V opuščeni železniški postaji na robu slikovitega kraja Dürnstein me je presenetila majhna prodajalna. Še posebno z unikatno ponudbo sladkih dobrot z dodanim žafranom. »Žafran že nekaj let uspešno pridelujemo,« mi pojasni prodajalka. »Nadaljujemo tradicijo iz 18. stoletja, ko so tudi ob Donavi gojili iskane začimbne rastline. Leta 2007 smo posadil prvih 30.000 čebulic. Danes jih je vsaj desetkrat toliko, iz cvetov pa pridobivamo pestiče in jih sušimo ter uporabljamo kot začimbo. Ker je vse delo opravljeno ročno, je žafran drag, a prav vse prodamo! Bodisi samostojno ali pa kot dodatek različnim izdelkom.«
Več kot sto tisoč cvetov morajo nabrati, da pridobijo kilogram iskane začimbe. Sušijo le rdeče pestiče ženskih cvetov, ki dajejo žlahten okus in rumeno barvo številnim jedem. Žafranove dobrote so bile izvrsten uvod za spoznavanje bližnjega mesta. K njegovi privlačni podobi največ pripomore od daleč viden modro obarvan cerkveni zvonik na območju nekdanjega samostana. Prav zaradi zvonika si marsikateri par zaželi obljubiti večno zvestobo v bližnji cerkvi. Obdajajo jo stare kamnite hiše, v katerih se vrstijo trgovine s spominki in gostinski lokali.
Dürnstein je eden izmed najbolj slikovitih krajev v dolini Wachau, kot imenujemo dobrih štirideset kilometrov donavske doline zahodno od Dunaja med mestoma Melk in Krems. Zaradi izjemne kulturne krajine je pokrajina tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Ugodna klima poleg žafrana omogoča tudi pridelovanje grozdja in drugega sadja, predvsem marelic, katerim pravijo marillen. Iz njih izdelujejo žganje in sokove ter izvrstne marmelade ali pa sadeže dodajajo različnim jedem. Marelični cmoki so preverjeno odlični!
Terasaste vinograde in sadovnjake je mogoče najbolj elegantno občudovati z reke. To je dokaj enostavno, saj po dolini od aprila do oktobra vozijo manjše ladje. Ljubitelji kolesarjenja si lahko izposodijo kolesa na več kot štiridesetih točkah, za katere skrbi podjetje Next bike. Donavo spremlja kolesarska pot, ki se vije vse od Nemčije pa do Romunije. V Avstriji imajo turisti ob poti na voljo prenočišča, ki so prilagojena potrebam kolesarjev. Za tiste, ki omagajo, po potrebi organizirajo tudi prevoz koles in prtljage s kombijem ali avtobusom. Donavo spremlja cesta z obeh strani, toda mostov ni prav veliko. Zato pa reko marsikje prečkajo manjši trajekti. Nekateri delujejo tako kot nekoč, brez motorjev in pripeti le na čez reko speljano jekleno pletenico. Za prevoz preprosto poskrbi kar rečni tok, podobno kot ponekod v Sloveniji na Muri.
Za nekajdnevno bivanje me je navdušilo mesto Melk. Na robu mesta vabi prijeten HI hostel, katerega ponudba je prilagojena tudi kolesarjem. Mesto se ponaša s starim mestnim jedrom, nad katerim se vrh hriba razprostira benediktinski samostan, ustanovljen davnega leta 1089. Skupaj s cerkvijo sv. Petra samostan že tisočletje velja za duhovno in kulturno središče Spodnje Avstrije. V cerkvi so pokopani nekateri vladarji iz družine Babenberg in irski svetnik Coloman. V samostanskih sobah so postavljene razstave, še posebno privlačna pa je knjižnica z bogatimi stropnimi freskami. V njej hranijo kar okoli 100.000 del, med katerimi so tudi dragoceni zapisi iz srednjega veka. Knjige pa niso le na ogled, saj je knjižnica odprta v študijske namene. Del samostana namreč zaseda priznana srednja šola. Ker je menihov le še okoli štirideset, večino del opravljajo drugi, in tako je samostan tudi eden pomembnejših delodajalcev v mestu. Samostan je v dolgi zgodovini po potrebi služil tudi kot utrdba. Na te čase spominja restavrirani obrambni stolp pred vhodom. Danes je namenjen različnim razstavam in prodaji spominkov, na vrhu pa vabi razgledna terasa.
Enega prijetnejših ladijskih postankov je predstavljal Spitz z grajskimi ruševinami nad levim bregom Donave. V pričakovanju lepega razgleda sem se podal na krajši vzpon. Na desetine starih vinskih kleti je pričalo o dejavnosti, ki že vse od časov Rimljanov prinaša zaslužek. Nič čudnega, da se je vzpetine oprijelo ime »Hrib tisočerih vinskih veder«. O gospodarski pomembnosti vinogradov priča tudi nekaj gosposkih hiš v vasi. V eni izmed njih je urejen muzej, posvečen razvoju prometa na Donavi. Spitz se ponaša tudi z urejeno peščeno plažo, promenado ob reki in številnimi označenimi potmi.
Mesto Krems je pomenilo zadnji postanek. Skozi ohranjeno mestno obzidje, s slikovitimi srednjeveškimi vrati Steiner Tor sem prišel na glavno nakupovalno ulico, ki je namenjena pešcem. Tu so me na vsakem koraku presenečala renesančna in baročna pročelja, za njimi pa različni lokali. Slaščičarni Hagmann se zaradi privlačne izložbe nisem mogel izogniti, saj v njej že od leta 1836 izdelujejo odlične čokoladne pralineje. Poleg čokolade z različnimi vrstami vinskih krem so odlične tudi torte in sladoled. Med obiskovalci je tudi veliko mladih, saj se v bližini nahaja fakulteta.
Copyright (©) 2010 - 2025 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
