Avstralija, obljubljena dežela?

2 in pol meseca sta po poteh neokrnjene narave potovala s kombijem, predelanim v majhen avtodom. V 2 in pol mesecih sta prevozila 11.000 kilometrov po vzhodnem delu Avstralije in srečala živali, kakršne vidiš le v živalskih vrtovih. »Da se nagledaš koal, kengurujev in emujev, se je potrebno zgolj peljati malo v notranjost. Kenguruji so v Avstraliji povsod, kot pri nas vrabci. Jih je več vrst, različnih velikosti, od takšnih, ki so kot podgane do rdečih kengurujev, ki so veliki kot človek,« izredno navdušena nad živalstvom razlagata popotnika. Miha se je nekega jutra odpravil teči in pridružil se mu je emu. Nato je zagledal kar celo jato teh ogromnih ptičev, »ki so bili seveda hitrejši. Pri 50 stopinjah Celzija je težko hitro teči,« se opravičuje. Avstralija je čudovita destinacija za ornitologe, saj ima kar 800 vrst ptičev vseh možnih barv in velikost. Za mnoge je značilna prav neobičajna velikost, ki presega naše predstave o velikosti ptičev, tipičen primer je recimo emu. »Papagaji so vseprisotni, prav tako kakaduji in kookaburra, ptič, ki je nekakšen simbol Avstralije in se oglaša, kot da se agresivno smeji. Slišiš lahko ptiče, ki se oglašajo kot mački… Skratka, povsod je prisotno živalstvo,« razlaga Miha. Ko je govora o živalih, se ne moremo izogniti vprašanju, kako je s strupenimi živalskimi vrstami. Vsi smo kdaj prestavili na National Geographic, ko je bila na sporedu oddajo o najsmrtonosnejših živalskih vrstah in vedno je bila omenjena tudi Avstralija. Kar 10 najbolj strupenih živalih je našlo dom na tej celini. Čeprav sta Miha in Polona večino časa preživela v naravi, sta videla 'zgolj' enega smrtonosnega pajka in kačo. »Res pa je, da nisva izzivala in hodila po kakšnem grmovju,« pojasnjujeta.

»Avstralija je specifična destinacija, saj je zares ogromna, in stvari, ki bi jih kot popotnik želel videti, so raztresene po celi celini. Poleg tega je 90 odstotkov površine puščava oziroma polpuščava. Naseljena je samo vzhodna obala, medtem ko je večina države neposeljena,« razlaga Miha. Tako kot mesta oz. vasi, so tudi med znamenitostmi, ki bi jih turist želel videti, razdalje ogromne. Tukaj se pojavi problem: transport. »Imeti moraš svoj prevoz, saj se na javni prevoz ne moreš zanašati. Avtobusi recimo vozijo tedensko ali sploh ne. Lahko uporabljaš lokalna letališča, a tako preskakuješ zanimiva mesta. Torej, prva možnost za naju je bil rent a car, druga pa, da enostavno kupiva vozilo. Odločila sva se za slednjo in kupila kombi, ki je bil predelan v majhen avtodom, kjer sva potem tudi spala,« pravi Miha. Sam si je Avstralijo zmeraj predstavljal kot celino z ogromno odprtega prostora, samo narava in nič druga. To ga je vedno privlačilo, velika mesta ga namreč ne fascinirajo tako kot naravne lepote. In to je na drugi strani sveta tudi doživel. »Sedeš v avto, voziš 500 kilometrov in nikjer ni nič, samo narava. Tega si ne moreš predstavljat, saj je Evropa z avstralskega vidika eno samo veliko mesto. Čim greš iz obalnega pasu, kjer so mesta na gosto posejana, se razdalja med vasmi poveča na 200 kilometrov.«

Zanimivo je tudi, kako Avstralci preživljajo dneve na plaži. Imajo tisoče kilometrov čudovitih kotičkov, kjer se morje dotika kopnega, a kopanja tam večinoma ni. »Na južni obali je voda izjemno mrzla, na vzhodni pa v morju kraljuje morska osa, vrsta smrtonosne meduze. Zato se Avstralci na plažo ne hodijo sončit, kopat ali brat knjigo kot mi, za njih je plaža prostor, kjer se surferji spustijo na valove in kjer se pripravljajo odlični pikniki,« razlagata Polona in Miha.

Res je, da sta Miha in Polona zgolj potovala čez celino, a sta imela stika z veliko ljudmi, tudi Slovenci in Hrvati, ki že dalj časa tam živijo, ki so si ustvarili družine ter dom in se ne bi vrnili. Po besedah teh pri/izseljencev je »Avstralija obljubljeni raj. Kakovost življenja je neprimerno boljša kot pri nas. Če ne druga, so tam plače nepredstavljivo višje. Seveda je tudi standard višji, a proporcionalno glede na plače niti ne toliko. S sezonskimi in prehodnimi deli lahko dobro zaslužiš in tudi živiš. Spoznala sva veliko ljudi, ki so delali tako v Avstraliji kot na Novi Zelandiji in vsi so bili enotni: Če kje, delaš v Avstraliji. Če imaš možnost za vizo, seveda,« razlaga Polona.

Težko je narediti prvi korak. Pa naj bo to korak, da se odločiš za daljše potovanje, korak, da spremeniš življenje v eno veliko potovanje ali korak, da zapustiš udobno, poznano, domače okolje in se odseliš kamorkoli v tujino. Večina se nas je obotavljala, ko je prišlo do takšnih velikih odločitev, a kot vsi, tudi Polona pravi, da se je treba samo odločiti. Vedno se najdejo izgovori. »Ko si študent, razmišljaš, kaj pa če zamudim te vaje? Ojoj, kaj pa izpitno obdobje? Toliko pomislekov, namesto da bi šel januarja nekam v tople kraje. Preden sem šla na osemmesečno potovanje, sem veliko premišljevala, kako bom, vse se bo spremenilo, eno leto ne bom videla družine, prijateljev… Težko mi je bilo, čeprav sem si to vedno želela. Bila je velika prelomnica. A sedaj, ko gledam nazaj, enostavno ne morem verjeti, da sem tako komplicirala. Za daljši čas je težko dvigniti sidro, a ko enkrat to narediš, potem ni več problem,« razlaga Polona in dodaja, da v drugo ne bi bilo obotavljanja. Enostavno bi spakirala in odšla.

»Razlogov je milijon. Vprašanje je, zakaj ne. Ne znam si predstavljati, kakšna oseba bi bila, če ne bi nikamor šla. Lahko gledaš televizijo ali poslušaš pričevanja, a ko dejansko izkusiš druge kulture, dobiš širši pogled na svet in tudi bolj razumeš sebe. Najboljša naložba, ki jo lahko narediš s svojim denarjem je, da nekam greš,« lepo povzame Polona. Miha pristavi, da so potovanja tista, ki ti pokažejo, da nikjer ni tako, kot je doma. »Si iz družine, okolja, kjer si odraščal in kjer si bil naučen, da 'tako pač je' in to verjameš. Nato greš na drug konec sveta in vidiš, da je vse čisto drugače. Naučene vrednote nekako razpadejo, sestaviš jih ponovno, a tokrat po svoji presoji, kar se tebi zdi zares pomembno. Očistiš se navlake, saj smo ljudje zelo razvajeni. Sploh pri hrani in prenočiščih. Ko si na poti, si včasih lačen, moraš jesti kaj, česa ne maraš in prespati na mrazu, vetru, mravljah… Midva sva 2,5 meseca praktično živela v kombiju in ko sva zaključila pot po Avstraliji, se nama je kakršnakoli soba s štirimi stenami, streho in posteljo zdela neverjeten luksuz,« pove Miha.