»Potovanje in učenje« ali raje »potovanje je učenje«?

Ko sem bila osnovnošolka, nisem marala ne geografije ne zgodovine. Oba predmeta sta zelo abstraktna in za 14-, 15-letnike težko razumljiva. Predvsem gre za memoriranje faktografskih podatkov, letnic, pojmov, težko pa si je »snov« predstavljati. In tako sem se velikokrat učila suhoparne pojme, brez nečesa otipljivega oz. brez izkušnje.

Danes geografijo obožujem, saj mi njeno znanje koristi na vsakem koraku, k srcu mi je prirasla tudi zgodovina. Ko sem začela potovati, je naenkrat vse, kar je bilo nekoč »samo védenje« o nečem, dobilo svoje »mesto« – mesto na zemljevidu, barvo, vonj, asociacijo, spomin … Nekaj povsem drugega je, ali se o stvari zgolj učimo ali to tudi obiščemo, podoživimo. In zame so potovanja najboljši način učenja. Ko sem začela potovati, se sprehajati po glavnem mestu, se povzpela na vulkan ali pa najvišji hrib, namočila noge v Atlantski ocean, si ogledala svetovne umetnine v Louvru, doživela monsunsko in celinsko podnebje, si pogledala kanale v Benetkah in na Nizozemskem … so vsi (prej suhoparni) podatki dobili zgodbo in se vtisnili v spomin in srce.

Ko načrtujem potovanje, navadno že imam v mislih, kaj si želim v določeni državi ali mestu ogledati. Pogosto pa s pomočjo revije Lonely Planet, Instagrama ali raznih blogov (pa tudi nasvetov domačinov, ko sem že na destinaciji) poiščem zanimivosti, tipične za določen kraj, in jih dodam na seznam. Ne glede na to, ali potujem s fantom ali prijateljicami, imam veliko srečo, da so nam všeč podobne reči, zato se brez težav hitro dogovorimo, kaj si bomo dekleta ogledala ali kaj bova s fantom obiskala.

Ko sem bila v Parizu, sem obiskala najbolj obiskani muzej na svetu in zgodovinski spomenik Louvre. Kako super občutek, ko sem opazovala kipe, slike in druge umetnine, o katerih sem se učila pri umetnostni zgodovini. O številnih avtorjih, obdobjih in okoliščinah nastanka del sem vedela ogromno. Razlog, da sem obiskala Amsterdam, je bil med drugimi tudi obisk Hiše Ane Frank, vožnja s kolesom med kanali in ogled mlinov na veter (več o potovanju tukaj). Tako so se združile ure geografije in umetnosti ter zgodovine. Ko sem delala načrt za potovanje po Berlinu, je bil obvezen obisk Berlinskega zidu, Brandenburških vrat, spomenika žrtvam holokavsta in prehod Checkpoint Charlie (več o mojem potovanju po Berlinu tukaj). Ko stojiš ob Berlinskem zidu in skušaš podoživeti, kaj so doživljale družine, ki so dobesedno čez noč ostale na drugi strani zidu, stran od prijateljev, znancev, simpatij, je nekaj povsem drugega, kot pa branje o tem v zgodovinskem učbeniku.

In če se vrnem k naslovu. Zame je potovanje tudi učenje, učenje o znanem in odkrivanje še neznanega. Kaj pa zate?