Ne joči za mano, Argentina – 1. del

Argentina je velika država, osma največja na svetu, druga po velikosti v Južni Ameriki za Brazilijo, ki od severa do juga meri celih 3700 kilometrov. Kot se za tako ogromno državo spodobi, ima zelo raznoliko površje in podnebje, saj je njen skrajni severni del tropski in soparen, medtem ko je jug precej bolj hladen. Večina popotnikov prileti v glavno mesto, imenovano Buenos Aires, saj ima le-to najboljše povezave s svetom.

Najhitrejši način za premagovanje velikih razdalj v Argentini je letalo, dobro razvejana je tudi mreža avtobusnih povezav, vendar vožnje lahko trajajo zelo dolgo. Ker sem bil omejen s časom, sem potoval z letali. Potovanje sem začel v Buenos Airesu, sledilo je raziskovanje skrajnega juga Južne Amerike. Pot me je vodila na Ognjeno zemljo in v Patagonijo na severu, na tromeji med Argentino, Brazilijo in Paragvajem pa sem si ogledal znamenite slapove Iguasu. Pred odhodom domov sem se še za nekaj dni ustavil v Urugvaju. Podajmo se torej spoznavat Argentino.

Mesto dobrih vetrov

Glavno in največje mesto Argentine z okoli 15 milijoni prebivalcev je Buenos Aires, ki ga na kratko imenujejo BA. Argentina je visoko urbanizirana država, velika večina prebivalstva živi v mestih, od tega tretjina v širšem metropolitanskem območju glavnega mesta. Mesto je locirano na zahodni obali reke Rio de la Plata (Srebrna reka), ki je v bistvu lijakasto ustje rek Parane in Urugvaja v Atlantskem oceanu. In prav po morju so v 16. stoletju Evropejci prispeli na območje današnje prestolnice in jo poimenovali Real de Nuestra Señora Santa Maria del Buen Ayre, po Mariji Bonarski iz Sardinije, znane kot Gospa od lepih vetrov. Nenazadnje so prvi kolonizatorji z blagoslovom Svete Device Marije dobrega vetra (kar prvotno ime pomeni v španščini, uradnem jeziku Argentine) in s pomočjo vetrov dosegli obalo sedanjega mesta. Kasneje se je ime skrajšalo v Buenos Aires, kar lahko prevedemo kot »dobri vetrovi« ali »dober zrak«.

Današnji prebivalci so v veliki meri evropskega porekla in se imenujejo Porteñosi, prebivalci pristaniškega mesta, kar je več kot primerno, saj je Buenos Aires eno najprometnejših pristanišč Južne Amerike. BA je multikulturno mesto, kjer so svoj dom našli številni priseljenci s celega sveta, prevladuje pa evropski vpliv, ki se kaže v impresivni arhitekturi in kulturnem življenju, pa tudi prebivalci se imajo po značaju bolj za Evropejce kot Latinoameričane.

Argentina je svetu dala nekaj zvenečih imen. Nogometaša Maradona in Messi ter trenutni papež Frančišek so med najbolj poznanimi. Večina ljudi ne ve, da je Argentinec tudi Che Guevara, borec za neodvisnost številnih latinskoameriških držav. Ter seveda Evita oz. Eva Duarte, žena povojnega predsednika Perona v 60. letih prejšnjega stoletja, ki zaradi svojega dela v korist najrevnejših, uživa v Argentini skoraj svetniški status, zato ne preseneča užaljenost, ko je njihovo Evito v istoimenskem muzikalu uprizorila razvpita pevka Madonna. Vse naštete znamenite Argentince lahko vidimo v predelu Boca, kjer nas njihove voščene figure pozdravljajo z balkonov živo pisanih zgradb, v katerih so se naseljevali imigranti iz Italije in Španije.

Prestolnica Argentine se ponaša z najširšo ulico na svetu, avenijo 9. julija, ki je glavna prometnica središča mesta in časti spomin na argentinski dan neodvisnosti leta 1816. Dolga je 3 kilometre, ima 16 pasov, v širino meri 110 metrov. Ni je možno prečkati v enem kosu, saj semaforji prej preklopijo na rdečo. V centru avenije, za gradnjo katere so bile porušene številne zgradbe, kraljuje znameniti obelisk, na katerem so zapisani pomembni mejniki v zgodovini mesta. Postavljen je bil leta 1936 v počastitev 400 letnice ustanovitve mesta.

Ena izmed največjih znamenitosti Buenos Airesa je pokopališče Recoleta, kjer so pokopani znani, slavni in bogati. Najbolj obiskana grobnica je vsekakor tista, v kateri najdemo že prej omenjeno Evito. Niso pa na tem pokopališču grobovi žrtev nasilja vojaške hunte, ki je Argentini vladala od 1974 do 1983. Še danes na glavnem trgu mesta, ki se imenuje Plaza de Mayo in ki velja za kraj, kjer je bil Buenos Aires ustanovljen, matere pogrešanih vsak četrtek protestirajo in iščejo pravico za svoje otroke. Prostrani trg na zahodni strani zapira rdeča predsedniška palača ali Casa Rosada, z balkona katere je Madonna kot Evita pela Argentini, da naj ne joče za njo.

V mestu najdemo številne zelene površine, vredno obiska je prenovljeno staro pristanišče Puerto Madero s številnimi nebotičniki in restavracijami, ki domujejo v nekdanjih opečnatih pristaniških zgradbah.

Na najbolj znani nakupovalni ulici Calle Florida nas pritegnejo plesalci tanga, ki je poleg nogometa argentinska strast in velja za kulturni simbol, ne moremo pa preslišati klicev »cambio« tako imenovanih »arbolitosov« ali »malih dreves«. Gre za posameznike, ki se bavijo z menjavo denarja. Argentina je bila nekoč ena izmed najbogatejših držav na svetu, a se danes sooča s številnimi problemi, predvsem z visoko inflacijo, zato so zaželjene stabilne valute, kot sta ameriški dolar in evro. Ti ulični menjalci ponujajo precej boljši tečaj od uradnega, vendar previdnost pri takšnih menjavah ni nikoli odveč. Na žalost je kar opazna revščina.

Tako na ulicah Buenos Airesa vidimo številne brezdomce, tudi celotne družine z majhnimi otroki, kar je najbolj pretresljivo. Takoj zraven predela Retiro, ki velja za bolj elitni naslov Buenos Airesa, najdemo barakarsko naselje Villa 31, kjer živijo predvsem ilegalni priseljenci iz Paragvaja in Bolivije, stopnja kriminala pa je visoka. Naselje s svojimi barvitimi zgradbami je lepo vidno s ceste, ki vodi iz centra do letališča Aeroparque, enega izmed dveh letališč prestolnice Argentine, od koder sem poletel na mojo naslednjo destinacijo na konici Južne Amerike.

Na koncu sveta

Po skoraj štirih urah leta sem pristal na letališču v Ushuaji, glavnemu mestu najjužnejše argentinske province imenovane Ognjena zemlja, Antarktika in južnoatlantski otoki. Imenu navkljub, Argentina nima nadzora nad večino teh otokov in delom Antarktike, saj gre za sporne ozemeljske zahtevke (najbolj znani primer so Falklandski otoki).

Ognjena zemlja je arhipelag, ki ga Magellanov preliv – poimenovan po portugalskem raziskovalcu Ferdinandu Magellanu – ločuje od celinske Južne Amerike in se ponaša s turističnim sloganom »konec sveta« (Fin del Mundo). Že samo poimenovanje Ognjena zemlja (Tierra del Fuego) je več kot zanimivo. Ko so namreč prvi Evropejci prišli v ta del sveta, so na kopnem videli polno ognjev, ob katerih so se greli pomanjkljivo oblečeni domorodni prebivalci. Preseneča, da sta v tem hladnem podnebju ljudstvi Selk`nam in Yahgan prebivali skoraj goli, kasnejše raziskave so celo pokazale, da je bila njihova telesna temperatura za 1 stopinjo višja od običajne, obenem pa so se ljudje mazali z živalskimi mastmi, ki so jih nekoliko varovala pred nizkimi temperaturami območja, na katerem so živeli. Domorodcev danes skoraj več ni, a najdejo se še potomci kaznjencev, kajti Ushuaia je bila v 19. stoletju ustanovljena kot kazenska kolonija.

Mesto s 75.000 prebivalci, ki je bilo poimenovano po svoji lokaciji v zaščitenem zalivu preliva Beagle, se oglašuje kot najbolj južni kraj na svetu. Sicer je Puerto Williams na čilskem otoku Isla Navarino lociran južneje, vendar gre za precej manjše mesto od Ushuaje. Tudi čilski Punta Arenas, kjer živi veliko število potomcev priseljencev iz hrvaške Dalmacije, si lasti ta laskavi naziv, vendar leži severneje od Ushuaje in ima dvakrat toliko prebivalcev. Vseeno je Ushuaia najbolj južna točka Argentine in zame najbolj južni kraj, ki sem ga kadar koli obiskal in že to dejstvo je zame upravičilo dolgo pot.

Kot večina argentinskih mest ima Ushuaia trg poimenovan po Malvinskih otokih, otočju v južnem Atlantiku, bolj znanem pod imenom Falklandski otoki, zaradi katerih so se Argentinci leta 1982 zapletli v vojno in jih še danes smatrajo za argentinske, čeprav so vojno izgubili in so otoki mednarodnopravno del Velike Britanije. Samo mesto, ki leži na Velikem otoku Ognjene zemlje, največjem otoku Južne Amerike, ki si ga Argentina deli s Čilom, nima nekih pretiranih znamenitosti, ponuja nekaj muzejev, je pa kot že povedano atrakcija zaradi svoje lokacije na koncu sveta. Ker je Antarktika blizu, je postalo izhodišče za številna križarjenja vse do obal te zaledenele celine.

Na veliko ladjo tokrat nisem šel, sem pa križaril po prelivu Beagle, po vzhodnem delu katerega poteka meja med Argentino in Čilom in deli Velik otok Ognjene zemlje od manjših otokov na južni strani, ki pripadajo Čilu. Preliv, poimenovan po ladji Beagle, s katero je znani angleški naravoslovec, biolog in geolog Charles Darwin opravljal raziskave tega območja, je 240 km in do 5 km širok, ter poleg Magellanovega in Drakovega preliva ena izmed prometnih morskih poti, ki povezuje Atlantski in Tihi ocean.

Poleg znamenitega svetilnika Les Eclaireurs najdemo otok, kjer domujejo morski levi, glavna atrakcija pa so seveda pingvini na otoku Martillo. Gre za magellanove pingvine, ki so manjši od drugih vrst, saj dosežejo višino okoli 70 cm, medtem ko so recimo cesarski pingvini visoki do 1,2 m. So pa vseeno pingvini, čeprav se jih pogosto zamenja s kormorami, ki za razliko od pingvinov znajo leteti.

Območje zahodno od Ushuaje, točno na meji s Čilom, spada v nacionalni park Ognjena zemlja. V preteklosti so obstajali številni spori o nedorečeni meji med državama, tako da so oblasti svojo suverenost nad ozemlji upravičevale s tem, da so ustanavljale nacionalne parke. Gre za edini park Argentine, kjer najdemo morje, gozdove in gore.

Do njega se lahko pripeljemo kar z vlakom, poetično imenovanim »vlak na koncu sveta«, ki je, roko na srce, zelo počasen, a ponuja krasne razglede. Gre za nekdanji zaporniški vlak, s katerim so zapornike vsak dan prevažali na delo v gozdove. Danes je popularna turistična znamenitost. Še vedno so vidna številna posekana drevesa, sad dela kaznjencev, ki so bili prisiljeni gozdariti, ne glede na vremenske razmere, ki znajo v tem delu sveta biti zelo neizprosne. To sem občutil tudi sam, ko je letalo, ki me je odpeljalo na mojo naslednjo destinacijo v Patagoniji, vzletelo v vetrovnem vremenu.

Patagonija

V El Calafate sem prispel po dobri uri leta z Ognjene zemlje. Še vedno v južni Argentini, a v drugi pokrajini, ki se imenuje Patagonija. Gre za večinoma sušno ozemlje, ki se razteza med visokimi Andi na zahodu in Atlantskim oceanom na vzhodu. Je zelo redko naseljena stepska planota z malo vegetacije, večinoma razdeljena v kmetijske površine v lasti velikih »estancij« ali posestev, na katerih se pase drobnica. Pasejo pa se tudi divji gvanaki z dolgimi vratovi, sorodniki lam, alpak in vikunj, ki spadajo v družino kamel. Gvanaki dajejo volno, njihovo meso pa se uporablja pri kuhanju obar ali kot polnilo za nepogrešljive empanade. V zadnjih desetletjih se je zelo razvil turizem, a Patagonija je bogata tudi z nafto in rudninami. Nenazadnje je bila Argentina poimenovana po latinski besedi za srebro (argentum), plemeniti kovini, ki je bila povod za evropsko kolonizacijo v 16. stoletju.

Turistični center južne Patagonije je prav El Calafate, ki je dobil ime po posebni vrsti grmičevja z modrimi jagodami. Mesto, ustanovljeno šele v 20. stoletju, živi skoraj izključno od turistov. Kraj na obali največjega jezera v državi, ki nosi isto ime Lago Argentino, je skoraj brez znamenitosti, a je po zaslugi letališča pomembna baza tega dela Patagonije, od koder se je mogoče podati v bližnje nacionalne parke, zato ne preseneča, da je mesto med najdražjimi v Argentini, kar se tiče tako namestitev kot restavracij.

Številni turisti se odpeljejo do nekaj ur oddaljenega El Chaltena, kjer se sprehodijo do razglednih točk neosvojljive gore Fitzroy. Zelo popularen pa je obisk nacionalnega parka Torres del Paine, ki se nahaja v sosednjem, čilskem delu Patagonije. Je že res, da je gorska veriga Torres del Paine s svojimi stolpi in rogovi impresivne oblike, vendar pa popotnike pritegne obisk bližnje države, to je Čila. Jaz sem sicer v Čilu že bil, vendar takrat na sušnem severu in v glavnem mestu Santiago de Chile, a sem hotel obiskati tudi jug Čila, zato te priložnosti nisem izpustil iz rok.

Park zavzema gore, ledenike, jezera ter reke in je eden najbolj obiskanih nacionalnih parkov v državi. Vsemu navkljub izlet traja zelo dolgo, večino časa se preživi na avtobusu, tudi na mejnem prehodu med Argentino in Čilom se načakaš, tako da za treking ostanejo samo dve do tri ure. Tudi ta izlet kot večina izletov v Argentini ni poceni. Stane približno 100 evrov, kar pa je bilo v času mojega obiska vseeno pol ceneje kot lansko leto, ko sem začel načrtovati potovanje. Argentinci so namreč izvolili novega predsednika, ki se je odločil devalvirati nacionalno valuto, in posledično so cene, preračunane v evro, padle na polovico.

El Calafate obdajajo mogočne gore. V Argentini najdemo tudi najvišji vrh južne Amerike, skoraj 7000 metrov visoko Aconcaguo. Glavna znamenitost pa so vseeno bližnji ledeniki, ki se nahajajo v nacionalnem parku Los Glaciares. Najbolj znani, ki sem ga obiskal tudi sam, je Perito Moreno, ki nosi isto ime kot raziskovalec Francisco Moreno, ki je v 19. stoletju raziskoval to območje, ki si ga delita dve državi in je imel pomembno vlogo pri obrambi ozemlja Argentine v mednarodnem sporu s Čilom.

Perito Moreno ni največji ledenik, je celo eden manjših, a je najbolj dostopen in posledično daleč najbolj obiskan od vseh ledenikov južnopatagonskega ledenega polja. Ledenik, katerega najvišja točka je pri 2950 metrih na gori Cerro Pietrobelli, lahko spoznavamo na več načinov. Najcenejši, ko plačaš samo vstopnino, ki znaša okoli 10 evrov, je sprehod po lesenih potkah urejenih na polotoku Magellanes, od koder lahko opazujemo ta 30 kilometrov dolgi in 5 kilometrov široki ledenik, čigar ledeniško čelo se dviga do 80 metrov visoko nad vodno gladino. Zanimivo je opazovati lomljenje ledu, ki z velikim hrupom zgrmi v vodo. Možen je tudi ogled z ladjico, za sprehod po ledeniku pa moramo najgloblje seči v žep.

Za večino ledenikov na svetu pravijo, da se vsako leto manjšajo, medtem ko velja Perito Moreno za nenavadnega, saj naj bi se njegova površina celo povečevala. Pa naj bo na tem mestu zadosti hladnega juga Argentine, čeprav so bile temperature v času mojega obiska nadpovprečne, saj sem užival v toplem valu s temperaturami nad 20 stopinj, in se podajmo v toplejše kraje na severu države, ki jih bom predstavil v drugem delu članka.