V mojem tretjem delu članka o tritedenskem potovanju po Japonskem bom predstavila Kanazawo, ki se nahaja v centralni regiji Ishikawa. Mesto je poznano po enem izmed najlepših japonskih vrtov, mestni četrti gejš in pozlačenem sladoledu. Kanazawa je zelo priljubljeno mesto med Japonci, vsako leto pa ga obišče tudi vedno več tujih turistov. Tam sem preživela skoraj tri cele dni, kar je ravno dovolj, da si ogledaš najpomembnejše znamenitosti mesta.
Zaradi bližine morja je Kanazawa priljubljena destinacija za vse tiste, ki radi jeste dobro morsko hrano. Najbolj znan je Omisho Market, kjer je največja ribja tržnica v mestu. Bilo je toliko stojnic, da sem si zelo težko izbrala, kaj bom poskusila. Na koncu sem si izbrala majhno stojnico, kjer je kuhar pri vhodu pekel školjke po naročilu in je res zelo dobro dišalo. Na avtomatu sem naročila in plačala za hrano, nato pa račun dala kuharju, ki je moje naročilo spekel pred menoj.
V Kanazawi lahko poskusiš tudi veliko jedi ali sladic z zlatim listom. Ime Kanazawa je sestavljeno iz dveh znakov kanji, ki pomenita zlato močvirje (ang. Marsh of gold). Zlato je pogosto uporabljeno tudi pri keramiki; po mestu je veliko majhnih trgovinic s keramiko, kjer lahko kupiš tudi posodo, okrašeno z zlatom. V eni izmed trgovin s pozlačenimi izdelki so stregli tudi sladoled. Kepica takega sladoleda je seveda malo dražja, saj sem zanjo plačala šest evrov, vendar v ceno ni vključen le sladoled, temveč tudi izkušnja, saj ga s posebno tehniko okrasijo kar pred teboj.
Po obisku tržnice sem se odpravila v mestno četrt, ki je slavna po gejšah. Gejša ali geiko, kakor jim pravijo v Kanazawi, je izraz za japonsko umetnico, ki se celo življenje usposablja za plesalko, družabnico, pevko in igralko glasbil. Njihova služba je udeležba zabav, srečanje s premožnimi strankami, pogosto pa so gostje tudi na festivalih, kjer nastopajo.
Njihova šola traja dolga leta in je zelo zahtevna. Preden sem šla na Japonsko, sem prebrala knjigo Jaz, Gejša, ki jo je napisala Mineko Iwasaki, ena izmed najbolj znanih gejš njenega obdobja delovanja. To je le ena izmed knjig, ki bi jih priporočila vsakemu, ki potuje na Japonsko, saj so gejše pomemben del japonske kulture.
Gejše delajo še danes, vendar je srečanje z njo zelo draga izkušnja, zato večina turistov upa, da jo bodo srečali nekje na ulici, ko odhaja ali prihaja v službo. V ulici gejš sem si ogledala tudi majhen muzej Kanazawa Asanogawa Enyukai Hall, ki sem ga našla čisto po naključju. V Kanazawi sta znani dve mestni četrti, kjer lahko vidiš geiko; Nishi Chaya in Higashi Chaya.
Po zajtrku sem se sprehodila v drugi del Kanazawe. Najprej sem si ogledala grad oziroma del gradu, saj je bil zaradi velikega potresa z magnitudo 7,6 v letu 2024 še vedno delno zaprt zaradi prenove (moje potovanje je potekalo marca 2025).
Grad je skozi zgodovino večkrat pogorel, vendar so Japonci vztrajni in ga počasi obnavljajo že od leta 1990. Območje gradu je obdano z zidom in je sestavljeno iz več zgradb ter grajskih vrtov. Na Japonskem je običaj, da se ob vstopu v notranji prostor sezuješ. Večkrat ti ponudijo natikače oziroma neke vrste copate, vendar ni vedno tako.
V primerih, ko potuješ v bolj hladnem delu leta, je dobra ideja nositi malo debelejše nogavice (in brez kakšne luknje), saj so stavbe starejše in brez talnega ogrevanja. Čeprav sem hodila po tatamiju (talna podloga v tradicionalnih japonskih sobah), me je velikokrat zeblo.
Ena izmed kulturnih izkušenj, ki jih kot turist lahko doživiš, je udeležba v čajni ceremoniji. Sama sem se odločila, da si rezerviram termin v majhnem zasebnem vrtu Gyokusen-en Nishida. Majhen japonski vrt, ki je bil zgrajen v 17. stoletju, je v lasti družine Nishida, ki že od leta 1971 izvaja tradicionalne matča čajne ceremonije za obiskovalce. Termin je treba rezervirati vnaprej in poteka v majhni skupini v angleškem jeziku.
Naša voditeljica (ang. tea master) je bila gospa Nishida, ki nas je vodila skozi celotno ceremonijo. Med izkušnjo sem se veliko naučila o zgodovini in bontonu čajne ceremonije ter prvič poskusila čaj matča. To je zeleni čaj grenkega okusa in je priljubljena pijača Japoncev ter turistov. Poleg čaja so nam postregli z izbranimi japonskimi slaščicami, kot je moči (majhna sladica s sladko fižolovo pasto).
V spominu mi je ostal japonski izraz »ichi-go ichi-e«, ki nam ga je gostiteljica predstavila na začetku ceremonije. Izraz opominja ljudi, naj cenijo vsak trenutek druženja, saj je vsako druženje ljudi edinstven in neponovljiv trenutek v življenju. Prav zato so mi potovanja tako pri srcu, saj vedno prinašajo številna nova srečanja, izkušnje in spomine.
Copyright (©) 2010 - 2026 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
