Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Velika oboževalka Italije

Ne špara pri hrani in vstopninah

Je prava nomadska duša, ki se ukvarja s fotografijo. Covid-19 zanjo ni ovira za potovanja. Sodelovanje s Popotniškim združenjem Slovenije jo je pritegnilo zaradi e-novičk in popotniških majic Združenja. Zanimivo specialiteto pa so ji pripravili sorodniki na Nizozemskem.

Kako se boš predstavila našim bralcem, Sanela?

Aj, aj, aj … To je najtežje vprašanje celotnega intervjuja. Ljudje me predvsem poznajo po radovedni nomadski duši, ki je našla strast v potovanjih, ki jih dokumentira skozi fotografijo. Nekaj od tega se nahaja na blogu mytravelings-mojapotovanja.blogspot.com. Veliko pa v domačem fotografskem arhivu.

Največje zmote o potovanjih in popotnikih po tvojem?

Da so potovanja predraga in nedostopna. Kar vsekakor ne drži. Nedostopnost je le meja v glavah ljudi. Kajti ko človek enkrat stopi na popotniško pot, se ji redko odreče. Tudi kadar nastopijo takšne ovire, kot je ta covid-19 evforija. Kjer je volja, se vsekakor najde pot. Ljudje, ne bojte se življenja.

Ljubezen do potovanj te je pripeljala do prostovoljstva pri Popotniškem združenju Slovenije. Kako je do tega prišlo in kaj počneš v tej vlogi?

Ljubezen do potovanj, fotografije in pisane besede me je pripeljala do prostovoljstva pri Popotniškem Združenju Slovenije. Moja vloga je v obliki novinarke in fotografinje. Hkrati skozi svojo ljubezen do potovanj ob svojih potepanjih promoviram PZS v obliki objav na Instagramu ter v storyjih Web Globettroter Magazine.

Do tega, da sem se sploh pridružila skupini na Facebooku, je prišlo med raziskovanjem tega, kar se dogaja v popotniških krogih na slovenskih tleh. Pritegnila me je objava o brezplačni popotniški majici in sledenju e-novičkam. Čez nekaj časa me je Anja Žepič kontaktirala in me vprašala, če sem pripravljena na sodelovanje kot prostovoljna novinarka Popotniškega združenja Slovenije. Eno leto je že naokrog in hvaležna sem za to priložnost. Na vsake toliko se oglasim s kakšnim prispevkom in svojim edinstvenim slogom pisanja.

Je po tvojem treba na vsake toliko zapustiti lastno državo, da jo še bolj ceniš in spoznaš?

Da. Na vsake toliko je treba spremeniti okolje. Pa naj bo to skok čez mejo za en dan ali pa večdnevno ali večmesečno potovanje. Zdaj nas je koronakriza vse spravila do tega, da smo se zazrli vase in začeli raziskovati našo deželico. Hkrati so zame ti meseci predstavljali pohajkovanje po spominih in obujanje že prehojenih poti na novo. Zadnjih deset let je namreč bilo namenjenih raziskovanju evropskih državic. Kot otrok pa sem bolj raziskovala rodno Slovenijo.

Kako skrbiš za svoj ogljični odtis na Zemlji?

Poskušam poskrbeti za to, da grem čim večkrat peš ali pa uporabljam javna prevozna sredstva, če sem nekje več dni.

Kje si jedla najboljšo ulično hrano in kaj je to bilo?

Ulična hrana … Lahko bi rekla, da je to nizozemska specialiteta »haring«. To presenečenje so mi pripravili sorodniki na Nizozemskem, kjer dejansko velja za posebnost, saj gre za surovo ribo, ki se jo pomoka v čebuli in na drobno narezanih kislih kumaricah in poje. Prav spomnim se njihovih pogledov, ali bom ribo pojedla ali ne.

Kam si jo mahnila, ko so se sprostile meje med državami v tem obdobju korone?

Mahnila sem jo v meni ljubo Italijo. Ta država je vsaj enkrat na leto na mojem seznamu potovanj. Zdaj sem v drugačnem ambientu obiskala Benetke. Šla sem na fotodelavnico modne in arhitekturne fotografije pod taktirko zelo znanega fotografa in urednika revije Digitalna fotografija gospoda Igorja Rosine. V teh mesecih sem se namreč začela bolj posvečati portretni fotografiji. Več objav je na voljo v Facebook skupini Nelly-San ART photography: https://bit.ly/3fxt7Jo. Lokacije portretnega fotografiranja izbiram predvsem med okoliškimi znamenitostmi in s tem dajem namige, kam lahko gredo ljudje na enodnevne izlete. Da pa moja popotniška strast ni ravno mirovala v Benetkah, sem delila marsikatero zanimivost in anekdoto, ki izhaja iz Benetk.

Pri čem na potovanjih »ne šparaš«?

Pri hrani in vstopninah. Muzeji so brezčasni. Tam se zame svet ustavi in enostavno me odnese v tista obdobja. Ko vstopim v te hrame bogatih kulturnih dediščin, se počutim kot zunanja opazovalka, pred katero se odvija film nekega obdobja in življenja.

Kako ti gledaš na štopanje kot ženska? Imaš kakšne izkušnje?

Štopanje mora biti zanimiva izkušnja, ki se je sama nisem lotila. Sem pa že pobrala kakšne popotne štoparje. Večino so zanimale znamenitosti, najbližji hostli, kampi ali javne pralnice perila. Predvsem pa narava in njeni skriti kotički, ki jih v Sloveniji ne manjka.

Kakšna potovanja imaš v načrtu za to leto?

Pojma nimam, kajti niti v preteklosti nisem imela točno začrtanega načrta, kam bi šla. Enostavno se prepustim toku življenja in se sproti odločam, kam in kdaj bom šla.

Lepo si povedala, da so muzeji brezčasni, s čimer se strinjam. Bog ve, kako bodo naši potomci gledali na obdobje, v katerem mi živimo. Ha ha. V Italiji je vedno toliko stvari za odkriti, da te je ta pritegnila tudi z delavnico fotografije. Za vse, ki bi želeli vedeti kaj več o tem, kaj Sanela počne, je tu povezava do njenega bloga: mytravelings-mojapotovanja.blogspot.com in njene Facebook skupine: https://bit.ly/3fxt7Jo. Sanela, upam, da jo spet kmalu kam mahneš, tudi v naši ljubi Sloveniji.

Sorodni članki

Prijava