Mostar
Tam smo se skupaj s starši, na poti iz dopusta iz Dubrovnika v Gradačac, ustavili v Mostarju. Starši ne veljajo ravno za popotnike, zato je bila ena izmed lepih priložnost videti to mesto, največje in najpomembnejše mesto v Hercegovini. Leži ob reki Neretvi, ob kateri smo večji del tudi potovali z avtom.
Mesto me je prevzelo po svoji lepoti in kljub temu, da je več kot 60 % prebivalcev Hrvatov, daje pridih, da je to tudi muslimansko mesto. Ogledali smo si mestno jedro in Stari most, kjer sem prvič videla skoke s takšne višine v vodo. Zdelo se mi je zanimivo, predvsem zato, ker sem prej poznala le skakanje v vodo v bazenih ali s pomola. Sploh pa nisem vedela, da je to tako »popularen šport« in da obstajajo tudi tekmovanja v tej »disciplini«.
Međugorje
Romarsko središče, kamor se vsako leto odpravi vse več Slovencev, sem ta kraj prvič obiskala s starši. Drugič sem ga obiskala lani. Obisk je bil v okviru romanja, vendar lahko rečem, da znajo bit tudi romanja zelo pestra. Večji del romanja je predstavljala vožnja z avtobusom.
Vsekakor je to zanimiva izkušnja, saj sem na teh romanjih prvič bila na obisku v komuni in na obisku v samostanu, kjer nune skrbijo za otroke brez staršev. Tako sem se seznanila z delovanjem takšnih skupnosti. Obe skupnosti sta bili zanimivi predvsem zato, ker od tam izhaja veliko zanimivih zgodb o življenju, ki jih ne slišiš vsak dan. Ob vprašanju ene izmed romarjev, kam in kako otroci hodijo v šolo, je »mati prednica« odgovorila, da je šola za starejše otroke oddaljena 4 kilometre in tja hodijo peš. Dodala je še, da je tudi sama v mladosti morala iti v bolj oddaljeno šolo ter je tja hodila peš, zakaj ne bi zmogla tudi današnja mladina.
Zelo lepa in romantična se mi je zdela graščina, kjer živita »bivša« milijonarja, ki sta prodala vse kar imata in živita le od Božje miloščine. Graščino zdaj upravljata in jo urejata sama, imata občasno nekaj prostovoljcev in jo oddajata za duhovne vaje duhovnikom, bogoslovcem in nunam. Za spremembo načina življenja sta se odločila predvsem zato, ker ju ob vseh nesrečah, ki sta jih doživela, denar ni osrečil.
Všeč so mi bila tudi njihova dvorišča, saj ob pogledu rečeš, da bi tak vrt imel tudi jaz, kjer bi lahko premišljeval in si z veseljem vzel nekaj časa za oddih. Ime kraja (Međugorje) izhaja iz srbohrvaškega izraza med gorami, še posebej presunil me je pogled na te okoliške hribe. Ena izmed planot je na las podobna Nanosu.
Gradačac in Lukavac
Vsako leto, ko se odpravim v BiH, obvezno obiščem sorodnike v teh dveh mestih (in okolici). Od leta 2011 namreč v tja zahajam sama in le z malo denarja, kar pomeni, da se morem znajti. Večina denarja gre za prevoz. Gradačac in Lukavac nista tako veliki mesti, pa vendar imata bogato kulturno zgodovino. V mestu Gradačac je najbolj opazna Kula Husein-Bega Gradaščevića, poznana pod imenom Gradina, ki je tudi zaščitni znak mesta. Zgradba, ki je bila zgrajena leta 1821, zdaj služi poročnim slavjem (zaradi poročne dvorane). Tja se tudi sama večkrat odpravim peš, kjer si vzamem nekaj časa za počitek in premišljevanje.
Mesto Gradačac je poznano tudi kot sadjarski kraj, predvsem zaradi sejma slive (Sajam šljive), ki ga tradicionalno organizirajo konec avgusta. Zanimivo je tudi, da je na sejmu prisotnih tudi veliko slovenskih razstavljavcev.
Lukavac je mesto nedaleč od Tuzle. V bližini mesta se nahaja jezero Modrac, kjer smo se še pred desetletjem veselo kopali z vrstniki. A žal ni več tako, saj zaradi industrije, ki se nahaja v mestu, voda niti približno ni več čista. V samem mestu pa mi je zelo všeč cerkev Sv. Antona Padovanskega, ki je zelo preprosta, a je kljub temu, ko se tam udeležim maše, v njej vedno veliko ljudi. Kljub temu, da je tam malo Hrvatov oziroma katolikov, so mašni obredi tam skoraj vsak dan in vsako nedeljo ob 8.30 uri, ob 11. uri in ob 19.uri.
Tuzla
V Tuzli smo se s starši le redkokdaj ustavili, mogoče le na kakšno malico v eni od ćevabdžinic. Odločitev je padla, da jo bom enkrat dejansko obiskala in spoznala vse »glavne« znamenitosti, ki jih lahko obiščeš peš. Tako sem jo pred dobrim letom obiskala ter s seboj vzela vodičko, svojo teto, upokojeno učiteljico, ki zelo dobro pozna kraj in zgodovino. Najbolj so me prevzela panonska jezera, ker so veliko manjša, kot sem si predstavljala.
Panonska jezera ali na kratko »Panonika« so slana umetna jezera, vendar naj bi bil njihov nastanek naraven. Na tem območju naj bi nekoč obstajalo Panonsko morje, od tega morja pa naj bi ostalo le še Črno morje. V kompleksu Panonskih jezer je tudi neolitsko naselje, športne površine, slani slapovi ter druge znamenitosti. Jezera se nahajajo v bližini centra Tuzle. Panonska jezera predstavljajo edinstveni primer slanih jezer v Evropi, saj imajo zdravilne učinke, zaradi soli in drugih mineralov.
Sprehodile smo se tudi skozi spominski park padlim v vojnah, ki je v bližini, ter skozi sam center mesta. Presunila me je zgodba »Kapije«, spominski kraj na masaker , ki se je zgodil 25. maja 1995, poznan kot zločin nad tuzlansko mladino. Tega dne so ob 20.55 uri tja vrgli granato. Cilj je bil tuzlanski kurz, mladinsko središče poznano pod tem imenom (»Kapija«). Granata je ubila 71 ljudi, povprečno starih okrog 24 let, veliko je bilo tudi ranjenih.
V centru mesta se nahaja tudi muzeja soli, »solana«, ki pa je bila ta dan zaprta in jo imam namen obiskati v prihodnje. V moji navadi pa je tudi, da nikoli ne obiščem vsega in vseh znamenitosti v teh krajih in državi, saj imam namen iti tja še velikokrat, zato imam želja vedno na rezervi.
