Češnje, snežne opice in onigiri – 1.del

Zakaj ravno Japonska?

To je vprašanje, ki sem ga prejela od skoraj vsakega poslušalca mojih prigod na Japonskem. Razlog za potovanje na Japonsko v mojem primeru še zdaleč ni bil samo eden. Sem namreč velika oboževalka filmov studia Ghibli, ki so znani po svoji edinstveni animaciji, globokih zgodbah ter glasbi. Če misliš, da za to še nisi slišal/a, zagotovo poznaš filme, kot so Moj sosed Totoro ali Čudovito popotovanje (Spirited away), ki je bil prvi, ki je dobil Oskarja za najboljši animiran film v letu 2003.

Drugi razlog za obisk Japonske pa so bile njihove cvetoče češnje, poznane pod imenom Sakura, kar pomeni češnjev cvet in na Japonskem simbolizira začetek pomladi. Drevesa češenj ostanejo v polnem cvetenju le kratek čas, kar je vsako leto odvisno od vremenskih razmer. Ogled češenj je najpopularnejši razlog za obisk Japonske, zato sem se odločila, da odpotujem za tri tedne v mesecu marcu in tako ujamem dva letna časa: sneg v centralni Japonski ter začetek cvetenja češenj v večjih mestih na koncu potovanja. Zaradi velikega povpraševanja s strani turistov je v tem času potovanje na Japonskem najdražje. Težje je dobiti poceni nastanitev, dnevne karte za atrakcije ter sedež na popularnih hitrih vlakih.

Prva postaja; Tokio

Tokio je bila na potovanju moja prva in zadnja destinacija. Prestolnica Japonske je z 32 milijoni prebivalcev tako ogromna, da bi lahko celotno potovanje preživela le tam. Prvih nekaj dni me je spremljalo turobno hladno vreme z dežjem, medtem ko so v Sloveniji uživali na soncu v kratkih rokavih. Na srečo sem si rezervirala posteljo v hotelu s kapsulami, ki je imel na voljo tudi svoj »onsen«. To so japonske toplice, kjer se lahko po dolgem dnevu sprostiš z namakanjem v vroči vodi. Kopanje je običajno ločeno po spolu (razen zasebni prostori) in za razliko od naših evropskih vrst toplic se ljudje kopajo brez kopalk. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določena pravila vedenja; na srečo so v takšnih kopalnicah navodila s slikami za turiste, ki ti razložijo, kako se v »onsenu« pravilno obnašaš, tudi če ne govoriš japonsko.

Tokio z razgledom

V Tokiu je ogromno različnih atrakcij ter visokih zgradb, ki nudijo razgled na mesto. Sama sem si izbrala Stavbo mestne oblasti v Šindžukuju, ki je do leta 2007 veljala za največjo zgradbo v Tokiu. Za razliko od ostalih slednja ponuja brezplačen vstop na opazovalno točko na višini 202 metrov, kjer se na lep dan vidi tudi gora Fuji. Žal stolp včasih zaprejo ob različnih dneh v mesecu, zato pri prvem obisku razgledne točke nisem mogla obiskati. V pritličju se nahaja turistično informacijski center, kjer delajo prostovoljci, ki organizirajo brezplačne ture po zgradbi na mesta, ki so dostopna obiskovalcem. Moj prvi obisk stolpa se je tako izkazal za dobro idejo, saj sem s prostovoljko obiskala različne dele zgradbe, med njimi tudi kongresno sobo in manjšo razstavo. Stavbo sem ponovno obiskala na koncu svojega potovanja, kjer sem kočno imela priložnost uživati v razgledu na oblačni Tokio.

Preživi dan z lokalnim prostovoljcem

Pred potovanjem sem dobila dober nasvet od kolegice, naj se obrnem na organizacijo Tokyo free guide. To je prostovoljna organizacija, kjer lahko zaprosiš za vodiča, ki je prostovoljec organizacije. Glede na tvoje želje in razpoložljivost ti organizacija dodeli vodiča, ki s tabo preživi cel dan. Tako sem svoj tretji dan na Japonskem preživela v družbi upokojene gospe Shirabe-san. Z gospo sva imeli res produktiven dan; skupaj sva obiskali veliko različnih kotičkov Tokia. Med njimi mi je ostal v spominu največji turistični center blizu glavne postaje v Tokiu, kjer lahko zastonj preizkusiš kimono.

Skupaj sva obiskali tudi največji šintoistični tempelj v Tokiu; Meiji Jingu Shrine. Tempelj je v središču mesta in sploh nimaš občutka, da si sredi največjega mesta na Japonskem, saj tempelj v resnici stoji sredi gozda. Šintoizem je zelo povezan z naravo, zato so templji velikokrat postavljeni blizu gozda ali v njem. Gospa mi je pokazala, kako se v takšnih svetiščih pravilno vede ter mi povedala veliko o njihovih običajih in me naučila kakšno osnovno uporabno frazo. V zameno sem ji opisala naše običaje ter življenje v Sloveniji, saj gospa naše države še ni obiskala.

Seveda so dandanes vse informacije dostopne na internetu, vendar je čisto drugače, če se lahko pogovarjaš z nekom, ki živi v drugačni kulturi. To bi priporočala tistim popotnikom, ki si med potovanjem želijo malo drugačne izkušnje ter navezati pristen stik z nekom iz druge države.