Vse se je začelo leta 2007 kot nekak eksperiment, testni projekt, kako poteka spletno oglaševanje. Blog je pisalo kar nekaj ljudi, v tujini je bilo bloganje že popularno, a se da s tem tudi preživeti? Koliko se lahko zasluži? Kako pomembni so kliki? Kaj želijo oglaševalci? Marko, ki se je na fakulteti učil za računalničarja in ga zanima informacijska tehnologija, je dalj časa razmišljal o vsebini, ki bi bila najboljša za njegov blog in mu besed ne bi zmanjkalo preden bi eksperiment prav zagnal. Tako je združil svoj najljubši hobi, potovanja, in blog. Nastal je Travel Photo Blogging, kjer svoje avanture opisuje v angleščini. Marko nam je zaupal rezultate eksperimenta, ki je skozi leta prerasel v hobi, nasvete, kako se sploh lotiti pisanja bloga in pestre izkušnje iz potovanj. Več čudovitih slik, pestrih doživetij in norih potovanj najdete, kje drugje, kot na njegovem blogu www.travel-pb.com.
Že skoraj 7 let pišete blog o vaših potovanjih. Zakaj ste se odločili za bloganje, kako ste prišli na to idejo?
Sem računalničar in blog je bil testni projekt. Videl sem, da veliko ljudi bloga, ima spletne strani in tako sem tudi sam želel narediti eksperiment glede spletnega oglaševanja. Sočasno se je ogromno prijateljev razselilo na vse konce sveta, stiki so se počasi zgubljali, vedno manj smo bili na vezi, tudi elektronska pošta je nekoliko nerodna. Nato sem se videl, da bi lahko bil blog tudi način komunikacije. Pišem za svoj arhiv in za prijatelje. Na začetku je bilo samo to. Nato sem vztrajal in vztrajal. Raziskal spletni marketing in podobne zgodbe. Zanimalo me je, ali lahko v Sloveniji sploh kaj zaslužiš s tem delom. Zelo hitro sem ugotovil, da potrebuješ maso ljudi, ki bi spremljala tvoj blog.
Torej se z bloganjem da preživeti ali to ni dovolj za vsakdanji kruh?
Lahko bi se preživljal z bloganjem, če bi to vzel kot službo za polni delovni čas. Kar bi izgledalo tako, da bi imel deset blogov in če bi od vsakega dobil recimo 100 evrov na mesec, bi to šlo skozi. A pripraviti vsebine za 10 blogov je kar težko. Najti je treba način, da bi tudi drugi objavljali vsebine, seveda je treba za to nekaj ponuditi. Tukaj zadaj je cela znanost.
Blogate o svojih izkušnjah. Kje ste potegnili črto med zasebnostjo in tem, kar je sprejemljivo, da opišete v blogu?
Ta črta je zelo spremenljiva. Ko sem začel, sem objavljal več tem, ne zgolj potovanj. A ko sem malo preštudiral stvari, sem ugotovil, da moraš biti prav zaradi iskalnikov fokusiran na točno določeno temo. Torej, če imaš nek fokus, se bolje uvrstiš na iskalnikih in posledično imaš več prometa. Tako si tudi bolj zanimiv za oglaševalce. To je, kar se vsebine tiče. Osebno pa… Zadal sem si, da ne bi objavljal toliko osebnih stvari, a bi tisti, ki me poznajo, vseeno vedeli, kaj sem želel povedati. Sčasoma sem ugotovil, da so socialna omrežja toliko povezana, da če te kdo želi najti in izvedeti stvari o tebi, se moraš res zelo potruditi, da ostane identiteta skrita. To je kup napora, ki na koncu, vprašanje, če ima kakšen učinek. Odločil sem se, da se ne sekiram glede tega. Neka meja je, zelo redko recimo objavljam svoje fotografije.
Kaj vam pomeni potovanje? Zakaj se odločite in enostavno greste?
Rekel bi, da je to eden mojih najljubših hobijev. V angleščini govorijo o 'travel bug'. Ko te ta živalca enkrat ugrizne, vsake toliko časa srbi in je potrebno spakirati in oditi. Čeprav so obveznosti, ki me omejujejo, kadar le uspem, odpotujem. Ni važno, ali je to Slovenija, hiter skok čez mejo ali kam dalje. Poskušam čim bolj optimalno izkoristiti pot. Nikoli nisem razumel ljudi, ki za tri dni pridejo v Slovenijo in ne vedo, kaj bi počeli. To ne drži, sam bi lahko porabil mesece za potovanje po Sloveniji, pa mi ne bi bilo dolgčas. Vse je v pristopu.
Bi bralcem Globetrotterja zaupali kakšno zanimivo dogodivščino iz katerega vaših potovanj?
Na potovanjih se vedno dogodi kaj zanimivega. Recimo v Maroku sva s partnerko potovala z lokalnim prevozom in na eni točki sva bila primorana vzeti malo večji taksi. Torej, s taksistom sva se dogovorila, da gremo in potem... se lep čas nismo premaknili, saj se mora napolniti avto, cena za dva pa je bila previsoka. Nato smo čakali... ko končno pride eden potnik in še eden. Pa še kar čakamo. Na koncu smo se štirje stiskali na zadnjih sedežih starega mercedesa, dva na sprednjem sedežu in šofer. Ko smo končno odrinili, nam je nasproti pripeljal podoben taksi. Na sprednjem sedežu sta sedela dva potnika s kokošjo v roki, iz zadnjih sedežev pa je pot spremljala koza. Tako da konec koncev niti nisva dobila tako slabega prevoza. Je zanimiva izkušnja, a tega zagotovo nismo navajeni.
Kaj vam pomeni vaš blog? V bistvu bi lahko rekli, je nekakšna zbirka spominov (in nasvetov) z vaših potovanj.
Blog je tudi arhiv zame. Opažam, da smo včasih slike razvijali, imeli albume s potovanj, kaj dopisali. Sedaj pa digitalnih fotografij ne razvijamo ravno pridno, lahko se zgodi, da se uniči disk in izgubiš vse. Tudi spomini s časom zbledijo. S tega vidika je blog koristna stvar. Poleg tega je pisanje preraslo v hobi. Z leti pisanja, učenja o blogu in marketinških temah sem prišel do faze, ko je blog popularen do te mere, da me ljudje kontaktirajo, sprašujejo za nasvete glede potovanj.
Pišete tudi o bloganju samem. Dajete nasvete, kako se lotiti bloga, kako pisati ipd. Kaj bi svetovali mladim popotnikom glede bloganja?
Kakršnokoli temo že izbereš, je v Sloveniji premajhen trg, da bi imel veliko profita od klikov. Seveda je stvar drugačna, če si top bloger, ki pa jih je v Sloveniji štiri, pet in imajo veliko bazo rednih obiskovalcev. Torej, če želiš zgolj zapisovati svoje dogodivščine, spomine, brez problema pišeš v slovenščini. Lahko si izbereš tudi slovensko blogersko platformo. Sicer pa je angleščina za večjo publiko nuja. Seveda je potrebno izbrati primerno platformo. Recimo brezplačni sta
Blogger in
WordPress, ki omogočata veliko personalizacije. To so začetne reči. Glede tematike je tako, da se je potrebno osredotočiti na temo, za katero ti čez pol leta ne bo zmanjkalo vsebine.
Kaj menite o Popotniškem združenju Slovenije oz. Hosteling International?
Poznam
spletni časopis Globetrotter in hostle. Dobil sem občutek, da je odnos pravi. Veliko truda je vloženega v dobro informiranost gostov, gostoljubje in povezavo z lokalnim okoljem. Globalno je
Hostelling International organizacija, kamor je zmeraj dobro pogledati, ko iščeš namestitev.
Hotel ali hostel?
Na potovanjih rabim prostor, kjer prespim. Hostel mi je super, saj iščem pristen stik z ljudmi in v hostlih to vsekakor dobiš. Tako da definitivno izberem hostel.
Kaj bi vsebovali vsem tistim, ki omahujejo in se ne morejo odločiti za potovanje?
Ob tem vprašanju mi pride na misel citat, ki pravi, da je svet kot knjiga in tisti, ki ne potujejo, preberejo zgolj eno stran. Potovanje razširi obzorja. Ljudje, ki so videli nekaj sveta, spoznali več različnih kultur, navad, ljudi, so bolj odprti, tudi razgledani. Na potovanjih si vedno primoran se prilagajati, naučiš se strpnosti. Ogromno je pozitivnih stvari, ki jih da potovanje. Ne nazadnje pa zrasteš kot oseba. Torej vsakemu, ki omahuje: 'Samo pojdi!' In ko enkrat poskusiš, verjamem, da se ne bo ustavilo pri enem potovanju. Dokler si mlad, si lahko privoščiš vandranje po svetu, saj čez deset let pridejo služba, otroci in obveznosti, ki te bodo zadrževale. Zato še enkrat: 'Samo pojdi.'
