Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Reševanje slonov na Tajskem

Nina Erčulj je pustolovka, vedno nasmejana gurmanka in ljubiteljica živali. Obiskala je že ZDA, Španijo in Italijo, in sicer zaradi dela, učenja jezika, iskanja občutka izpopolnjenosti ob pomoči živalim, vzpostavljanja stika s svojim notranjim jazom, raziskovanja spolnosti in resničnega pomena občutka prizemljenosti. Domov se vedno vrne s pisanimi občutki ljubezni, hvaležnosti, vznemirjenja in radosti. Sedem mesecev je preživela na Tajskem, kjer se je pridružila prostovoljcem v zavetišču in pomagala reševati slone. O njeni pustolovščini sem jo povprašala v današnjem prispevku.

1. Kako vas je priklical raziskovalni duh za obisk Tajske?

Tajska je resnično čudovita dežela, ki zelo ustreza mojemu duhu. Zame bistvene medkulturne razlike so v veri – budizem, sploh tajski, je močno obarvan z verovanjem v duhove in tudi vraževerje ima močan vpliv – preden se odločijo za kaj večjega, npr. selitev ali poroko, se domačini namreč najprej posvetujejo z menihom. Potem pa so tu vsakdanje zadeve, npr. voda ni pitna, pivo je tu veliko dražje, hrana in nastanitev pa blazno poceni, povsod je veliko potepuških psov, za katere žal vlada ne poskrbi, poskrbijo pa zanje domačini in tujci ... Se je pa mene najbolj dotaknilo že v vasi in tudi drugje po Tajski, da si domačini naklonjenosti ne kažejo z dotiki, saj so bolj konservativni, je pa Tajska ena redkih držav, kjer je delitev dela med spoloma skoraj popolnoma enakovredna. Ženske glede na tradicionalni pogled pomagajo pri moških opravilih, moški pa pri ženskih. Naklonjenost si kažejo s časom, ki ga preživijo skupaj, kar se mi zdi resnično najlepše darilo sočloveku. Pripadniki plemena Karen, ki ga bolj ali manj sestavljajo prebivalci Republike Zveze Mjanmar, ki so pred več desetletji naselili gorati predel severne Tajske, so nas nasploh resnično toplo sprejeli. Sicer pa smo si nudili vzajemno pomoč – oni nam nastanitev v svojih lesenih kolibah in tri obroke na dan, mi pa smo predstavljali potrošnike njihovih malih restavracij in trgovin. Oni so nas učili čisto svoj jezik pakinya, ki nima nikjer uradnega zapisa, mi pa njih angleščino. Komunikacija je bila na trenutke otežena, a smo se z nasmehi, prijaznostjo in prijetno energijo kaj hitro uspeli vse dogovoriti.

2. Od kje pogum za takšno dogodivščino?

Vedno sem imela občutek, da mi v Sloveniji nekaj manjka. Menim, da je naša država resnično prečudovita, vendar me kolektivna zavest, energija in vibracija niso pritegnile. Stremela sem k ekspanzivnosti, zato sem tudi nekajkrat za nekaj mesecev »pobegnila« v tujino, lansko leto pa sem prvič resnično pomislila, da bi odšla za dlje časa. Nenadna smrt moje mame, najbolj čiste in srčne duše, me je opomnila, da se živi danes, izgubo službe pa sem si interpretirala kot sporočilo vesolja, da prelaganje sanj ni več opcija zame. Spomnim se, da sem okoli dve leti pred odhodom gledala neko oddajo o slonih in si zaželela, da bi tudi sama nekako pomagala tem veličastnim živalim. Želela sem si delati s sloni in v splet vpisala »delo s sloni v tujini«. Tretji zadetek mi je ponudil pomoč slonom z organizacijo Global Vision International. Prebrala sem si opis in v sebi močno začutila, da je to trenutno prava pot zame. Polletni program sem kar hitro rezervirala, saj nisem želela, da mi um z vsemi svojimi zgodbami o tem, kaj gre lahko narobe, prepreči odhod. Dobe prostovoljstva so dolge od štirinajst dni pa vse do pol leta, priporočam pa vsaj en mesec, saj življenje tam teče zelo hitro, izkušnje pa so resnično bogate.

Resevanje_slonov_na_Tajskem_-_Rescue_elephants_in_Thailand_3.JPG

3. Kako je potekal dan v zavetišču?

Naš vsakdan je potekal tako, da smo ob sončnem vzhodu pohajkovali s sloni ter beležili proces njihove adaptacije naravnemu okolju. Popoldnevi so bili polni različnih aktivnosti, od iskanja in raziskovanja kač, ptic in opic, igranja z otroki, iger z žogo in gledanja filmov do kuhanja naših nacionalnih jedi; večere smo si popestrili z opazovanjem popolnoma črnega in jasnega neba, posutega z nešteto zvezdami, si zanetili ogenj in si ob kakšnem pivu pripovedovali najbolj čudovite zgodbe, saj smo se na kupu zbrali prostovoljci iz različnih delov sveta. Vsak drugi vikend pa smo se odpeljali v Chiang Mai ali Pai na severu Tajske, kjer smo konkretno zažurali, jedli zahodnjaško hrano in se naplesali.

Domačinom smo šli večkrat pomagat obirati riž ali kavne jagode oz. zrna, pri čemer me je navdihnilo to, da smo dve uri delali, potem imeli dve uri dolgo malico in klepet ob kozarčku riževega viskija, potem je sledila spet kakšna ura dela in nato ponovno malica … Tako da je trajalo kar nekaj dni, da smo končali, vendar so bili ti dnevi popolnoma sproščeni, zabavni in hkrati tudi produktivni. Tu opazim rahlo razliko s Slovenijo, saj ob delu radi pozabimo na užitek.

Prostovoljcev je bilo vedno okoli trideset in so se skozi čas menjavali; nekateri so prišli za štirinajst dni, nekateri za več mesecev ali pa kar pol leta. Jaz sem se programa udeležila kot pripravnica, ne le prostovoljka, kar je pomenilo veliko več učenja in raznih predstavitev ter na koncu priprava projekta z vaščani ali živalmi, in sicer kakršnega koli projekta, pri katerem je posameznik menil, da lahko z njim kaj doprinese. Jaz sem se odločila še podrobneje pogledati v sodelovanje družin s sloni in njihovimi skrbniki (mahuti) in nato organizatorjem programa predstaviti, kaj je pri programu čudovito in kje so potrebne izboljšave.

4. Kakšen je bil občutek, ko ste bili tako blizu ene največjih živali na svetu? So to miroljubni in nežni velikani?

Oh, sloni so tako velika, a hkrati tako nežna bitja. Človeka lahko ranijo, le če se igrajo, in je pri taki gmoti to lahko nevarno – dojenčica Lah Lah je bila namreč majhna navihanka, vendar s 400 kg žal pretežka za nedolžno igro z nami. Nevarni so lahko tudi, če se odzovejo iz strahu. Drugače pa so sloni zelo čustvena bitja, zelo navezana na svoje slonje družinske člane. Tudi na vaščane oz. svoje skrbnike so zelo navezani, vaščani pa jim ljubezen vračajo. Naj tu omenim pogreb slonice Kha Moon, ki se me je res dotaknil. Spomnim se, da so nas, že ko smo bili na poti na pogreb, opozorili, da truplo verjetno še ne bo pokopano, vendar smo si rekli, da bomo to že prenesli. A ko smo zagledali veličastno nepremično telo, so pritekle neustavljive solze. To je bil res trenutek, ki si ga bom zapomnila za večno. Vsi moški vasi so se zbrali in stopili skupaj, da so skopali to ogromno luknjo za pokop. Preden so slonico pokopali, so ji v rilec zavili zelenje in koruzo, ki jo sloni obožujejo, in zalili z viskijem, da bo v posmrtnem življenju živela v obilju. Zanimivo se mi je zdelo tudi, da pleme Karen ne pusti žensk na pogreb, saj njihovo srce naj ne bi bilo dovolj močno in moški ne želijo, da njihove ženske jokajo. To se mi zdi zelo prisrčno.

Resevanje_slonov_na_Tajskem_-_Rescue_elephants_in_Thailand_1.JPG

5. So sloni zaščiteni? Je veliko težav z lovci in preprodajalci? Kakšen vidik ste doživeli?

Žal zaščita slonov na Tajskem ni uspešna in jim tako grozi izumrtje; blaginja slonov je ogrožena zaradi njihovega lova v namen preprodaje slonovine, krčenja gozdov v namen agrikulture in slabo regulirane politike. Slonov na Tajskem je le okoli štiri tisoč in le majhen delež teh živi v divjini. Preostali del je udomačen, živi v narodnih parkih ali pod nečloveškimi pogoji v turističnih kampih. Jahanje v teh kampih, pretirano hranjenje in umivanje s strani turistov, kupovanje risb izpod njihovih veličastnih rilcev ali pa slikanje z njimi (sloni so bili v ta namen naučeni pozirati) je žalostna stran vsega, saj se je treba zavedati, da slone v vseh primerih najprej tepejo od 24 do 48 ur, da jim zlomijo duha ter njihovo ljubeznivost in nežnost nadomestijo s strahom v namen podreditve in lažjega učenja. Tako priporočam vsem, ki si bodo v prihodnje želeli ogledati te nežne velikane, naj si vnaprej preberejo, kako se v teh kampih oz. svetiščih ravna s sloni, od kod prihajajo in pod kakšnimi pogoji bivajo. Kupovanje slonovine pa naj se nadomesti s kupovanjem imitacijskih izdelkov. Na ta način se lahko še vedno podpre turizem, a na slonom prijazen način.
Mi smo v vasi slonom omogočili, da so se čez dan prosto sprehajali in jedli zelenje, noč pa so preživeli na dovolj dolgih verigah, da se ne bi poškodovali na cestah ali da ne bi poškodovali pridelkov na poljih. Tako smo s skupnimi močmi poskrbeli za lepše in svobodnejše življenje devetih slonov.

Ne morem reči, da gre še vedno za potovanje, saj trenutno dejansko živim na Tajskem in, kljub temu da izkušenj ne gre primerjati, saj je vsaka po svoje nujno potrebna in dobrodošla za razvoj, lahko trdim, da me je trenutno popotovanje res pripeljalo do največ naukov. Dovolila sem si namreč resnično živeti in ugotovila, da se je moje dojemanje vsega počasi začelo spreminjati. Vse je isto, samo moj pogled je drugačen. Verjetno me bo za to marsikdo sodil, a zame osebno je bil virus covid-19 darilo, saj je predstavljal poglaviten razlog za mojo odločitev, da ostanem na Tajskem ter ugotovim, kdo sem in kaj si želim od življenja in odnosov; naučil me je, da je resnično vse minljivo in je lahko hkrati tudi presneto dobro, če si prisoten v trenutku, ki ga v samem bistvu ustvariš sam.

Ninina zgodba reševanja slonov se me je izjemno dotaknila. Težko je zapustiti življenje, kot ga poznaš, in se podati v neznano. Za dobrobit živalstva in ogroženih vrst pa si resnično želim, da bi se v tej smeri naredilo kaj več in da ne bodo sloni kmalu na seznamu izumrlih živali. Kdo ve, mogoče pa tudi sama zberem pogum in odpotujem v tajsko zavetišče slonov.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava