Obisk Burme (Mjanmara) v deževni dobi – 1. del

Vladavina vojske

Kljub mnogoletnemu vladanju vojske je leta 2011 na volitvah zmagala Aung San Su Či ter njena demokratska stranka. Aung San Su Či se je mnogo let borila za demokracijo v državi in je tako po 49 letih le uspela izpodriniti vojaško diktaturo. Letos februarja pa je oblast ponovno prevzela mjanmarska vojska. Kljub vojaškemu vodenju je za popotnika država bila povsem varna. Ljudje so zelo prijazni in vedno najdejo čas za pogovor. Tako da vas vabim na potep po tej državi skozi moje oči.

Yangon in njegove znamenitosti

V glavno mesto Yangon (to je sicer bilo glavno mesto do leta 2005, kasneje je novo glavno mesto postalo mesto Nepjido, ki leži malo severneje od mesta Yangon) smo prispele v večernih urah. Potrebovale smo kar nekaj časa, da smo našle taksista, ki bi nas odpeljal v center mesta. Najprej smo naletele na čisto pijanega taksista, drugi je bil absolutno predrag, s tretjim pa smo se nekako v njegovi polomljeni angleščini uspeli dogovoriti za prevoz do našega prenočišča. Vožnja od letališča do centra mesta naj ne bi trajala ravno dolgo, vendar je bilo pri nas in našem taksistu nekako takole: Ko smo se dogovorili za ceno (mislim, da je bilo tam okoli treh dolarjev), smo se odpeljali dvesto metrov naprej, ko so »crknili« brisalci. Moram še povedati, da smo potovale po državi v času deževne dobe in lilo je dobesedno kot iz škafa. Ko je približno pet minut voznik taksija zunaj na dežju popravljal brisalce, smo sedele v luknjastih sedežih in čakale. No, in smo se odpeljali naprej in brisalci so spet »crknili« in čez nekaj časa se je zadeva ponovila. Tudi prometni znaki za omejitev hitrosti niso imeli oznake s številko, temveč je bil znak opisni – in sicer »slow« (v prevodu to pomeni počasi). Tako smo vedele, da si moramo v tej državi vzeti čas, saj bomo očitno potovale lepo počasi, predvsem pa smo takoj vedele, da se bomo tu veliko nasmejale.

V glavnem mestu smo se usidrale v hotelu v središču centra (ki pa je poleg zajtrka vključeval tudi dnevne obiske velikih ščurkov). No, nič ne de, smo si rekle, tudi na to se bo treba navaditi. Po prijavi v hotelu smo se odpravile do centra mesta, ki je bil v neposredni bližini. Kar naenkrat se je sredi poti ulilo kot iz škafa. Tako smo se najprej poskrile pod nekakšno streho sredi ulice, kjer so poleg nas sedeli Burmanci in pili čaj (vsakodnevna navada v Burmi je pitje čaja). V roku desetih minut je nehalo deževati. Nadaljevale smo svoj pohod proti centru mesta in se odločile za postanek za kosilo. Na krožniku smo dobile serviran riž (brez tega v Aziji ne gre), vmes pa so bili arašidi ter nekaj narezane zelenjave. Poleg so postregli še s česnom, feferoni in seveda čajem. Kmalu zatem je prenehalo deževati.

Naslednji dan smo se odpravile na potep po mestu. Počakati smo morale samo petnajst minut, saj je spet lilo kot iz škafa. Potem pa čevlje na noge, dežni plašč in smo šle. Vsepovsod po mestu je bilo polno mladih menihov, ki so bosi in v rdečih (moški) ali roza (ženske) ogrinjalih hodili že navsezgodaj po mestu s prazno posodo, s katero so prosili ljudi za hrano (ponavadi riž) ali denar. Mladi fantje in punce se raje odločajo za meniško življenje, ker se v samostanih lahko izobražujejo, pa tudi za hrano je tu poskrbljeno. V samostanih je navadno tako, da se ob enajsti uri zberejo pri kosilu vsi menihi, potem pa se čez dan izobražujejo. Ulice Yangona so bile polne tudi najrazličnejših prodajalcev hrane, oblek in nakupovalcev, vmes pa se je našel še kakšen izgubljen popotnik, ki se je s knjigo v roki (navadno je to popotniški vodnik, kjer so zapisane vse glavne informacije oziroma znamenitosti kraja, ki ga obiščeš) in ogromnim nahrbtnikom spotikal čez robove pločnikov. Na ulicah smo srečevale tudi moške, oblečene v obleko, imenovano longyi. Gre za spodnji del oblačila, ki si ga ovijejo okoli bokov in je pravzaprav videti kot žensko krilo.

Še posebno zanimivo v tej državi mi je bilo to, da so si ženske mazale obraz s prav posebno kremo, ki je mešanica lesa in vode (t. i. tanaka). Pravijo, da se le tako lahko ubranijo pred pekočim soncem. No, sonca ni bilo kaj dosti, pa še takrat, ko ni deževalo, verjemite, ni v tem monsunskem času prav nič pripekalo. Včasih pa so ženske hodile po mestu še z dežnikom, ki naj bi jih še dodatno varoval pred soncem (in hkrati pred dežjem).

Najlepša pagoda je pagoda Švedagon

Ob obisku Yangona si je treba ogledati slavno pagodo Švedagon. Ta naj bi bila najlepši in najdragocenejši budistični verski objekt predvsem zaradi tega, ker je gornji del iz zlata. Pagoda je visoka kar 98 metrov, njen vrh pa se je svetil že iz našega hotela. Prekrita je z več kot 8000 zlatimi ploščicami, njen vrh pa z neštetimi diamanti, rubini in drugimi dragimi kamni. Sredi osrednje pagode stoji polno manjših pozlačenih pagod, verskih stavb in manjših Bud. Naokoli pa verniki tiho hodijo naokoli, sedijo in molijo ali polagajo rože na kipe Bude. Ta zgrajeni kompleks naj bi obiskal vsak budist vsaj enkrat v življenju. Preden pa so Burmanci prevzeli budizem, so častili naravne duhove, imenovane nati. Tako so v pagodi v vogalih postavljeni kipci duhov, verniki pa udarjajo ob številne tempeljske zvonove, da bi pritegnili njihovo pozornost in blagoslov. Naj še omenim, da smo hodili bosi, saj je vstop v čevljih v verske objekte prepovedan, prav tako je treba nositi majice, ki prekrivajo ramena, in hlače, ki prekrijejo kolena.

Budovi kipi so lahko izklesani v različnih položajih. Stoječi Budov položaj naj bi predstavljal sestop iz nebes, kamor naj bi potoval k svoji materi. Sedeči položaj, ki je tudi najpogostejši Budov položaj, lahko predstavlja naslednje dogodke: Buda kliče zemljo kot pričo svoji razsvetlitvi, pridiga ali pa je v globoki meditaciji. Če se nahaja v ležečem položaju, to pomeni, da umira ali vstopa v nirvano (ko je glava obrnjena proti severu), ali pa spi ali počiva (ko je glava v drugih položajih). Pri Budovem kipu je pomemben tudi položaj rok – če roke na primer počivajo na kolenih, dlani pa so obrnjene navzgor, pomeni, da bo Buda kmalu doživel razsvetljenje.