Carsko mesto

Kot najstnika me je večkrat begala Gogoljeva odločitev, da vse, kar je najslabšega pri človeškem rodu, utelesi v podobi nižjega birokratskega uradnika. To mi je bila uganka, ki se je razjasnila, čim sem poskušal pridobiti ruski vizum. Naj povem takole: če z vašim povabilom v rusko federacijo ni popolnoma vse prav, potem je bržkone za vas precej točna vizija pekla konzulat, v katerem množice ljudi čakajo na vizum. Po kakih treh obiskih sem le dobil tisto rožnato nalepko v svojem potnem listu in lahko sem se pripravil na potovanje na severovzhod, gor proti Finskem zalivu, kjer stoji Sankt Peterburg. Nikoli nisem preveč verjel v stereotipe, sploh glede naših slovanskih bratrancev, vendar pa si nisem mogel kaj, da se ne bi nasmehnil, ko je bila prva stvar, ki sem jo videl, ko sem se v taksiju zapeljal preko meja mesta, prostitutka, ki se je sredi umazane ulice nagibala skozi okno avtomobila. 

Sankt Peterburg je mesto, katerega občutek je na splošno zelo podoben slovenskim mestom – z izjemo dejstva, da v njem živi osem milijonov ljudi. Povsod je videti klasicistično in secesijsko arhitekturo ter dolgočasen beton socialističnih blokov, med katerim je najti kak park ali pa ogromno cerkev, hram ali katedralo. Mesto ima sijajno zgodovino, in če vas povesti o človeški preteklosti dolgočasijo, to ni mesto za vas. Čeprav se mesto imenuje Peterburg, je bil njegov ustanovitelj vojskovodja Aleksander Nevski. V resnici je na tisti močvari že pred njim obstajalo drobno trgovsko mestece, ki se nikakor ni primerjalo z Veliko moskovsko kneževino. Šele ko je Nevski tam v veliki bitki poleg reke Neve porazil Švede, se je tam pojavilo resnično mesto in po njem se še danes imenuje glavna ulica Sankt Peterburga – Nevski prospekt. Mesto samo najbolj zaznamujeta obličji dveh imperatorjev: Petra II Velikega, znanega predvsem po tem, da se je zameril svojemu narodu s tem, ko je prepovedal brade, ter Katarine Velike. Skorajda ni parka, ki ga ne bi krasil njun kip, in kakor je eden najvidnejših simbolov Ljubljane spomenik Prešernu, na Trgu dekabristov v Sankt Peterburgu vidimo Bronenega jezdeca, podobo Petra Velikega na konju, ki se bojuje s hudičem v podobi kače. Tik ob Admiralstvu stoji Hermitaž, zimski dvorec Romanovih, v katerem je urejen ogromen muzej, v katerem lahko preživite hladne zimske popoldneve in uživate v mojstrovinah ruskega duha, kakršne so slike velikega Kandinskega. 

Rdečemu terorju navkljub so Rusi še danes zelo veren narod, izbrana religija pa je seveda vzhodno pravoslavje, kateremu v čast so zgrajene številne veličastne cerkve, ob katerih vsakdo ostane brez diha. Najbolj osupljivi sta vsekakor cerkev Sv. Izaka in Petropavlovskaja krepost (Trdnjava Petra in Pavla), v kateri stojijo grobovi dinastije Romanov in katere čar nekako izničijo horde glasnih turistov, ki cepetajo okrog marmornih mavzolejev. Edina res tipično ruska cerkev, na arhitekturo katere je vplivala mongolska kultura, pa je Hram rešiteljeve krvi, zgrajen na mestu, kjer so v dejanju anarhističnega upora dekabristi z granato umorili carja Aleksandra II. Čudovita je tudi mošeja na otoku Sv. Vasilija, poleg katere stoji park, kjer so pokopani konji carjev in caric. 

Strateška napaka mojega obiska je bilo poletje. Zakaj? Ker se Sankt Peterburg nahaja onkraj arktične meje in julija ter začetek avgusta sonce v bistvu ne zaide. Preučimo zdaj situacijo: pozorni bralci in bralke se boste spomnili, da sem omenil, da se Sankt Peterburg nahaja na močvirju, in če temu dodamo štiriindvajseturno nabijanje sonca, dobimo dneve, ki so mlačni in soparni, zrak pa je težek od smoga. Temu je treba dodati dejstvo, da je to velemesto, v katerem na enem otoku živi skorajda več ljudi kot v vsej Sloveniji, in da smo morali vodo prekuhavati, ker je ruska voda iz pip zloglasno nepitna. Seveda se nam ni dalo čakati, da se ohladi, zato smo cele dneve pili le čaj. Tako sem preživljal razbeljene, mokre dneve v mestu, kjer sonce skorajda ni zašlo, zadet od kofeina. Podnebje je morda največji kulturni šok in v vsem času, kar sem bil gori, se nisem navadil na bele noči in na močvirno podnebje. Skorajda jokal sem od sreče, ko sem se vrnil v Slovenijo in videl sončni zaton ob pol desetih. 

Za razliko od Slovenije, kjer se vse zapre ob osmih ali bog ne daj ob devetih, so v Rusiji vse trgovine in lokali odprti celo noč in edina lenoba, ki si jo privoščijo, je ta, da se večina kavarn odpre šele ob devetih. Kot posledica tega je nočno življenje v Rusiji zelo razgibano. Tik ob Nevskem prospektu stoji Dumskaja ulica, na kateri so edine ustanove lokali. Od lepih barov, v katerih je moč piti dobra piva iz Francije in Belgije, do zanikrnih beznic v stilu Zločina in kazni, v katerih te ne vprašajo za osebno izkaznico, ampak ali na svoji osebi nosiš kaj strelnega orožja. V družbi nekaj mentalno neuravnovešenih študentov iz Italije smo na mojo iz jugonostalgije porojeno pobudo končali v baru Beograd. Tam sem sredi Sankt Peterburga v Rusiji lahko naročil Laško pivo. Poleg številnih pivnic lahko v Sankt Peterburgu najdeš nepreštevno število nočnih klubov in diskotek in v nekaterih celo ne vrtijo obupno osladnega ruskega popa. Eden, ki je name naredil še posebno velik vtis, je bil klub v starem skladišču, urejen kot plaža. Tako je. Plaža. Z mivko in vodo in Rusinjami v bikinkah in vsem. Tako da krajev za nočno zabavo ne manjka. Ko sem pa ravno pri tem, vas moram še opozoriti, da medtem ko v Rusiji, kraju, ki nikoli ni videl nekih blazno velikih feminističnih revolucij (Pussy Riot?), ne manjka lepo urejenih deklet, je večina moških nekako zanemarjenih. To je predvsem zato, ker je razmerje med moškimi in ženskami ena proti pet (kdo bi si mislil, da bodo Stalinove čistke in alkoholizem imeli dolgoročne posledice) in se morajo ženske kar potruditi, da dobijo moža. 

Za vse ljubitelje literature pa je tu še Literarna kavarna, nekdaj imenovana Wolf und Beranger, v kateri so se zabavali številni kulturniki in intelektualci skozi zgodovino Sankt Peterburga, najbolj znani pa sta morda zgodbi, da je tam Aleksander Puškin spil svojo zadnjo pijačo, preden se je odpravil na svoj poslednji dvoboj, Peter Čajkovski pa je tam užil svoj poslednji obrok. Med drugimi velikimi literati sta Sankt Peterburg za svoj dom imenovala tudi Dostojevski, ki je na njegovih ulicah z užitkom izgubljal denar med hazardiranjem in sanjal o umorih s sekiro, in Vladimir Nabokov, ki je tam preživel svoja mladostna leta. Njihova domovanja so dandanes vsa muzeji, ki si jih je resnično vredno ogledati, če pa hočete videti pravi vrhunec carske dekadence, toplo priporočam Fabergejev muzej, v katerem lahko vidite slovita Fabergejeva jajca, ki so si jih dali narediti imperatorji, medtem ko je njihovo ljudstvo na cestah umiralo od lakote.

Kljub vsemu pa je Peterburg najlepše doživeti tako, da preprosto odkorakate ven in se (dobesedno) izgubite v tem neverjetnem mestu. Jaz sem tako odkril park poleg katedrale Sv. Izaka, v katerem je bil postavljen po en plastičen medved za vsako državo sveta, zverine pa so porisali slikarji iz teh držav. Čeravno so bili vsi bizarni, so bili nekateri precej lepi, slovenski pa je bil prav posebno grd. Kasneje pa sem po naključju našel restavracijo z eksotično rusko hrano, v kateri sem poskusil medveda in naslednji dan losa. Za tiste izmed vas, ki se bojite, da vas bo ob takem načinu potovanja ugrabila ruska mafija, naj vas pomirim. Ena od mojih laških tovarišic je na posebno soparen dan izgubila zavest. Ko se je prebudila, je sicer ugotovila, da ji je nekdo sunil denarnico, vendar si je vzel čas, da jo je posedel na klop, zraven pa ji je pustil plastenko vode. 

 

Sankt Peterburg je mesto, ki ga mora obiskati vsak ljubitelj kulture, kajti to je rojstni kraj največjih romanov devetnajstega stoletja, enih izmed najlepših romantičnih pesmi in najbolj krasnih ruskih oper. Je kulturna prestolnica Rusije, in čeravno le redkokdo zna govoriti kak drug jezik kot ruščino, so prebivalci Sankt Peterburga izjemno odprti do tujcev in resnično postavijo na laž vse govorice o hladnosti ruskih ljudi. To je mesto, ki poka po šivih od kulture, zabave in nepričakovanih dogodivščin, in čeprav je najbolj evropsko izmed mest Ruske federacije, je na njegovih ulicah vseeno moč doživeti vsaj nekaj isker ruskega duha.