Daleč doli na jugu Afrike

Neko nedeljo, ko sem po temi prispel, so se mi – priznam – izpolnile dolgoletne sanje po tem, da raziščem, kaj ima L’ Agulhas ponuditi. Nisem bil razočaran, če kaj, potem je bilo še lepše, kot sem si drznil pričakovati.

Navil sem si budilo, kar gre proti vsem mojim načelom, a res nisem hotel zamuditi opevane jutranje svetlobe nad najbolj južno točko Afrike, kjer bi ujel prvi sončni vzhod projekta Going Homeless.

Ob znamenitem svetilniku, ki se je kopal v prvih jutranjih žarkih z vzhoda ter besnem razburkanem morju na jugu, priznam da je najjužnejši rt Afrike prekrasen, a tudi hladen. Skodelica sveže kuhane kavice je pomagala pregnati mraz, preden sem ponovno skočil v kombi, da se zapeljem bliže svetilniku.

Previdno sem se povzpel 71 stopnic visoko, ki so bolj spominjale na prečke lestve, da bi mogel občudovati panoramski pogled obale L’Agulhas. Pogled mi je vzel sapo! Zadnje opozorilo na stopnišču, preden stopite na prosto, opozarja na nevarnost vetrov in drugih vremenskih prilik, vendar sem imel izjemno srečo z lepim sončnim dnem, ki je postajal vse toplejši, kakor tudi moja čustva do vasice ob morju.

Nato sem šel južno od mesteca, preko roba Afrike, da vidim slavno razbitino ladje, ki označuje obalno linijo - Melsho Meru, ki je nasedla leta 1982. Sedaj je to kot čer, kamor zahajajo ptice. Bil je čas kosila in želel sem si prhe in tople kave, preden stopim v popoldan.

Prispel sem do pohodniškega Cape Agulhas, kjer sem se na dolgo in široko pogovoril z lastnikom Erin ter njenim možem Malanom, ki je ne le več kot frajer, temveč z veseljem pove, česa vsem ne smem spregledati, preden grem iz teh krajev. Popoldan se je lepo zapolnil in razmišljal sem, da bi tukaj ostal še kakšen dan dlje, saj je bilo še toliko vsega, kar moram videti.

Sama nastanitev je ljubka, udobna in ima odlične prhe ter šank. Pivca so bila le po 11 zelencev! Imajo tudi veliko ognjišče, kjer imate tudi notranje pogostitve, kar je posebej prijetno ob hladnih nočeh.

Kuhinja je založena z vsem, kar si lahko želite, priročen je tudi velik vrč vedno vrele vode, ki je ljubitelju kave – kot sem jaz – prišel zelo prav.

Erin je prav tako lastnica pustolovskega centra Way Down, ki je le preko ceste in ponuja od preprostih pa do adrenalinskih dejavnosti, ki jih lahko poskusite. Vožnje s čolni, surfanje z zmajem tako v morju, kot jezercu, ure surfanja, vožnja v gumi, veslanje (celo stoje) ter izposoja koles, so le nekatere med ponudbami, ki vam jih nudita Struis Baai in L’ Agulhas.

Za popoldan sem nameraval oditi v Arniston / Waenhuiskrans, da si ogledam vasico in velikansko jamo, ki so mi jo priporočili.

Arniston je pol ure stran z avtom po cesti, ki je prepolna prekrasnih pogledov, dokler se vozite po podeželju. Sama vasica je majhna, vendar polna zanimivih stvari, ki se jih splača ogledati - Kassies Baai: 200 let stara ribiška vasica – je muzej nacionalne dediščine ter hrani preprost način življenja v tem zmešanem svetu, v katerem živimo.

Po hladnem potovanju v okolici Arnistona sem pohitel nazaj proti svetilniku, da uspem ujeti sočni zahod ob razbitini Melsho Meru ter nato v najboljšo pivnico na samem jugu Afrike.

Če vam bo kdo kdaj rekel, da se je dolgočasil, ko je obiskal L’Agulhas, potem vedite, da se zadeve resnično niso znali pravilno lotiti.

Prenočite lahko v prikupnem prenočišču Cape Agulhas Backpackers.