Aprila sem se udeležil 8-dnevne avanture s področja svoje, strojniške stroke. Kot po navadi sem tudi na tem popotovanju imel s seboj črno napravo z objektivi, bil sem namreč uradni fotograf celotedenskega dogajanja. Kot vsi fotografi sem tudi jaz predvideval, da bo prišel trenutek, ki bo lepši od tega, ki ga pravkar fotografiram. Tako sem domov prinesel na spominski kartici 2700 fotografij in malo morje nepozabnih dogodivščin.
1. dan
Osemdnevno potovanje se je pravzaprav pričelo precej burno. S tremi sošolci smo odhod namreč pričakali v torkovem vzdušju – na zabavi na Štuku. Ob pol štirih zjutraj smo krenili proti Avstriji z avtobusom, v katerem je potovalo okoli 40 navdušenih strojnikov in ena navdušena strojnica in avantura se je tudi uradno pričela!
Po nekaj prespanih urah na avtobusu smo se prvič ustavili v podjetju Pöttinger v avstrijskem mestu Greiskirchen pri Linzu, kjer smo začeli s svojim prvim ogledom že ob (pre)rani 8. uri. Omenjeno podjetje je vodilno na področju proizvajanja kmetijske tehnike in triurni ogled nas kot nadebudne strojnike ni pustil hladnih. Izvedeli smo mnogo zanimivih reči, nekateri najbolj utrujeni od vožnje s(m)o med predavanjem tudi rahlo zatisnili oči in si nabrali novih moči za nadaljevanje potovanja. Sledil je ogled podjetja Steyer v 60 km oddaljenem kraju. Moj prvi vtis ob vstopu v podjetje je bil povezan z neverjetno bleščečimi in čistimi tlemi, s katerih bi lahko človek brez predsodkov tudi jedel. Juho. Podjetje se ukvarja s proizvajanjem traktorjev, zanimivo se mi je zdelo, da je vsak traktor že pred začetkom izdelave prodan naročniku. Po ogledu smo se namestili v
hostlu v Münchnu in se hitro podali na nočno raziskovanje mesta. Po ogledu kulturnih znamenitosti smo se odpravili raziskat tudi zabavljaško stran mesta. Lokali in pubi so bili precej oblegani z moško populacijo. V edini nočni klub, v katerem je bilo razmerje moških in žensk enakovredno, je bil vstop že davno onemogočen s strani varnostnikov, ki so vanj spuščali le še, kakopak, ženske. Vrnili smo se v hostel, za taksi odšteli 15 EUR, ugotovili, da je taksist Makedonec, mu poskušali razložiti, kje je Novo mesto (seveda je takoj razumel, kje je, saj se »vedno, ko se vrača iz Nemčije v Makedonijo, pelje skozenj«), in si privoščili (kratek) spanec.
2. dan
Naslednje jutro smo si v slogu »klin se s klinom zbija« privoščili pivo znamke Paulaner, s tem da smo si pred tem ogledali še celotno podjetje Paulaner, ki se ukvarja, verjetno ste že uganili, prav s proizvodnjo piva. Podjetje ima za seboj že skoraj 300-letno tradicijo proizvodnje piva. Kot nam je ključno skrivnost razložila majhna Bavarka, je za dobro pivo potrebna kvalitetna voda in ravno voda podjetja Paulaner je črpana iz globine ogromnega podzemnega jezera, ki je nastalo v času zadnje ledene dobe.
3. dan
Naslednji dan smo se odpravili v Stuttgart, kjer smo si ogledali podjetje Kärcher, ki se ukvarja s proizvodnjo čistilnih sistemov in opreme. Podjetje je najbolj znano po svojih visokotlačnih čistilcih. Zanimiva se mi je zdela anekdota o širjenju podjetja. Najprej so se pri širjenju v Ameriko neuspešno trudili s prodajo produktov pod svojim imenom, nato so pokupili ameriška tradicionalna podjetja in začeli svoje izdelke prodajati pod njihovim imenom ter tako uspeli čez noč. Tako zdaj Američanom prodajajo izdelke Kärcher, ne da bi oni to sploh vedeli – pa je »volk sit in koza cela«. Dan smo zaključili v Stuttgartu v enem izmed tako imenovanih »alkoholfrei« hostlov. Pravil smo se striktno držali. Vsaj na hodnikih.
4. dan
Četrti dan smo obiskali Mercedesov muzej, katerega arhitektura nas je navdušila, saj je stavba oblikovana v obliki dvojne vijačnice. V muzeju je razstavljenih 160 avtomobilskih klasik, razstavljeni so vsi modeli, ki jih je Mercedes do danes izdelal, od prvega do zadnjega, katerega pa so nekateri imeli čast celo testirati. Ob prihodu so vsem razdelili posebno napravo s slušalkami, ki smo jo tekom ogleda lahko usmerili v eksponat, ki nas je zanimal, in iz slušalk takoj zaslišali razlago o tem. Te slušalke so nam služile kot nekakšen osebni vodič skozi razstavo. Izvedeli smo precej senzacionalen podatek, in sicer da je enega izmed zadnjih modelov mercedesa CLA oblikoval slovenski avtomobilski oblikovalec Robert Lešnik. Poleg tisoč fotografij na spominski kartici sem domov prinesel tudi »jajce presenečenja«, v katerem se je skrival majhen modelček Mercedesovega avtomobila SLK 250. Po napornem štiriurnem sprehajanju po Mercedesovem muzeju je sledil še štiriurni ogled Porschejevega muzeja. Avtomobili so bili res vrhunske izdelave, lahko bi rekli, da smo prišli v nekakšno »strojniško meko«. Razstavljenih je bilo 80 legendarnih modelov porschejev. Ob koncu ogleda smo si lahko kupili tudi spominek, na primer porschejev dizajnerski set za britje s simbolično vrednostjo 500 EUR.
Po dveh napornih ogledih smo se želeli povzpeti še na bližnji visok stolp, Wahrzeichen der Ingenieurbaukunst, s katerega bi si lahko ogledali mesto še iz ptičje perspektive, a je bil ta žal zaprt, saj so uslužbenci stavkali z namenom, da stolpa ne bi zaprli za širšo javnost, in so nam tako razdelili le priponke z napisom »Offen bleiben«. Vsi smo podpisali peticijo in upamo, da se uslužbenci ne borijo zaman.
Več v naslednji številki Globetrotterja.
Foto in tekst: Franci Vranetič
