Mehika malo drugače

V najini 50-urni vožnji sva zamenjala dva avtobusa, enega bolj polnega od drugega. Ljudje se na dolgo pot tudi ustrezno pripravijo, cel kup kuhane hrane (si lahko predstavljate mešanico vseh teh eksotičnih vonjav) in pa seveda vsaj dve odeji na osebo. Ker na prvem avtobusu še nisva vedela, da ne glede na normalne temperature zunaj, na avtobusu klimo nabijejo na par stopinj, sva skoraj zmrznila, saj sta najini spalki lepo zloženi počivali v nahrbtnikih, nahrbtnika pa sta bila stlačena v spodnjem delu avtobusa z ostalimi 50 kosi prtljage. Naslednjo 25-urno vožnjo pa sva bila tudi midva pripravljena. Tudi na vonjave sva se nekako že navadila, vendar pa je bil drug avtobus za razred boljši od prvega, imel je tudi wc. Pustimo podrobnosti, da je bil wc zamašen, vrata so se odprla na vsakem ovinku, midva pa sva sedela čisto zadaj ...

Guadalajara je bilo prvo mesto, kamor sva prispela. Je bil kar šok, ko sva ugotovila da med 4 milijoni ljudi, ne moreva najti nobenega, ki govori angleško, in čeprav sva se sporazumevala v polomljeni španščini, ni nihče vedel, kam želiva iti. V mestu vozi nešteto različnih avtobusov in pri tem, ko te pošiljajo iz ene postaje na drugo, iz enega avtobusa na drugega, in na koncu ugotoviš da niti en od teh ni pravi, ti 20 kg nahrbtniki niso v nobeno pomoč. 

Mesto sva potem kmalu zapustila in se napotila naprej v Uruapan, kjer sva se najprej podala na lov za hotelom. Šla sva v enega po izbiri priročnika Lonely Planet – mini sobica brez oken in z grozno kopalnico. Dodatek, ki mislim da ni bil vštet v ceno pa so bile mravlje velikanke. Poklicala sem receptorja, ta jih je začel pohojati in me pogledal, češ zdaj pa bo. Ampak ni bilo, ker so iz vseh strani začele lesti nove. Zahtevala sva novo sobo in po približno dvajsetih minutah sva končno dobila novo, enako, ampak malo boljše ohranjeno. Hotel je bil na pol prazen, tako da ne vem, kaj je počel dvajset minut – pobijal mravlje?

Zjutraj sva vstala ob 6 (nimaš občutka, koliko je ura, če ni oken) in na koncu ugotovila, da nama ena in edina ura, ki jo imava, spet narobe kaže in je bila ura že pol 8, kar je pomenilo da sva že precej pozna. Po eni uri sva prišla v indijansko vas, od tam naprej pa s konji do vznožja vulkana Paricutin. Tri ure »vožnje« v eno smer, potem pa peš do vrha. Fantastičen razgled. Super nedeljski izlet in boleča rit do naslednje nedelje.

Na nočnem avtobusu do Acapulca sva imela srečo, dobila sva zadnja prosta sedeža, tako da nama noči ni bilo potrebno preživeta na mrzli avtobusni postaji. Ugotovila sva, da sediva čisto zadaj, se razkomotila, dala sedeže čisto nazaj in v trenutku ko sva si rekla: 'Midva imava pa res srečo!', so prišli na avtobus še štirje Mehičani, in se usedli za nama. In sva lahko dala sedeže spet v prvotni položaj ... Za lahko noč še film Dan po jutrišnjem, seveda sinhroniziran.

V Acapulco sva prispela v zgodnjih jutranjih in vzela lokalni avtobus do obalne vasice Pia de La Cuesta. Imeli smo manjšo nesrečo, naš šofer je med (za avtobuse veliko prehitro) vožnjo drugemu avtobusu razbil ogledalo, ampak to je očitno vsakodnevni pojav, saj naš šofer niti ni trznil in pot je potekala naprej. Končno sva dočakala morje, vročino, peščene plaže, valove ... Kar se valov tiče: se jaz veselo vržem v val, me odnese, trikrat obrne, popijem liter vode in dobim 'valofobijo'. Zabavno za gledalce, malo manj zabavno zame. Naslednje dni sem se sončila ... 

V Puerto Escondidu, luštnem obmorskem mestecu, kjer je raj za deskarje, sva našla zanimiv pisan hostel, kjer so se zbirali popotniki iz celega sveta. Izbrala sva najcenejšo varianto –viseče mreže. Ne morem reči, da je bila najbolj udobna noč v mojem življenju, bilo pa je zabavno ... in poceni!

Pot sva nadaljevala v Tuxlo, kjer smo se z motornimi čolni odpravili na ogled osupljivega kanjona Sumidero, ki ga je izdolbla reka Grijalva in kjer najvišji del kanjona obdajajo tudi do 1200 metrov visoke stene. Videli smo krokodila, ki se je sončil na obrežju, ogromno različnih vrst ptic, opice, za konec pa še neverjetno obliko božičnega drevesca, ki ga je ustvarila narava in po katerem v deževni dobi teče slap. Potem sva si šla ogledat pisano kolonialno mesto San Cristobal, naslednji dan pa naprej do ruševin v Palenque, ki je eno najlepših majevskih mest. En dan sva izkoristila za ogled ruševin, drug dan pa za izlet do čudovitih slapov Aqua Azul, ki so dobili ime po svoji sinje modri barvi. Potem pa naprej do turističnega mesta Cancun, od tam pa s čolnom do Isla Mujeres. Bel pesek, toplo turkizno morje, palme, kokosi, dobra hrana, dobra glasba... Raj na zemlji! 

Čakala naju je še zadnja dolga pot z avtobusom (poleg vseh vonjav, zibajočega avtobusa, na televiziji predvajajo zelo nazorno prikazano oddajo o operaciji srca) do glavnega mesta. Mexico City oz Ciudad de Mexico je danes največja metropola na svetu, z več kot 20 milijoni prebivalcev. Hrana v Mehiki me ni preveč impresionirala, čeprav imam v Sloveniji zelo rada mehiške restavracije. Če hrano izbiraš naključno, ker pač ne veš kaj naročaš, je velika verjetnost da dobiš fižol na sto in en način. Sem pa šele v Mexicu odkrila oziroma poskusila tortas, najboljše sendviče na svetu. Tudi kaos na največji tržnici je posebno doživetje, za konec pa sva si ogledala še Teotihuacan, piramidi sonca in lune, se lovila po podzemni, ker zaradi gužve nisva pravočasno oba prišla na vlak in na koncu zbirala zadnje pesose za taksi do letališča. Seveda tisti taksi ki je sicer cenejši, ampak ga odsvetujejo. Za varnega žal ni bilo več denarja. 

Vse se je srečno končalo in že sva bila na letalu za Evropo, kjer naju je na Dunaju pričakal snežni metež.

Nina Bajde