Raziskovanje francoske riviere s HI Connect

Odkrivanje HI Connect in priprava na potovanje

Za program HI Connect sem prvič slišal preko Popotniškega združenja Slovenije, kjer sem takrat prostovoljno delal že skoraj leto in pol. Dejstvo, ki je sprva pritegnilo mojo pozornost, je bila široka izbira najrazličnejših lokacij po celem svetu, kjer sem opazil edinstveno priložnost, da združim svojo strast do kulture in potovanja z željo, da bi izvedel več o svetu hostlov od znotraj navzven.

Sam postopek prijave je bil presenetljivo preprost in hiter. Vse poteka na spletu, vprašalnik pa je sestavljen iz vprašanj, ki se osredotočajo na naše dosedanje delovne izkušnje, jezikovne sposobnosti in naše želje za prihajajočo izkušnjo. Po začetnem raziskovanju sem se odločil, da se prijavim za mesto v programu, z oddaljenim upanjem, da bom tekom programa imel priložnost raziskati nove in zame razmeroma neznane destinacije zunaj Evrope. Ker pa ima usoda svoje načrte, sem po nekaj tednih prejel e-poštno sporočilo z obvestilom, da me je namesto tega francoski HI Hostel Nice Camélias izbral za vlogo receptorja. Ob presenetljivi, vendar obenem precej vznemirljivi novici pa so se šele pričele prve prave priprave na prihajajočo avanturo, za katero sem imel več vprašanj kot odgovorov. Kmalu po tem sem prejel neposreden stik s predstavnikom na francoski strani, s katerim sva komunicirala najina pričakovanja, potek obiska in delo samo. Ostala je le še standardna potovalna procedura rezervacije letalskih kart in preden sem se pravzaprav zavedal, sem že bil na poti v Nico.

Delo v HI Hostlu Nice Camélias

Sam hostel je očarljiv prostor, ki se nahaja v precej osrednjem delu Nice z enostavnim dostopom do dolge promenade in glavnih znamenitosti mesta. Njegova notranjost ima prijazno, skupnostno osredotočeno vzdušje, zaradi česar se je bilo vanj bistveno lažje namestiti, čeprav sem bil ob prihodu v hostel tako vznemirjen kot tudi rahlo zaskrbljen.

Pred prihodom v Nico sem se zavedal precej nepričakovane situacije, v kateri se je hostel znašel zaradi popolne spremembe sistema rezervacij, ki je bil naložen vsem nastanitvenim objektom znotraj HI mreže v Franciji. V prvih nekaj minutah po prihodu na recepcijo moj prvi dan pa sem hitro spoznal, kako velika in zahtevna je v resnici omenjena sprememba in da bo zahtevala popolno sodelovanje celotnega osebja, vključno z mano. Torej je bila moja vloga v hostlu od samega začetka razdeljena med pomočjo na recepciji in delom za zaprtimi vrati, s prehodom na nov rezervacijski sistem. Na recepciji sem bil odgovoren za prijavo gostov, odgovarjanje na njihova vprašanja o destinaciji in deljenjem priporočil, ki bi jim olajšala bivanje. Šlo je za izredno koristno izkušnjo, ker mi je omogočila, da sem se povezal s popotniki z vsega sveta, ne glede na to, ali je šlo za mlade popotnike ali družine na počitnicah – vse nas je povezovala enotna želja po raziskovanju in odkrivanju nečesa novega, pri čemer sem se ponovno zaljubil v svet turizma.

Delo v ozadju pa je bilo nekoliko bolj zahtevno, vendar nič manj zanimivo. Hostel je šel skozi zanimiv prehod, ki je zahteval skrben prenos podatkov, odpravljanje težav in usposabljanje osebja, kjer sem imel kar precej začetnih pomislekov glede svoje sposobnosti pomagati hostlu z neznanim sistemom, ki je deloval v jeziku, ki mi je bil popolnoma tuj, vendar mi je ekipa neverjetno pomagala in kmalu smo kar najbolje izkoristili naše skupne prednosti in slabosti. Tranzicija je bila bistveno bolj gladka, kot smo pričakovali, po koncu mojega bivanja pa sem že lahko začutil sledi dosežka, ki so se z dnevi le še stopnjevale.

Delovno okolje je bilo živahno in dinamično, vsak dan je prinesel nekaj novega, pa naj bo to gost z nenavadno prošnjo ali trenutki nepričakovane povezanosti s sodelavci. Bivanje v hostlu mi je dalo tudi priložnost, da ga doživim kot gost, kar mi je pomagalo bolje razumeti, zakaj je tovrsten stil potovanja resnično nepozaben. Sicer se raje zatekam k najemnim nepremičninam, toda to zagotovo ni bila moja prva izkušnja s hostli. Bivanje v skupnem prostoru v Nici z do sedmimi drugimi popotniki mi je resnično pomagalo, da sem se osebnostno odprl novim ljudem in doživetjem.

Raziskovanje Nice in francoske riviere

Kadar nisem delal, sem kar najbolje izkoristil svoj čas v eni najlepših regij v Evropi, na francoski rivieri. Običajno sem začel s pričakovanimi nalogami v hostlu v zgodnjih jutranjih urah, prav z namenom, da bi do takrat, ko se je delovnik zaključil, še vedno imel dovolj časa za odkrivanje mesta. Nica je bila zame osebno eno tistih mest, ki ti postopoma priraste k srcu. Zaradi mojih izjemno visokih pričakovanj, ki so jih poganjala leta pretiranega glamuriziranja s strani družbenih omrežij, je bil moj prvi teden poln zmede in včasih celo razočaranja. Toda kot pri vsem v življenju, presojanje knjige po platnicah ni nikoli dobra ideja, zato sem Nici posvetil čas in pozornost, ki jo je tako enostavno zahtevala, in ni razočarala. Ko sem odložil telefon in se ozrl naokoli, sem odkril eno najbolj kulturno bogatih destinacij, ki sem jih kdaj obiskal. Ker je mesto postavljeno na tako strateško pomembni lokaciji, je bila tekom stoletji Nica del številnih imperijev in kraljestev, kar je bilo ob natančnejšem pogledu več kot očitno.

Večino prostega časa sem preživel v raziskovanju številnih kulturnih znamenitosti, kot je muzej Matisse, in se sprehajal po lokalnih trgih, kot je znameniti Cours Saleya, kjer so stojnice preplavljene s svežimi pridelki, cvetjem in obrtniškimi izdelki. Popoldne sem se odpravil na plažo na hitro, a osvežujoče kopanje, medtem ko sem še vedno poskušal ujeti zadnje žarke sončnega zahod na Castle Hillu s pogledom na staro in živahno mestno jedro na severu in novejšo bolj prefinjeno marino na jugu. Večere pa sem pogosto preživel ob objektivno najboljši kulinariki na svetu, v eni od številnih restavracij ali bistrojev v Nici.

Poleg Nice sem v celoti izkoristil odličen javni transport v regiji za obisk bližnjih destinacij, ki so vse zlahka dostopne s sodobnimi, a pogosto prenatrpanimi vlaki. V Mentonu sem se sončil ob pastelno obarvanih stavbah in bujnih vrtovih, zaradi katerih je kraj dobil vzdevek »biser Francije«. Mesto je, zahvaljujoč svojemu verjetno popolnemu podnebju, znano tudi kot svetovna prestolnica limone, kar pa je težko zgrešiti, saj je tematika skorajda vsake trgovine nekoliko povezana z gojenjem tega citrusa. Menton sem sicer obiskal dvakrat, vendar na žalost nikoli ni bilo dovolj časa, da se vanj poglobim. Ostajajo le očarljive fotografije mesta, ki je ponujal bistveno več, kot je videti na prvi pogled.

Eden mojih najljubših je bil enodnevni izlet v vas Grasse, ki je mesto v zaledju francoske obale ob strmem pobočju, znano kot svetovna prestolnica parfumov. Obdano je s polji sivke, jasmina in vrtnic, ki poganjajo stoletja staro parfumsko industrijo, in že ko sem se približal mestu, se je zdelo, da je zrak sam nosil nenavadno cvetlično sladkost, ki je ustvarila razpoloženje za nadaljnji obisk. Dan sem začel v muzeju parfumov, kjer sem se seznanil z zgodovino njihovega razvoja in izjemno specifičnim procesom izdelave, ki je potreben pri ustvarjanju vsake steklenice. Po muzeju sem se sprehajal po slikovitih ulicah vasi, obloženih z visečimi dežniki, ki ne zagotavljajo le prepotrebne zaščite pred elementi, vendar tudi ustvarjajo izjemno prijetno okolje, ki popotnika vabi, da se izgubi med vijugaste ulice ter ozre nad pogledom na skorajda celotno francosko obalo.

Od sedaj naprej pa bo moje prvo priporočilo za vsakega obiskovalca regije nedvomno Antibes. Čeprav je bil moj obisk mirnega slikovitega mesta kratek, lahko z gotovostjo trdim, da je to razlog, da hrepenim po vrnitvi. Antibes je bil vse, kar sem upal in še več. Oddajal je bistven francoski občutek, ki ga nisem doživel nikjer drugje, od svetlo oranžnega sonca, ki zahaja v ozadju, ki je komaj osvetljevalo enega od čudovitih trgov s prijatelji in družinami, ki so se smejali ob kozarcu svežega vina, do zvoka valov, ki so se razbijali ob mirno plažo pod starodavnim srednjeveškim obzidjem. Antibes je bil nekaj posebnega.

In proti vsem pričakovanjem sem bil najbolj navdušen nad Monakom. Za razliko od Nice so bila moja pričakovanja glede majhne mestne države praktično na tleh. Z nedavnimi obiski številnih premožnejših arabskih držav sem pričakoval, da bo tudi Monako napolnjen z brezdušnimi butiki, polnimi razkošja, o katerem sem lahko le sanjal. Mesto pa me je nemudoma presenetilo, ko me je sprejelo z bogato kulturo, ki zavzema vodilni položaj nad bleščečim življenjskim slogom številnih novejših prebivalcev. Starejše območje okoli knežje palače, ki gleda na nove nebotičnike prihodnosti, mi je dalo občutek zadovoljstva, saj sem vedel, da ob pravih pogojih duše mesta nikoli ne moremo izgubiti.

Kaj sem pridobil iz te izkušnje?

Sodelovanje v programu HI Connect je bilo veliko več kot le priložnost za potovanje, bila je izkušnja, ki je obogatila moje življenje na nešteto načinov. Kot nekdo, ki je izjemno strasten do turizma, sem pridobil resnično dragocen vpogled v panogo, hkrati pa sem se naučil, kako se prilagajati novim izzivom v dinamičnem okolju. Osebno sem pridobil samozavest in lahko rečem, da sem postal bolj prilagodljiv posameznik na vseh področjih. Življenje in delo v tuji državi, tudi za kratek čas, me je potisnilo izven območja udobja in mi pomagalo razviti še večji občutek neodvisnosti. Omembe vrednih je seveda tudi nešteto neverjetnih povezav z ljudmi iz različnih okolij, s katerimi sem še vedno v stiku.

Morda je bil najbolj koristen vidik HI Connect programa priložnost, da se potopim v drugačno kulturo, hkrati pa prispevam k področju, ki me zelo zanima. Menim, da program uteleša duh potovanja, ki združuje ljudi, ustvarja medsebojno razumevanje in spodbuja večdimenzionalno potovanje. Za vsakogar, ki je navdušen nad potovanji, kulturno izmenjavo ali osebno rastjo, ne morem dovolj priporočiti HI Connect programa. Gre za priložnost, kjer ne samo raziskujemo svet, vendar nanj naredimo tudi viden vpliv. Ko se ozrem nazaj na svoj čas v Nici, čutim neizmerno hvaležnost za izkušnjo in spomine, ki jih bom za vedno nosil s seboj.