Pyongyang - Severna Koreje – 2. del

Kazen mora biti vzgojna

V zahvalo za vse, kar so nam vodniki in prevajalci pokazali, smo dva izmed njih povabili na večerjo v restavracijo v centu mesta, kamor smo se ob občudovanju študija pod javno razsvetljavo odpravili peš od hotela.

Ko je napočil trenutek za prehod ceste, ki je sicer imela po tri pasove v vsako smer, a zelo malo prometa, smo se srečali tudi z njihovo policijo. Ob skrbnem in seveda varnem prečkanju ceste nas je zalotil prometni policist, ki je poklical k sebi in ogovoril starejšega vodnika. Po nekaj razprave je vodniku izrekel globo, nas pa je po podhodu poslal na drugo stran ceste in ko smo bili na drugi strani nas je ponovno pozval, da prečkamo cesto po podhodu in nam tako na nazoren način pokazal, kako se prečka cesta po predpisih. To pa je bila za nas, ki smo storili cestno-prometni prekršek tudi edina kazen, ki je bila dejansko vzgojna in dobra tema za debato ob večerji.

Arirang – največja predstava na svetu

Arirang ali masovna gimnastika je največja predstava z največ nastopajočimi na svetu, ki se odvija na največjem stadionu na svetu – stadion Prvega maja v Pyongyangu. Stadion sprejme kar 150.000 gledalcev in je  Prav ta prireditev, ki se odvija vsako leto načeloma avgusta in v začetku septembra, je predvidena za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. V Arirangu nastopa okrog 100. 000 nastopajočih; od tistih, ki z raznobarvnimi tablicami na tribuni nasprotni gledalcem prikazujejo slike, napise in drugo grafiko, preko tistih, ki imajo podobno nalogo na zelenici stadiona pa do vrhunskih akrobatov, ki izvajajo akrobacije, ob katerih zastane dah. Seveda ne manjka tudi prikaza njihovega nacionalnega štorta Tae kwon doa in še mnogo več. Ura in pol, koliko traja predstava mine kot trenutek. Zaradi zaščite avtorskih pravic snemanje na predstavi ni dovoljeno – dovoljeno pa je fotografiranje. 

Pokukajmo v periferijo

Ob nameri obiska razstave daril, ki so jih Korejci iz vsega sveta podarili vodjem DLR Koreje smo se znašli v agrarnem predmestju, kjer smo naleteli na ljudi, ki seveda niso bili v oblekah in kravatah, kot je večina ljudi v prestolnici, a še zmerom dostojno oblečeni. Navkljub fotografijam in poročanjem, ki jih skušajo nekateri zahodni mediji prikazati, so ljudje vsaj v veliki večini delovali zadovoljno. Seveda se tu in tam najde kak s povešenim obrazom, ampak to je bolj izjema, kot pravilo. Tudi bivališča so skromnejša in bolj enostavna kot v prestolnici a še zmerom dostojna in urejena. Glede na to, da smo ob povratku (cesta je bila namreč zaradi polaganja cevi zaprta) naleteli na zaprte zapornice, smo si lahko ogledali kar veliko skupino ljudi, ki so čakali in tako smo dobili tudi dejansko odgovor, da je resnična DLR Koreja daleč od tega, kar prikazujejo nekateri zahodni mediji (lakota ali celo kanibalizem). Res pa je, da je prehod proge, ko so se zapornice odprle deloval, blago rečeno, kaotično, saj ni bilo kolesarja, ki ne bi uporabljal zvonca, ali mopedista oziroma voznika, ki ne bi uporabljal troblje. A to je pač nekaj, kar lahko srečamo povsod in je onstran dobrega in zlega. Res pa je, da tega zagotovo ne bi bilo, če bi država funkcionirala tako, kot jo želijo nekateri zahodni mediji prikazati - državo strahovlade in tiranije, kjer nihče ne upa niti spregovoriti, kaj šele trobiti na železniškem prehodu.

Kako v DLR Korejo

DLR Korejo je možno obiskati preko peščice turističnih agencij, ki imajo izjemno zasoljeno ceno in tako je enotedenski program za manj kot 3.000 evrov prava redkost. Prav zato smo v DLR Koreji navezali stike z njihovimi organizacijami, ki bo tudi za ljudi s prijaznimi nameni omogočila obisk te daljno-vzhodne dežele. Ogromno je namreč takšnih popotnikov, ki po vrnitvi izberejo najbolj žaljive fotografije in prav to je razlog, da so na fotografiranje precej občutljivi. Ne samo vodniki ampak tudi veliko ljudi ne želi biti del fotografije, še posebej, če so v vsakodnevni garderobi ali oblečeni za delo ali poljska opravila.