Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Potovanje po Turčiji v času koronskih omejitev – 2. del

Od podzemnih mest do najlepšega karavanseraja

Dobrodošli spet v Kapadokiji, za katero ste v prvem delu slišali, da njeno ime najverjetneje izvira iz hetitskega jezika in pomeni dežela lepih konj. A ne glede na izvor besede gre za eno najlepših pokrajin na svetu, zato se bomo v nadaljevanju posvetili tistim točkam, ki jih zagotovo ne smete izpustiti.

Vsebina

Prva znamenitost, pri kateri sem se ustavil, je bil muzej na prostem ob kraju Göreme, ki je upravičeno na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Gre za prvo pomembno bizantinsko naselbino, ki je bila sprva domovanje kakšnim dvajsetim menihom, kasneje pa je prerasla v romarsko središče, zato ne preseneča, da po številu prednjačijo majhne cerkve, ki so bile vklesane v skalo, in stožčaste tvorbe. Tako je z višine skoraj nemogoče ugotoviti, da gre za naselbino.

Drugi postanek je bil v kraju Göreme, kjer je še danes precej hiš, restavracij ali hotelov vdolbenih v skalo in stožčaste tvorbe, kar daje mestu poseben čar. Nad mestom pa se nahaja tudi odlična razgledna točka, ki je posebej priljubljena ob sončnem zahodu.

Nedaleč stran od kraja Göreme se nahajata naslednji dve znamenitosti, ki ju je v vsakem primeru vredno obiskati. Prva je dolina Güllüdere oziroma dolina vrtnic, kjer si lahko ogledate pravljične dimnike, ki jih je ustvarila narava, ter nekaj cerkva, ki so vanje vklesane. Druga znamenitost pa je muzej na odprtem Zelve, kjer lahko v treh dolinah občudujemo v skalo vklesane zapuščene cerkve in hiše, v katerih so ljudje v meniški osami živeli od 9. do 13. stoletja. V nekoliko drugačnih časih je v jamah mogoče obiskati tudi v skalo vklesano vinsko klet, a tokrat je koronavirus preprečil to skušnjavo.

Vasica Selime je prepogosto in neupravičeno izpuščena z itinerarja

Čeprav je zapuščenih vasic, cerkva in samostanov ter drugih v skalo vklesanih naselbin in objektov še precej, bom namenoma izpostavil le še vasico Selime, ki je na mnogih itinerarjih neupravičeno zapostavljena, saj se nahaja na skrajnem zahodu Kapadokije in je eno od izhodišč za obisk doline Ihlara. Prav pristnost urejenega muzeja na odprtem, predvsem pa dela, ki še ni urejen za turiste, a kljub je temu dostopen, je tista, ki me je prepričala, da sem jo uvrstil na »must-see« seznam. Seveda gre tudi v tem primeru za samostanski kompleks s cerkvami in celo katedralo, a tokrat je cerkva manj in so bistveno večje kot prej opisane. Še najbolj pa očarata odprtost in razgled, katerega dioptrijo je tudi v prejšnjih stoletjih pomagalo izostriti (ali pa zamegliti) vino, ki so ga tukaj proizvajali in hranili. Ob tem razgledu ne preseneča dejstvo, da so prav ta kraj izbrali za določene prizore v znanih znanstvenofantastičnih filmih – seveda za prizore, ki se odvijajo na drugih planetih, saj pokrajina ne spominja na nič, kar bi na Zemlji že videli.

Za razliko od nezemeljske pokrajine ob vasici Selime pa je dolina Ihlara z reko Melendiz, svoji lepoti navkljub, podobna nekaterim dolinam oziroma soteskam v drugih delih sveta. Edino, česar v drugih podobnih dolinah ali soteskah ne moremo občudovati, so v skalo vklesani objekti, predvsem cerkve in samostani, ki jih tudi v dolini Ihlara ne manjka. V dolino lahko vstopimo na enem koncu v istoimenski vasici Ihlara, na drugem v vasici Selime, vmes pa sta še dva vhoda, in sicer v turističnem centru, kjer večina tudi vstopi in se po 360 stopnicah spusti do doline, in v vasici Belisirma. Prav zadnji dve točki sta v večini primerov vstopna in izstopna točka in tudi jaz sem ju izbral za vstop in izstop iz doline. Za ogled tega najzanimivejšega odseka sta s postanki za fotografiranje vred potrebni približno dve uri, sprehodu čez celotno dolino pa je smiselno nameniti vsaj pol dneva, saj hoja traja okrog pet ur. K temu je treba prišteti še čas za kosilo in kak postanek, v poletnih mesecih tudi za osvežitev v skoraj kristalno čisti reki Melendiz. Seveda pa je v poletnih mesecih treba tudi upoštevati, da so dnevne temperature zelo visoke, zato je morda smiselno odriniti zgodaj zjutraj in ogled zaključiti s kosilom in osvežitvijo. Decembra seveda teh težav ni bilo, čeprav so v večjem delu zadoščali že kratki rokavi, na zimo pa sta spominjali le barva narave in ostanki ledu v kakšnem osojnem kotu.

Potovanje_v_Turcijo_-_Travel_to_Turkey_-_Selime.JPG

V dolini Ihlara pa se je kar dvakrat potrdilo to, kar so mi glede ukrepov za preprečevanje širjenja virusa povedali prvi dan, in sicer da so maske obvezne povsod, tudi na prostem, a da po nepotrebnem ne komplicirajo in da restavracije načeloma ne strežejo hrane, ampak zgolj pripravijo hrano za s seboj. Drugo pravilo, ki se ga načeloma držijo, se je v praksi pokazalo ob vstopni točki v dolino Ihlara, kjer je restavracija sicer ponujala le prevzem hrane, a so hkrati povedali, da zunanje mize ne spadajo k restavraciji in da lahko, če imam kakšno hrano (na primer njihovo), le-to tam tudi zaužijem. Plastični posodi in priboru navkljub je bilo kosilo okusno in več kot dovolj za naslednji dve uri raziskovanja doline Ihlara, kjer se je potrdil tudi drugi nasvet. V dolini, kjer je bilo zelo malo obiskovalcev, pa še ti smo med seboj imeli razdaljo, sem hodil seveda brez zaščitne maske. Poleg obiskovalcev pa so bili takrat v dolini tudi orožniki (Jandarma), ki skupaj s policijo in še nekaterimi službami skrbijo za red. Ob približevanju skupine orožnikov sem iz žepa potegnil svojo masko in si jo začel nameščati, ti pa so se le prešerno nasmehnili in nadaljevali svojo pot, kar je potrdilo še drugo pravilo – da so varuhi reda, obvezi nošenja maske navkljub, še zmerom logični in človeški.

Kapadokija je tudi pod površjem čarobna in edinstvena

A preden zapustimo Kapadokijo in se podamo v osrednjo Anatolijo, se nujno posvetimo tistemu, kar se nahaja pod površjem.

Kapadokijsko podzemlje skriva števila podzemna mesta, med katerimi je 37 odprtih ter še vsaj sto takšnih, ki jih še niso odprli za javnost. In ko govorimo o mestih, govorimo o takšnih podzemnih naselbinah, v katerih je živelo več kot 10.000 prebivalcev. O podzemnih mestih, ki so nastala v času Hetitov, je pisal že grški zgodovinar Ksenofont v četrtem stoletju pred našim štetjem, čeprav jih zdaj poznamo predvsem kot zatočišča bizantinskih kristjanov. Ti so v 6. in 7. stoletju ta podzemna mesta dodatno razširili in jih uporabljali kot zaklonišča ob nevarnosti perzijsih ali arabskih vojska, v njih pa so se lahko neprekinjeno in brez stika z zunanjim svetom zadržali tudi nekaj mesecev.

Med vsemi podzemnimi mesti sta najbolj znani Kaymakli in Derinkuyu. Ti dve sta tudi največji med vsemi s kar nekaj nadstropji pod zemljo. Ne glede na to, da ima vsako od njiju določene posebnosti, za popotnika zadošča že obisk enega. Vsem, ki vas podzemno življenje ne zanima ravno preveč ali pa sumite, da bi se v ozkih predorih, ki povezujejo tako prostore kot tudi nadstropja, počutili utesnjene, pa svetujem obisk podzemnega mesta Özlücem, čeprav ga sam nisem obiskal. Je manjše, turistično manj oblegano in (vsaj v trenutku priprave tega potopisa) brez vstopnine.

Potovanje_v_Turcijo_-_Travel_to_Turkey_-_Underground_city.JPG

Ko se pesem 99 Luftballons sama pojavi v ušesih

Ob obisku Turčije, ali pa zgolj Kapadokije, toplo priporočam, da se že ob prvi znamenitosti odločite za nakup muzejske prepustnice. Na voljo sta dve možnosti, in sicer 3-dnevna, ki velja samo v Kapadokiji in stane okrog 25 evrov, ter 15-dnevna, ki jo lahko uporabljate po vsej Turčiji in stane okrog 65 evrov. Vse navedene znamenitosti, ki sem jih opisal, razen poleta z balonom, ki v času koronakrize stane zgolj 60 evrov (sicer pa lahko tudi več kot 200 evrov – vse je odvisno od ponudbe in povpraševanja), so vključene v muzejsko prepustnico; tri- oziroma petnajstdnevno trajanje prepustnice pa se začne odštevati ob prvem vstopu v muzej ali drugo znamenitost, kjer prepustnico uveljavljate.

Čeprav bi o Kapadokiji lahko napisali cel roman ali pa vsaj daljši potopis, ki bi vključeval še Nevşehir, Avanos, Çavuşin, Ortahisar s skalno trdnjavo, Ürgüp in mnogo več, se bomo sedaj preselili nekoliko zahodneje, natančneje proti mestu Konya, ki še zmerom leži v osrednji Anatoliji.

Pot iz Kapadokije do Konye vodi skozi številna zanimiva mesta, med katerimi bi izpostavil Aksaray, kjer se je vredno ustaviti v mestnem muzeju, ki je tako impozanten, da ga skoraj ne morete zgrešiti, zanimiva pa je tudi velika mošeja oziroma Ulu Cami. Bolj kot zgradbe pa je zanimiva narava, saj se Aksaray nahaja v senci gore Hasan Daği ter nedaleč stran od smučarskega središča Erciyes Daği.

Zadnji pomembni karavanseraj pred Konyo

Drugo mesto, ki je vredno kratkega postanka, pa se imenuje Sultanhan in je znano predvsem po svojem karavanseraju. Sultanhan je bila pomembna postojanka na svilni poti, 110 kilometrov od Konye in 45 kilometrov od Aksaraya. Karavanseraj, okrog katerega je zrastlo mesto, je v začetku 13. stoletja zgradil seldžuški sultan Aladin Kejkubad I., po požaru pa ga je konec istega stoletja obnovil in razširil sultan Kejhusrev III. in predstavja enega najlepših primerov anatolske seldžuške arhitekture. Mesto in karavanseraj sta na pomenu izgubila v otomanskem obdobju, zadnja obnovitvena dela pa so bila v času turške republike, ko so karavanseraj odprli za obiskovalce.

Potovanje_v_Turcijo_-_Travel_to_Turkey_-_Sultanhan.JPG

Karavanseraj ima tako zimski kot poletni del, pri čemer je zaprti del dvorišča služil kot nastanitev za živali, ki pa so ob zelo mrzlih zimah prespale tudi v skupnih prostorih s potniki, po večini trgovci. Seveda je del karavanseraja tudi manjša mošeja. Poleg notranjosti je impresivna tudi zunanjost, predvsem vhodna vrata, ki so narejena iz marmorja in so umetnina sama zase. Sicer je v Turčiji in na svilni poti nasploh precej karavanserajev, a ta v mestu Sultanhan je res nekaj izjemnega.

Preden vstopimo v Konyo, pa bi želel še na kratko opisati pomen karavanserajev. Gre za postajališča, ki so bila tudi ob svilni poti, med seboj oddaljena en dan potovanja in namenjena počitku, prenočitvi ter osvežitvi tako za trgovce in njihove konje ali kamele kot tudi za druge potnike.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti

Prijava