Načrtovanje letošnjega dopusta je bilo še najbolj podobno čakanju pred semaforjem … Najprej smo stali pred rdečo lučjo, ko so nam omejili gibanje med občinami oz. regijami, potem pa smo nestrpno in nemirno stopicljali in se ozirali naokrog, kje, če sploh, bomo lahko preživeli letošnji dopust. Poletni dopust je za večino skorajda sveta stvar, luč na koncu predora, smisel dela skozi celo leto. Tisti, ki jih ekonomske posledice večmesečnega čakanja na delo, obsežna odpuščanja in precejšnje zmanjšanje obsega dela niso prizadeli v tolikšni meri, so celo lahko razmišljali o dopustu v tujini. Velika večina pa je letošnji dopust preživela v lokalnem okolju. Kar pravzaprav niti ni tako slabo. Na novo so bili odkriti lokalni ponudniki in zanimive poti, ki jih običajno prepustimo tujim turistom.
Rdeče luči za posamezne destinacije so se vlekle in vlekle, vmes se je sramežljivo pokazala kakšna rumena, a z grožnjo po karanteni. Takoj, ko se je prižgala zelena luč za vstop v neko državo, pa vsi na prehitevalni pas in z nogo na pedal za plin, da bi izkoristili okno, ki se lahko že naslednji teden zapre. Sočustvovala sem s popotniki, ki so lahko od marca naprej le nemočno trepetali, ali bodo tudi njihovi poleti odpovedani, ali bodo sploh upravičeni do povračila stroškov kupljene letalske karte v denarju ali celo v bonu, ki ga nemara sploh ne bodo mogli izkoristiti. Posledično so se lahko obrisali pod nosom tudi za že rezervirane namestitve, ki v veliko primerih niso vračale vplačane akontacije … Večina popotnikov se je z grenkim priokusom šalila, da je potni list najbolj nekoristen predmet letošnjega leta. K sreči sem se tudi letos naravnala na last-minute dopustniške odločitve, tako da sem imela res srečo, in vmes odslalomirala v tujino brez težav.
Zdolgočaseno sem neko avgustovsko petkovo popoldne brala novičke na družbenem omrežju, ko so se mi oči zasvetile ob klicajih, da je celinska Portugalska od tistega dne naprej ponovno na »seznamu držav, ki jih je dovoljeno obiskati«. Brez premišljevanja sem se odločila, da uresničim dolgoletno željo po obisku te državice; ugodne letalske karte so bile s svetlobno hitrostjo v mojem e-nabiralniku. Če imate na voljo vsaj dober teden dopusta, vam toplo priporočam, da si izberete različni letališči za prihod in odhod iz države, saj boste tako maksimalno izkoristili svoj čas. Portugalska se ponaša s tremi mednarodnimi letališči, jaz sem tokrat izbrala severni Porto in južni Faro. Zaradi hitrega odhoda sem imela bolj malo časa za načrtovanje vseh ogledov, vam pa vsekakor priporočam, da si omislite Lonelyja. Pred odhodom sem si rezervirala zgolj prve tri noči v hostlu v Portu in si v e-nabiralnik shranila povezave do strani, ki opisujejo, kaj je tu zanimivega videti. Ostalo sem sklenila rezervirati sproti, glede na trenutni navdih. Omejevala sta me pravzaprav samo datum in kraj odhoda.
Priznam, da me zadnje čase pri potepanjih v okviru EU rešuje brezplačen prenos mobilnih podatkov – sploh če potuješ z ročno prtljago, imaš vso potrebno dokumentacijo le nekaj klikov stran – ni treba tiskati letalske karte, zavarovalne police za tujino, rezervacije namestitve (in predvsem zemljevida, kako priti do tja), seznama, kaj je v katerem kraju zanimivega za ogled, delovnega časa in lokacij muzejev, kje se nahaja najboljša slaščičarna in podobno. Pametni telefon v primeru omejene ročne prtljage nadomešča tudi fotoaparat, tako da je nanj treba paziti skorajda bolj kot na denarnico. Kaj drugega kot osebno izkaznico in bančno kartico oz. kartico Mastercard ter nekaj kovancev drobiža pravzaprav niti ne potrebujete. No, nikar ne pozabite na evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja, še raje pa sklenite kar celoletno turistično zavarovanje pri kateri od zavarovalnic.
Zaradi strogih ukrepov zajezitve pandemije so se v za turiste pravkar ponovno odprti Portugalski striktno držali omejitev: Precej hostlov je bilo ob obisku še vedno zaprtih, nekateri so dovolili le polovično zasedene postelje, odprti hostli pa so se striktno držali navodil, da je treba v zaprtih prostorih ohranjati primerno razdaljo, nositi maske in se redno razkuževati (v notranji jedilnici se je lahko zadrževalo minimalno število oseb, za mizo je pri zajtrku lahko sedela zgolj ena oseba, v veliko primerih pa so zajtrk kar odpovedali, minimalno druženje v prostorih hostla je bilo omejeno le na zunanje vrtne prostore ipd.). Nočno življenje Portugalske je čisto zamrlo in se je le počasi prebujalo – lokalčki, kjer so domačini in tujci ponavadi posedali pozno v noč, so se kmalu zapirali; ob enajstih, ob polnoči, navkljub petkovemu ali sobotnemu večeru sredi avgusta ni bilo nikjer nikogar. Odkrito priznam, da mi je bilo to pravzaprav ljubše za samostojno večerno potepanje.
Porto je odlična odskočna deska za raziskovanje Portugalske – pisano manjše mesto lahko prehodite kar peš, poleg pogostih avtobusov, tramvajev, vlakov, metroja in taksijev pa so kot transportno sredstvo v zadnjem času postali priljubljeni tuk-tuki. Ja, prav ste prebrali. Vozniki in voznice lično okrašenih električnih tuk-tukov so postali zasebni vodiči, ki vas poleg vodenja pripeljejo, kamorkoli si želite, tudi v prestolnici in drugih manjših turističnih krajih. Za družino ali manjšo skupino oseb je to odličen način premagovanja neskončnih klancev, pa še kaj novega izveste, kar v vodnikih ni zapisano.
Tako Porto kot tudi Lizbona sta mesti, zgrajeni na gričkih. Skorajda kamorkoli boste želeli priti, se boste morali povzpeti po klancu. Za sprehode si nujno omislite udobne športne čevlje; strme poti se ob deževnem vremenu spremenijo v drsalnico, saj so pločniki v starem delu mesta povečini tlakovani in ne asfaltirani. Priljubljeni poletni natikači tu definitivno odpadejo.
Svoj čas na Portugalskem prilagodite po svojih željah in razpoložljivem času; za nekoga je na dopustu pomembnejši ogled muzejev, za drugega fotografiranje arhitekture, spet za tretjega raziskovanje naravnih lepot, za četrtega pa posedanje ob promenadi, srkanju portovca in uživanje v utripa mesta. Vsekakor na podlagi osebnih izkušenj svetujem kombinacijo vsega po malem.
Če je Porto primeren za dvodnevno raziskovanje peš, pa to Lizbona vsekakor ni. Lizbona je neprimerno večje trimilijonsko mesto, kjer peš ne boste prav daleč prišli. V portugalski prestolnici vsekakor svetujem uporabo ugodnih javnih prevoznih sredstev, kot so avtobusi in podzemna železnica, saj boste prihranili precej časa, četudi se boste s prevozom zapeljali samo dve postaji naprej. Hvaležni si boste, ko se boste sprehajali v klanec navzdol in ne navzgor.
Za zaključek devetdnevnega raziskovanja Portugalske sem si izbrala jug države. Končno sem lahko vsaj dva dni (konec avgusta!) preživela v kratkih hlačah in kratkih rokavih ter se s stisnjenimi zobmi do kolen globoko prebila v mrzel Atlantik. Povsod drugje je precej pih(lj)alo, večina turistov, ki sem jih srečala po poti, je imela na sebi nepremočljive pohodne čevlje in vetrovko, Faro pa me je razveselil s 30 stopinjami, kot se za poletni dopust ob obali tudi spodobi.
Vas zanimajo konkretnejši nasveti za to, kaj si ogledati na Portugalskem? Vabim vas, da si preberete tudi naslednji prispevek z opisom mestec, ki sem si jih ogledala na tokratnem potepu, pa tudi tistih, ki čakajo na moj naslednji obisk te zahodnoevropske države ob Atlantiku. Razkrijem vam tudi nekaj kulinaričnih idej, ki jih nikakor ne gre izpustiti.