega recimo po 11 letih izkušenj s potovanji ne počnem več.

Zaenkrat si v Slovenij, kajne? Če malo razmisliš o svojih poteh, za kateri kraj bi rekla, da je tvoj drugi dom oziroma kje si se počutila najbolj domače?

Zaenkrat živim v Sloveniji in mislim, da bo tako tudi ostalo. Moj drugi dom bo vedno Dunaj in če bi se mi tam ponudila kakršna koli karierna možnost, bi spakirala in šla. Zame je to mesto, ki ima toliko duše, karakterja, življenja. Na Dunaj smo hodili že z družino in imam nešteto fotografij pred Schönbrunnom, pred Stephansdomom in podobnimi znamenitostmi. Še vedno se rada vračam in mislim, da se ne bom nikoli naveličala njegove veličastnosti. Ko sem tam, obiskujem iste kraje, pa me še vedno navdušijo, kot bi bila tam prvič. Čeprav je večmilijonsko mesto, imam tam občutek varnosti in občutek doma.

Na kateri podlagi pa si izbiraš destinacije? So to ugodne letalske karte, tamkajšnje znamenitosti …?

Zaenkrat še nisem odšla izven Evrope, tako da je glavni razlog zagotovo poceni letalska karta, pa tudi pokrajina, možnost za kak »roadtrip«, saj rada s fantom najameva avto in raziskujeva celotno državo. Kamorkoli greš, boš našel kakšno znamenitost, kako lepo stvar, tako da zgrešiti, po mojem mnenju, ne moreš.

Vlak ali avtobus? Zakaj?

Zagotovo vlak, ker preprosto ponuja več udobja in več svobode. Lahko se malce sprehodiš, pretegneš noge. Prav tako vidiš več pokrajine in ne samo avtocest. Avtobus ima zame le eno prednost – običajno je cenejši.

Ob koncu pa tvoje tri najboljše popotniške stvari: knjiga, film in blog?

Pridno spremljam Roka in Katarino, ki pišeta blog Lahkih nog naokrog in malce sanjam o njunem življenju (mogoče pa tudi to kdaj pride, nikoli ne veš). Mislim, da zares edinstveno dokumentirata svoja potovanja in nam hkrati dasta vse podatke, ki bi nas lahko zanimali glede budžeta in poti, ki sta si jo zastavila.

Film, ki me je očaral s prikazom pokrajine, je The Way, kjer spremljamo pokrajino pohodniške poti El Camino. Moja najljubša popotniška knjiga, ki vas bo nasmejala in vam prikazala kraj ali dva, pa je How Not to Travel the World: Adventures of a Disaster-Prone Backpacker avtorice Lauren Juliff.

Sedaj še mene mika, da bi poskusila ta riž in krompir, ki si ju omenila. Haha. Ne morem mimo tega, da si bila pri Popotniškem združenju Slovenije res zelo aktivna in si s popotniškimi zgodbami prostovoljcev tudi po svoje »potovala«. Držim pesti, da s fantom odrineta kmalu tudi izven Evrope in po vrnitvi narediva še kakšen intervju.