Drugi del dopusta se je nadaljeval v Sinaii s turističnimi ogledi in spoznavanjem njegove zgodovine
Leta 1690 se je začela izgradnja samostana, imenovanega Sinaia, v čast prvotnega samostana sv. Katarine na polotoku Sinaj. Počasi je začelo okoli samostana rasti majhno mesto. Leta 1871 je Karel I. kupil zemljišča Sinaie, ker je hotel zgraditi poletno rezidenco za kraljevo družino. V avgustu leta 1873 je bil tako slovesno položen prvi kamen za temelj gradu Peleš. Pri gradnji gradu je sodelovalo veliko arhitektov, ki so ustvarili neverjetno strukturo in je povezovala široko paleto različnih slogov. Prva otvoritev kraljevskega prebivališča je potekala 7. oktobra leta 1883. Po smrti Karla I. je prestol podedoval njegov nečak Ferdinand I., ki je nadaljeval polepšanje poletne rezidence romunskih kraljev.
Grad Peleš je eden izmed prvih evropskih elektrificiranih gradov. Imel je tudi veliko tehničnih inovacij in novosti iz zgodnjega dvajsetega stoletja, kot na primer dvigalo in kino dvorano. Leta 1914 je Ferdinand I., ki je izpolnjeval voljo strica, odprl muzej v gradu Peleš, vendar so bile nekatere sobe še vedno na voljo le kraljevi družini. Zahvaljujoč srečnim okoliščinam čudovit grad ni utrpel nobenih posledic niti med prvo in drugo svetovno vojno niti v času komunistične vladavine. Leta 1948, po odpovedovanju kralja Michaela I., je bil grad nacionaliziran. Leta 1953 je grad prevzel Narodni muzej Romunije, a so ga leta 1975 zaprli za javnost zaradi katastrofalnih razmer. Po dolgi obnovi je bil spet odprt kot muzej leta 1993. Leta 2007 so državni organi dosegli dogovor s kraljevsko hišo in grad je bil vrnjen zakonitemu lastniku kralju Michaelu I. Grad na dan obišče od 3000 do 4000 obiskovalcev.
Po ogledu gradu in samostana smo se odpeljali do simpatične vasice Bran in si ogledali tretjo najpomembnejšo stavbo Romunije (za parlamentom in gradom Peleš) grad Bran. To je grad, v katerem je delček svojega življenja preživel grof Drakula – Vlad Tepeš, saj naj bi v njem bil leta 1462 zaprt. Gradu pa ni zgradil Vlad Tepeš, vlaški princ, kateremu je ameriški novelist Stoker neupravičeno pripisal mit krvoločnega vampirja. Zgradili so ga prebivalci mesta Brašov za obrambo pred Turki. S svojimi belimi stolpi in zidovi nikakor ne deluje zastrašujoče, ponosno se dviga nad vasico, pod njim pa je lepo urejen park z jezeri in čudovitimi razgledišči na pročelje gradu. Notranjost je preprosta, muzejsko urejena, ogledna tura pa speljana tako, da se resnično sprehodiš po celotnem gradiču.
Sledil je še obisk mesta Brašov, mesta z nemškim imenom Kronstadt. Sprehodili smo se po mestu, obiskali najstarejšo romunsko šolo (začetki segajo v leto 1495) in muzej z najstarejšimi tiskanimi knjigami. Prva romunska knjiga je bila tiskana v cirilici in korenine ima ravno v tem mestu. Srce mesta je t. i. Piata Sfatului, osrednji trg s čudovitimi baročnimi fasadami z mestno hišo, ki jo krasi 58 metrov visok stolp, v bližini osrednjega trga pa stoji še Biserica Neagra (črna cerkev), ki jo še danes uporabljajo nemški protestanti.
Za ogled in raziskovanje Sinaie nam je zmanjkalo časa, večerni sprehod po ulicah tega mesta nam je vsaj malo pričaral utrip mesta, ki je bil živahen v lokalih, na ulicah pa miren in spokojen.
Napočil je ponovno dan selitve iz enega v drugo mesto. Turistična varianta dneva. Sprva smo se ustavili v kraju Slanic Prahova, kjer smo se s kombiji odpeljali 200 metrov globoko pod zemljo in tam odkrili »solno mesto«. Opustele rove rudnika so preoblikovali v mogočne dvorane, kjer je en kotiček namenjen sproščanju, drugi ogledu razstave fosilov in solnih skulptur, nato otroškemu igrišču, nakupovalnim stojnicam, kapelici. V rudniku še danes kopljejo sol, ki je namenjena v industrijske namene.
Po zapustitvi kraja nas je še dobrih 100 kilometrov ločilo od glavnega romunskega mesta – Bukarešte. Ogledali smo si parlament in park, ki predstavlja Romunijo v malem. Za ameriškim Pentagonom je romunski parlament druga največja stavba na svetu. Hiša ljudstva in nekdanja palača njihovega diktatorja Ceausescuja je bila zgrajena med leti 1983 in 1989 ter je nedokončana še danes. Ponaša se s 1000 sobanami, 12 nadstropij nad in 12 nadstropij pod zemljo. Sobane so bogato opremljene z materiali izključno romunskega porekla (marmor, steklo, les, slike, preproge). V samo palačo vodijo štirje vhodi: eden za predsednika, eden za senatorje, eden za obiskovalce in še eden za osebje. Sami smo videli le dobre 3 % celotne palače, ki jemlje dih na vsakem koraku, ki ga narediš v poslopju. Mene osebno je v palači najbolj fasciniral razgled z balkona na 5 kilometrov dolg bulvar, ki je kopija pariškega in ob koncu katerega stoji Slavolok zmage.
Po obisku veličastne palače smo se odpravili še do muzeja na prostem – do Romunije v malem, kjer je predstavljena romunska arhitektura starih hišk skozi zgodovino. Čudovito urejen prostor sredi dvomilijonskega mesta, ki te odnese v zgodovino.
Odločitev, ali osvojiti najvišji romunski vrh ali doživeti Transfagaraš (prelaz z eno izmed najlepših cest na svetu, najvišja asfaltirana romunska cesta iz 70-ih let prejšnjega stoletja), je bila pri meni lahka. Vleklo me je na 2544 metrov visok Moldoveanu, po slikah sodeč, pa se zna nekega dne zgoditi, da se na Transfagaraš podam s kolesom. Vrha smo se lotili iz doline, malo iz kraja Victoria – izhodišče je bil kraj Vistisoara. Po soteski smo se podali do bivaka in naprej po trikotno označeni poti do sedla Porita Vistei in nato še dalje po grebenu do z zastavicami okrašenega vrha. Najvišji vrh je bil glede na petek zelo dobro obiskan, ogromno je bilo mladih planincev. Sestopili smo po poti pristopa in varno prišli do našega štartnega mesta. Resnično smo bili srečni, vzhičeni in veseli, da nam je podvig uspel.
S tem vzponom smo zaključili s pohodniškim delom Romunije. Poslednji dan, ki smo ga preživeli na romunskih tleh, smo se ustavili še v Sighisoari in Klužu. Sighisoara je eno izmed najlepših romunskih mest, ki živi od turizma. Ponaša se s čudovito citadelo, ki obkroža staro mestno jedro. Skrbno in lično urejene uličice v citadeli vabijo na sprehod in raziskovanje. Tukaj se nahaja tudi rojstna hiša Vlada Tepeša – grofa Drakule, v kateri sta grofu namenjeni le dve sobici, ostalo je preurejeno v restavracijo. Sama sem navdušena nad razgledi, tako da sem se povzpela na stolp z uro in mesto se je prikazalo v popolnoma drugi luči. Fantastično. V samem stolpu je urejen mestni muzej, ki nam predstavi zgodovino mesta. Povzpeli smo se po 175 lesenih stopnicah po pokritem šolskem stopnišču iz leta 1642, ki nas vodijo na vzpetino nad citadelo in na kateri stoji saksonska cerkev. Mesto je pod zaščito UNESCO.
V drugem največjem romunskem mestu Klužu smo se ustavili le toliko, da smo si ogledali najstarejši in najlepši romunski botanični vrt. Sprehod po vrtu se je prilegel, tropske rastline, vrtne gredice, kaktusi, vodne rastline, vrtnice, dalije … pa so nam jemale dih. Nato le še vožnja do Oradee in nočitev, pa se našo popotovanje po Romuniji zaključi.
Kjerkoli smo bivali, smo jedli zelo dobro, okusno hrano, ki je bila raznolika. Polenta, mesne jedi, ribe, juhe, sladice … To pa še bolj prija, če to poplakneš z njihovim tradicionalnim pivom Ursus (medvedom) ali Cuic ali njihovim domačim vinom.
Pravijo, da je eno najbolj tragičnih spoznanj o človeški naravi to, da vsi radi odlašamo z življenjem. Vsi sanjarimo o čudežnem rožnem vrtu tam za obzorjem, namesto da bi uživali v vrtnicah, ki danes cvetijo pred oknom. Mi smo ujeli utrip te države, ki je za teh devet dni bila vseeno prevelika, da bi jo lahko še bolje spoznali. A menim, da so se organizatorji potrudili kot vedno po najboljših močeh, da so nas popeljali po najatraktivnejših mestih, vrhovih, točkah, ki nam bodo ostali v spominu.
