Na vrečah riža iz Laosa v Vietnam

Vedno se najde prostor za še enega potnika, še eno kokoš, še eno vrečo riža…

Zjutraj v laoškem Savannakhetu kupujem vozovnico za lokalni avtobus preko meje do Da Nanga. Pod pojmom lokalnega avtobusa si predstavljam takšno zadeve, kot sem se jih navadila v sosednji Kambodži. Spodobno. Ko kripa pripelje, pa me skorajda kap! Že na zunaj izgleda kot pravi svinjak, ko vstopim, me objame smrad po zelju, ki se meša še s kupom drugih neprijetnih vonjav. Na vozovnici mi celo piše številka sedeža. Tri. Torej spredaj. Ja ja, kar sanjam lahko. Šoferjev pomočnik z muko pograbi moj nahrbtnik in ga nese v zadnji del avtobusa, meni pa pravi, naj grem za njim. »Jou jou jou,« je vse, kar slišim iz njegovih ust. S tem nevljudnim nagovorom v ostrem tonu najraje nagovarjajo tujce. »You« jim nikakor ne uspe izgovoriti pravilno. Postane »jou« in s tem tujca nagovarjajo in lovijo povsod po jugovzhodni Aziji.
 
Avtobus ima samo šest vrst sedežev, drugo polovico pa obsega prazen prostor, ki je že do konca naložen s kmetijskimi pridelki, prtljago in z vso mogočo kramo. Moj »rukzak« se znajde tam vmes, mene pa posadijo na zadnji prosti sedež v zadnji vrsti. No, zakaj se pa zdaj spet pritožujem, ko pa vendar vedno govorim, da iščem pristne lokalne načine potovanja in da se hočem izogniti turistični ponudbi. Ko poberemo še nekaj potnikov, smo res prepolni. Posedejo se na prehodu med sedeže, na vreče in torbe, zaspijo tako, da se pač naslonijo na najbližjega sopotnika. Lokalec poleg mene kmalu začne dremati in glavo mu venomer zanaša na moja ramena. Ko zmanjka prostora po sedežih in na prehodu, se posedejo še po zadnjem delu avtobusa. Stari čiko zavzame mesto na mojem nahrbtniku. Zadnji srečnež, ki se mu še uspe strpati na avtobus, si prek zadnjih sedežev razpne velik kos platna in ga priveže na strop. Vanj zleze kot v visečo mrežo in tako zaspi nad glavami drugih potnikov. Avtobus postaja podoben norišnici. Ljudje kričijo vsepovprek, drug čez drugega, drug na drugega in v telefone. In pljuvajo, kašljajo, rigajo, smrkajo…

Mejne zadeve

Vožnja traja in traja. Kmalu me noge začnejo peklensko boleti. V tej natrpanosti nog ne morem ne iztegniti, ne dobro pokrčiti, niti se prav usesti. Končno vendarle zaspim in ura je 2.45 zjutraj, ko se prebudim v ugašenem avtobusu. Očitno smo prišli do meje in zdaj bomo do sedmih čakali, da se ta odpre. Kje je zdaj smisel odhoda s postaje ob desetih zvečer, ko pa zdaj tukaj stojimo? Zbašem se nazaj na svoj sedež, nekako se namestim, potem me zmanjka, prebudi me znani krik: »Jou.« Pravi, da naj mu dam potni list. Še v spanju ga privlečem na plano. Še stojimo na istem mestu, svetlo je že, ura kaže nekaj čez šesto. Opazim, da je okoli nas parkiranih še nekaj avtobusov. Tisti, ki mi je pobral potni list, zdaj zahteva še 30.000 kipov za »stamping fee«. Spet skoraj 4 dolarje podkupnine za skorumpirance! Toliko sem že budna, da mu odgovorim: »Ne. In daj mi potni list nazaj, da grem sama na mejo!« Vidno razočaran in razburjen mi ga vrne. Slutim, da gre podkupnina v njegov  pohlepni žep. Zunaj naletim še na druge popotnike, ki so prišli z avtobusom iz Pakseja. Na poti so od sedmih zvečer, na mejo so prišli ob petih zjutraj. Prvo srečanje z Londončanom Henryjem je takole: Prinese ga z avtobusa, ves je penast in pravi, zakaj za vraga ne morejo poslati avtobusa skozi prehod, ne pa da morijo in pobirajo potne liste. Nemški par se prav tako strinja, da svojih dokumentov ne da nikomur. Henry vzame njune, svojega in mojega ter pravi, da gre zadeve urejat sam. Tisti, ki je prej poskušal pridobiti od nas malo dodatne plače, mu pravi, da je do meje še dva kilometra in da ga bo peljal z motorjem. In še nekaj nalaga, kar ne utihne. Angleški kolega vztraja pri svojem. Pravim: »Ti si mi pa všeč.« Ko ga čez pol ure ni nazaj, moj avtobus pa krene v smer meje, se ga odločim poiskati na meji. Tam je. S kupom drugih čaka na potne liste. Jih je že oddal, tudi žigosani so že, stalo je en dolar podkupnine na osebo. Pred sedmo uro pa jih laoški organi nikomur nočejo vrniti in na računalniku igrajo karte! Potem je treba še na vietnamsko stran. Spet vrste. Na vsakem koraku so vrste in tisoč nepotrebnih stvari. Drug drugega s Henryjem čakava, dokler ne opraviva posameznih formalnosti. Henry piše za revije, s tem se preživlja in povsod ga je polno. Birokracije in korupcije je navajen in nekako se  je naučil ravnati v podobnih situacijah.

Vietnamski uradnik ima na desni strani odprt predal. Vsak izročeni potni list prebrska stran po stran. Domačini vedo, da je treba v njih pustiti kakšen bankovec. Ko takšno brskanje obrodi sadove, bankovec nemo in z nasmehom vrže v predal! V mojem ga ni našel in ga potem tudi ni zahteval.

Dobro jutro, Vietnam!

Preko meje je pokrajina fascinantna. Z džunglo porasli griči, povsod je polno vode, nato pa neskončna polja riža. In še več riža!

Prva vietnamska kava je nagnusna, še hujša, kot vse azijske prej. Prvi stiki z Vietnamci so tudi neprijetni. Arogantno in nesramno se obnašajo, ko s pomočjo slovarčka naročam kavo, z mlekom, toplo. Dobim odvratno brozgo z ledom, brez mleka. In še en poskus konkretnega natega pri vračilu denarja.

Lokalni avtobusi se na poti ne ustavljajo, da bi človek jedel in šel na stran. Šele okoli enih popoldne, in to le uro pred ciljem v Da Nangu, se potem čisto po nepotrebnem ustavimo v obcestni beznici.

Končno Da Nang. In avtobus za Hoi An že čaka. Ceno karte je treba izpogajati. Fuj, spet bi si nas radi privoščili… Je pa enourna adrenalinska vožnja prava žurka! Šofer zavor ne pozna, v prometnem kaosu pritiska samo na plin. S sprednjih in z zadnjih vrat visita dva pomočnika, stegujeta roke in se dereta: »Wei wei wei wei..« In se smejita in kričita vse mogoče neumnosti. Potovanje spet postaja zabavno Potem pa lep sprejem v hostlu in izčrpana krenem v mirno popoldne v zame popolnoma novem svetu, v pravljičnem Hoi An-u.

In potem svet pokaže svoj najlepši obraz

Naenkrat me ne moti več, da sem nepomembna številka, ki se meša s hordo drugih turistov. Ne pritožujem se nad ničemer, vrnil se mi je tisti »nasmeh srečnega turista«. In se samo smejim, čudim in uživam. Hoi An si res zasluži vse množice, ki ga hodijo občudovat! Prelepo staro mestno jedro, ki se prične ob reki, zaščiteno pod UNESCO-m, ima poseben čar zvečer, ko zažari v svetlobi rdečih lampijončkov in pisanih latern. Za nameček imam še to srečo, da sem prišla ravno v času festivala, ki se tu odvije vsak lunarni mesec ob polni luni, ko je vse še bolj pisano in žareče, po reki pa zvečer spuščajo laterne. Mirno je. Kot bi bila v neki stari mistični pravljici. Kljub že premočni turistični ponudbi imam vseeno občutek, da je vsa modernost in komercialna plat mesteca prav lepo vpeta v tradicijo. In vsaka stavba je nekaj posebnega, vsak korak pričara nekaj zares novega in oči se kar ne morejo nagledati vsega naokoli.

Zadnje čase se mi vse pogosteje dogaja, da med potovanjem samo bežno preletim kraje, z občutkom, da spet ni nič novega in da je spet vse po istem kopitu, vse prilagojeno turizmu ali celo skreirano samo za turiste. Hoi An pa je v tej zgodbi zame poseben. Kakšna lepa dobrodošlica v Vietnamu! Med drugim Hoi An slovi po krojaštvu in tega je za vsakim vogalom zares polno. Ustvarjajo prave čudeže. Po umirjeni reki plavajo laterne v vseh barvah, iz nje se dvigajo pisani zmaji, želve, ribe… Deklice skačejo naokrog in poskušajo turistom prodati svečke. Naletim na Irca srednjih let, Eamona, s katerim potem skupaj nadaljujeva del sprehoda.

Cua Dai

V bližnji okolici mesteca je nekaj vabljivih plaž z belim peskom in palmami, česar se človek nikoli ne naveliča. Ne obsojam se, ker bom dva dni preprosto prelenarila in si končno malo odpočila od ostrega potovalnega tempa. Na plaži Cua Dai naslednji dan se zapletem v pogovor s prodajalko Lino. Preden odide, pri njej staknem tigrovo olje in lokalno mazilo proti gubam. Bolj iz radovednosti. Na plaži me obletavajo japonske turistke, ki bi me rade slikale. Pa naj bo ...