V iskanju novozelandskih zgodb

Če sem pravilno zasledila, se je vajina blogerska pot pričela v začetku meseca marca tega leta, je tako?

Res je. Blog sva objavila v začetku marca, a ideja zanj se je porodila že oktobra lani, preden sva odšla na Novo Zelandijo. Spletno stran in članke pa sva začela pripravljati po novem letu.

Od kod ideja za ime vajinega bloga Live2Quest? Kaj vama predstavlja?

V življenju stremiva k čim več različnim izkušnjam, izzivom in učenju novih veščin, kar sva poskušala zajeti tudi v najinem imenu. Sprva sva blog nameravala pisati v angleškem jeziku, zato je tudi ime angleško. Kasneje sva ugotovila, da tovrstne vsebine za slovenske popotnike primanjkuje, a ime zelo dobro opiše, kar želiva doseči, zato sva se odločila, da ga obdrživa.

Iz dosedanjih objav sem razbrala, da želita svojim bralcem ponuditi predvsem praktične nasvete, vključno z vso potrebno dokumentacijo in koraki za uspešno delo v tujini. Nam lahko zaupata več o vsebini svojega bloga? Kaj želita z njo sporočiti, doseči in ponuditi svojim bralcem?

Tako, kot praviš, je vsebina najinega bloga zelo praktične narave. Bralcem želiva dati konkretne nasvete in jih voditi skozi potrebne korake do nepozabnih izkušenj. Meniva, da se zaradi pritiska družbe na naš način življenja premnogokrat ustalimo in pozabimo na naše želje. Bralcem želiva približati alternativne možnosti in jih vzpodbuditi, da jih izkoristijo.

Za sabo imata izkušnjo enomesečnega potovanja po vzhodni obali in jugu ZDA, zadnjih nekaj mesecev pa delata in živita na Novi Zelandiji. Kakšni so vajini dosedanji vtisi o Novi Zelandiji?

Zaenkrat sva imela na Novi Zelandiji same dobre izkušnje. Ne le da so ljudje tukaj zelo sproščeni in odprti, ampak so tudi vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Na primer, ko sva se odpravljala v trgovino, je nekdo imel težave s prižigom avtomobila. Vsi, ki so bili v okolici, so v trenutku odložili svoje nakupovalne vrečke in mu priskočili na pomoč tako, da so začeli potiskati avto. Vse je potekalo tako hitro, kot da bi bilo dogovorjeno. Prav tako sva dobila vtis, da ljudje ne obsojajo drugih glede na videz in da ni nič čudnega, če po trgovini ali v restavraciji hodiš bos. Poleg vsega tega pa je še urejanje birokratskih zadev, s katerimi sva v prvih tednih imela kar nekaj opravka, enostavno in uporabnikom prijazno.

Na svoji Facebook strani sta 27. marca letos zapisala, da bi to moral biti vajin zadnji delovni dan in da sta se nameravala odpraviti na večtedensko raziskovanje Nove Zelandije. Kakšni so bili vajini občutki ob spoznanju, da potovanje ne bo potekalo po načrtu?

Vsekakor sva bila razočarana, saj sva se raziskovanja Nove Zelandije že zelo veselila. Ampak zgodilo se je nepričakovano in najpomembneje je, da smo vsi na varnem in zdravi. Tako sva ostala pri družini, za katero sva delala, in sva od konca marca naprej v samoizolaciji. Sicer pa že od novembra živiva na precej odročni lokaciji, tako da izolacija ni preveč vplivala na najin vsakdan. Posledično zaenkrat nisva občutila vpliva virusa v tolikšni meri, kot se ga mogoče čuti drugod po svetu. Bolj kot za najino situacijo na Novi Zelandiji naju je skrbelo za domače v Sloveniji.

Kako pa vajini domači sprejemajo dejstvo, da sta v času pandemije tako daleč stran od svojega doma?

Seveda jih je zelo skrbelo, tako kot je naju za njih, ampak sva jim zagotovila, da sva na varnem in pazljiva. Definitivno pa niso odreagirali panično, za kar sva jim zelo hvaležna.

Čeprav je sedaj težko pripravljati nove načrte, me vseeno zanima, ali imata kakšne okvirne želje za svoje preostale mesece na Novi Zelandiji?

Vizum nama poteče novembra, torej imava še pol leta časa, in če bova v naslednjih tednih lahko pričela potovati, bova uspela raziskati vse, kar sva načrtovala. Zaradi prihajajoče zime sva potek najinega potovanja morala nekoliko prilagoditi, zato bova pričela z raziskovanjem severnega otoka. V načrtu imava predvsem veliko pohodov, naravnih znamenitosti, samotnih plaž in dobre kave.

Nam lahko malo več zaupata o svoji ljubezni do kave? Sta odkrila kakšne prijetne kotičke in/ali druge zanimivosti v povezavi s kavo na Novi Zelandiji?

Ob skodelici kave se na potovanjih nekoliko pomiriva, se pogovoriva o vsem, kar sva doživela, in narediva načrt za preostanek dneva. Vsekakor nisva strokovnjaka za kavo, a nama ta ritual predstavlja pomemben del dneva. Na Novi Zelandiji je ogromno kavarn z res dobro kavo, kakršne si doma velikokrat zaželiva. Najina najljubša pražarna je postala Max Coffee iz Northlanda, kjer sva preživela zadnjih nekaj mesecev.

Kako pa preživljata čas sedaj, ko sta omejena na eno okrožje? Imata možnost odkrivati bližnjo okolico svojega novozelandskega doma?

Trenutno se gibljeva le v bližini svojega doma, kjer teče reka Takou, po kateri se lahko s kajaki odpraviva do zasebne plaže. Kakšen dan na teden še vedno delava v zameno za prenočišče in hrano, preostali čas pa pripravljava vsebino za svoj blog in izpopolnjujeva svoj načrt potovanja, sva tudi športno aktivna ter veliko bereva.

Za vsako regijo, ki jo bosta obiskala, imata namen napisati članek. Kako bi na kratko opisala regijo Northland?

Northland je okrožje na severu Nove Zelandije, kjer je mnogo čudovitih slapov in samotnih zalivov. Je pravi raj za ljubitelje ribolova, potapljanja in jadranja. Na skrajnem severu je rt Reinga, kamor po maorski mitologiji potujejo duše preminulih v posmrtno življenje. Le nekaj kilometrov južneje pa se nahajajo ogromne peščene sipine, po katerih lahko deskaš.

Tako kot po vsej Novi Zelandiji se tudi tukaj najdejo številne pohodniške poti, med katerimi nama je bila najbolj všeč 17 kilometrov dolga pot do rta Cape Brett.

Kakšne modrosti sta prejela ob soočanju s spremembami, vezanimi na trenutno krizo? Bi lahko delila kakšno vzpodbudno misel za vse popotnike, ki že nestrpno pričakujejo svoje naslednje potovanje?

Trenutna kriza je le dodatno vplivala na najino prepričanje, da je življenje več kot naše osebne želje in ambicije. Smo del večje zgodbe, h kateri lahko vsak na tak ali drugačen način doda besedo ali dve. Potovanja so za naju pomemben del življenja. A vse, kar si želimo raziskati, bo za nas v prihodnosti še vedno dosegljivo, kako zelo, pa je v veliki meri odvisno od nas samih. Zato se nama zdi pomembno, da smo sedaj čim bolj odgovorni.

Upava, da se bomo iz tega naučili ceniti čudovito naravo, različne kulture in preživete trenutke z drugimi.

Intervju je nastal v času, ko je bilo gibanje po Novi Zelandiji zaradi pandemije Covid-19 omejeno. Jan in Edina sta od 14. maja ponovno na poti.