V objemu Alp in čudovite narave

Midva sva se na toplo pomladno soboto odpravila na izlet v Italijo. Skozi prazno in zapuščeno carinsko postajo sva prispela v Italijo in po manj kot petih kilometrih na prvem križišču zapeljala levo v smeri Lago di Fusine. Vzpenjajoča se asfaltna cesta ob urejeni potki in potoku vodi do spodnjega jezera.

Belopeški oziroma Mangartski jezeri sta čudoviti. Približno polurni sprehod okrog spodnjega jezera ponuja osupljive in neverjetne vedute. Čudovito smaragdno gladino jezera v kombinaciji z neokrnjenimi zelenimi gozdovi poživi rdeč čoln, na katerem mlada zaljubljenca veslata na drugo stran jezera. Izza visokih smrek pa vse to spremljajo mogočne sive skale, ponekod še pokrite s snegom. Ob spodnjem jezeru je gneča večja, kar nekaj sprehajalcev se je – tako kot midva – odločilo za sprehod okrog jezera. Nekateri deli – zlasti del poti v gozdu, med koreninami in skalami – so težje prehodni. Ker ni določene smeri hoje, smo se tako težje srečevali in se umikali en drugemu, malo počakali, se prijazno nasmehnili en drugemu pa je šlo. Več turistov pa se je raje odločilo za počitek na terasi gostilnice, si privoščilo kavo in slaščico. Nekaj se jih je tudi nastavljalo prijetnim pomladnim žarkom, nekaj pa le posedalo na klopcah. Edini kopalec tega dne je bil črn labradorec, ki je užival v igri z lastnikom, pri tem pa čofotal po jezeru in škropil mimoidoče, da smo začutili nekaj kapelj ledeno hladne vode. A njega to očitno ni motilo, saj je razposajeno skakal za palico v vodi. Po urejeni makadamski potki sva se odpravila do zgornjega jezera, ki leži pet metrov višje (na 929 metrih nadmorske višine), med njima pa vodi potka ob jezeru z enim strmim vzponom in nato manjšim spustom.

Zgornje jezero je turistično manj obljudeno. Med nekaj Italijani in številnimi Slovenci, ki so že zavzeli svoj košček travnika, sva si razgrnila odejo in si izborila svoj prostor pod nebom za naslednjih nekaj ur. Ležanje sredi čudovite narave, v objemu gora, kjer se vsake toliko zasliši le zvok ptičev v daljavi, je najboljše polnjenje baterij.

Le streljaj stran se nahaja še eno čudovito, ledeniško jezero. Gre za Rabeljsko jezero (Lago del Predil). Vrnila sva se do glavne ceste, kjer sva prej zavila proti Belopeškim jezerom, takrat pa po glavni poti nadaljevala proti nekoč rudarskemu mestu Rabelj. Za naseljem se odpira pogled na veliko jezero, ki ga obdajajo čudovite gore. V času najinega obiska na jezeru skorajda ni bilo nikogar. Tako sva ob cesti parkirala in se sprehodila do jezera, si razgrnila odejo in si naredila mini piknik. Uživala sva ob modrini jezera in mogočnih gorah v ozadju, katerih vrhove je še vedno prekrival sneg. Tako umirjeno in spokojno, da sva pozabila na lakoto in v prijetni soboti uživala do sončnega zahoda.

Verjetno so jezera še bolj priljubljena in oblegana v vročih poletnih dneh. Takrat je gneča večja, najdrznejši si upajo skočiti v ledeniška jezera, zagotovo pa je svojevrstno doživetje tudi obisk jezera s supom ali kajakom.