Na metin čaj v Maroko

Oprtala sem si nahrbtnik in sledila novemu prijatelju, ki sem ga spoznala na letalu. Maročan, ki živi in dela v francoskem Lyonu, je bil prav prijeten sogovornik, čeprav mi je priznal, da angleščina ni njegov najljubši jezik. Namesto tega skoraj vsi v Maroku govorijo francosko, za kar gre zasluga kolonizacijski preteklosti te s soncem obsijane arabske države na severozahodu Afrike. Sledilo je povabilo domov, čemur se kljub začetni sramežljivosti in previdnosti nisem mogla upreti. In vsaj na začetku so se mi vsa svarila pred pretirano vsiljivimi domačini zdela malce za lase privlečena. Ko naju je njegova sestra v prijetnem domačem vzdušju vozila mimo hiš raznolikih barv in oblik ter otrok, ki so kljub vročini na ulicah igrali nogomet, sem vedela, da sem izbrala pravo destinacijo za pobeg od mraza, prazničnih obletavanj trgovin in poledenelih cest. Hiše v Maroku so zelo preproste na zunaj in stisnjene skupaj, prav vsaka pa ima izrezljane kovinske detajle na oknih ali vratih. Ko prideš v notranjost hiše, te mnogokrat lahko presenetita razkošnost in udobje. Moj novi prijatelj in njegova družina me sprejmejo v svoj krog in ob nerazumevanju njihovega jezika le zadovoljno zobam njihove oreščke, domače čokoladno pecivo in tipičen maroški metin čaj.

 

Po prijetni izkušnji sem ob prihodu v center Marakeša doživela realnost tega glavnega mesta, saj sem se utapljala v množicah ljudi, skritih prehodih, umazaniji, uličnih prodajalcev in ˝čarovnikov˝ z opicami ter kačami. Kaos znamenitega glavnega trga Jemaa El-Fnaa je resnično eno svojevrstnih doživetij. Še dobro, da me je spremljal Maročan, sicer ne vem, kako bi našla tisti skrit hostel v labirintu ulic, natlačenih s prodajalnami in raznovrstnimi prevoznimi sredstvi – od konjev, motorjev in vozov vseh vrst. Hrup je neznosen, vročina in stalno prerivanje pa še tako spretnega turista zmedejo, da kmalu izgubi orientacijo. Takrat pa priložnost izkoristijo vsi, ki so v premeru desetih metrov, saj je izgubljenemu turistu treba pomagati – seveda za primerno plačilo. Če si naiven kot jaz, seveda še pomisliš ne, da bi kdorkoli zahteval poplačilo za nekaj besed in nakazanih smeri. Tako sem se že prvi dan v Marakešu naučila, da ne smem sprejemati pomoči domačinov ali jih gledati v oči. 

 

Sledili so ogledi znamenitosti, vse od Menara Garden, Majorelle Garden – znanega oblikovalca Yves Saint Laurenta, pa do različnih palač, skritih med ulicami sončnega Marakeša. Med iskanjem pravih vrat sva bili s sopotnico nekajkrat spretno vodeni med uličicami s strani podjetnih mladih Maročanov, ki so očitno imeli sklenjene dogovore z uličnimi prodajalci domačih izdelkov , ki so naju potem zelo vsiljivo prepričali v kakovost njihovih izdelkov in seveda – kupili sva naravno šminko in parfum v trdi obliki. Po hektičnem Marakešu je sledila pot v puščavo – v majhno vasico Tagounite na robu puščave, kjer imaš občutek, da se je čas ustavil in se čudiš, da tja sploh peljejo avtobusi. Prespali smo v njihovi tipični kasbah in se naslednji dan stlačili v mini avto neprepoznavne starosti, katerega menjalnik je sestavljal razstavljeni kemični svinčnik in selotejp. Skozi odprto okno sem že lahko vonjala puščavo, ki se je razprostirala vse do konca horizonta. Kmalu smo prispeli v puščavski tabor, kjer so postavljeni šotori za druženje in spanje. V bližini sta bili privezani dve kameli, ki sta lenobno sedeli na tleh in se nista pustili motiti navdušenim turistom navkljub. Odpiral se je pogled na prave sipine – in že v naslednjem hipu smo sezuli čevlje in se kot otroci zapodili v njih, vriskajoč in popolnoma brez zavor. Ko smo tako lazili čez kupe oranžnega peska, se je sonce počasi spuščalo iz vidnega polja in ustvarilo še lepše barve neba. Obsedeli smo na eni izmed sipin in se zazrli v daljavo – prevzela sta nas nenavadna tišina in mir, ki ju lahko najdeš le v puščavi. Nazaj v taboru nas je čakala večerja – znamenita harira, tipična maroška juha z lečo in čičeriko, in tajine, v posebni posodi  skuhan krompir z zelenjavo, mesom in začimbami. Sledilo je petje ob tabornem ognju, metin čaj in opazovanje množice zvezd, katerih ni mogoče videti v naseljih ali mestih. Štetje utrinkov in občudovanje neba je ustvarilo resnično magičen večer, ki ga nikoli ne bom pozabila.

 

Po puščavski avanturi je sledila vožnja mimo Agadirja do Essaouire – čudovitega obmorskega mesteca, polnega umetnikov in ribičev, ki ga je nekoč obiskal tudi sloviti Jimi Hendrix. Tukaj najdete glasbene festivale, surf šole, slikarje, izdelovalce ročnih umetnin, okusne restavracije in prelepe razglede. Nujen je ogled ribiškega pristanišča in starega mestnega obzidja, kjer lahko skupaj s pticami opazuješ sončni zahod. Tu sva spoznali Francoze srednjih let, ki so se odločili jesen svojega življenja preživeti na soncu. Prijazno so nama odstopili sobo in večino večerov smo skupaj kuhali francosko-maroške večerje. Neverjetno, kako lahko tujstvo poveže ljudi. Po oddihu na Atlantski obali sva se zapeljali še do kultne Casablance, ki je povsem francoska in kjer se maroška kultura čuti le na jedilnikih in ob zvoku klicanja k molitvi. Tam sva obstali ob pogledu na sedmo največjo mošejo na svetu, mošejo Hassana II,  ki s svojo veličino kljubuje valovom in vetrovom Atlantika. Njen minaret je najvišji na svetu, ponaša pa se tudi s steklenim podom, kjer lahko verniki opazujejo bučanje valov ocena, in streho, ki se v vročih poletnih dneh razpre. Pravi arhitekturni biser. Casablanca je vsekakor veliko bolj evropska kot katerokoli drugo mesto v Maroku, njena velika prednost pa je v tem, da so ljudje manj vsiljivi do turistov. Počasi se poslavljam od države najboljših pomaranč na svetu, kjer te nikoli prav zares ne zebe. Maroko, hvala za vse telefonske številke naključnih Maročanov in okusne francoske večerje. Vedno mi bo ostal okus po meti.