Zaključuje študij turizem in ker jo je potovanje tako navdušilo, se je odločila, da bo v diplomski nalogi primerjala kakovost ter standarde hostlov v JAR in v Sloveniji. To je bilo njeno prvo potovanje, na katerega se je odpravila sama in to na drug konec sveta. Bila je že v parih bližnjih evropskih državah, a ji niti čas niti finance niso dopuščale večjih podvigov. Sedaj pa, ko je zaključila z izpiti, je natečaj
»Učenje angleškega jezika v Južnoafriški republiki« prišel kot nalašč zanjo. »Razmišljala sem o Erasmus študentski izmenjavi, a me je ves čas skrbelo moje znanje angleškega jezika. S svetovalko za študijske izmenjave sva se pogovarjali o možnostih plačanega učenja angleščine v tujini. Takrat mi je pokazala spletno stran
Popotniškega združenja Slovenije,« razlaga Ana. Prijavila se je na natečaj in … po hitrem postopku spakirala kovčke in odletela na južno poloblo.
Ravno si se vrnila iz JAR. Dobila si priložnost, ki ni dana vsakemu, in jo zgrabila. S pomočjo Popotniškega združenja Slovenije si se tri tedne potepala po JAR in se učila angleškega jezika. Zakaj si se sploh prijavila na natečaj »Učenje angleškega jezika v Južnoafriški republiki«?
»Glavni razlog je bil učenje angleškega jezika. Ne toliko sama šola, zavedala sem se, da bo sporazumevanje na celotnem potovanju potekalo v angleščini. Poleg tega sem vedela, da se bom mogla v določenih situacijah znajti sama, skratka, biti samostojna.«
Kaj ti pomeni potovanje? Kaj so tiste stvari, zaradi katerih pripraviš kovčke in se odpraviš na pot?
»V življenju si želim videti še kaj druga, kot zgolj svojo državo. S tem tudi osebnostno rasteš, še posebej, če potuješ sam, saj si primoran v lastno organizacijo. Tudi doma pridejo težke situacije, a v tuji državi si prepuščen sam sebi in se enostavno moraš znajti. Tako sam sebe postaviš na preizkušnjo. Seveda je vedno zanimivo spoznavanje novih kultur, navad, običajev in ljudi. Študiram turizem, ker me potovanja zanimajo in v življenju želim videt čim več.«
To je bilo eno prvih tvojih daljših potovanj, kamor si se odpravila sama. So se ti porajali dvomi, strahovi pred samim odhodom? Kakšne izkušnje si pridobila?
»Že preden sem zmagala na natečaju, sem vedela, da sem toliko stara, da je sedaj čas zame, da se spustim v to pustolovščino. Želela sem preizkušnjo, da vidim, kako se znajdem sama. Seveda me je bilo strah, saj v bistvu nisem vedela, v kaj se spuščam. Pred odhodom sem se psihično dobro pripravila, vedela sem, da to enostavno moram narediti. Težje mi je bilo tudi zato, ker mi angleški jezik ni bil domač. Nisem vedela, kako bom govorila in kako se bom znašla. Prvi dan mi je bilo res grozno, a nato se prepustiš… potuješ in govoriš.«
Kaj bi rekla so tiste stvari, ki ti bodo za vedno ostale v spominu s tega potovanja po JAR? Kaj si se naučila iz tega potovanja?
»Zagotovo sem se naučila, kako se v različnih situacijah obrniti, kako z ljudmi stopiti v stik. In spoznala sem ogromno neverjetnih ljudi iz različnih kultur in držav, za katere upam, da bom ostala v stiku. Ti ljudje so zagotovo tisti, ki mi bodo zavedno ostali v spominu. Poleg tega pa so bila vsa doživetja, vse izkušnje, skratka celotno potovanje…nepozabno.«
Si doživela kakšno nenavadno, nepozabno izkušnjo?
»Tretji dan, ko sem prišla v JAR, sem odšla v najrevnejšo četrt, 15 kilometrov iz Cape Towna. Kar sem doživela tam… ta voden obisk četrti, me je najbolj presunil in pustil velik vtis. Šokirana sem bila ob dejstvu, da imajo tam dekleta že pri 13ih, 14ih letih otroke. Veliko je splavov, ni zaščite in posledično veliko zdravstvenih težav. So dekleta, ki imajo pri petnajstih letih že po pet otrok. Življenje ljudi v tisti vasi je zares težko. Hiše, narejene iz materialov, ki jih najdejo na cesti in pomanjkanje hrane… ti prizori zares pretresejo.«
Kaj te je najbolj presenetilo v JAR?
»Promet je zagotovo nekaj neverjetnega, ljudje vozijo nenormalno. Kasneje so nam razložili, da vozniško dovoljenje dobiš, ko plačaš 20 evrov in greš na glavni izpit. Brez avto šole in česa podobnega. Oče ali stric sta tista, ki učita voziti. Poleg tega pa kar 60 odstotkov ljudi vozi kar brez vozniškega dovoljenja.«
Kaj ti je bilo najbolj všeč?
»Težko bi karkoli izpostavila. Zares sem hvaležna
Popotniškemu združenju Slovenije in ostalim sponzorjem, ki so mi omogočili neverjetne izlete po Cape Townu. Vse, kar je bilo možno videti, spoznati, si ogledati, je bilo na mojem itinerarju. Tako sem Cape Town spoznala po dolgem in počez. Celotno potovanje je bila neprecenljiva izkušnja.«
Kaj bi svetovala mladim, ki oklevajo s prijavo na tovrstne natečaje in samim odhodom v tujino?
»Moram priznati, tudi sama sem bila takšna. Ni se mi bilo lahko prijaviti na natečaj, a zagotovo vsak želi videti kaj več, kot samo svojo državo. Tudi zaradi osebne rasti, da vidiš, v kakšnih težkih razmerah živijo drugod po svetu in se začneš zavedati, kaj imaš, kje živiš. Potovanje prinese vedno pozitivne, neprecenljive izkušnje, ki jih težko dobiš z delom, knjigami ali šolo. Prav to, da si sam v vseh situacijah, prinese največ znanja, novih poznanstev in izkustev. Potrebno se je samo prepustiti toku.«
.jpg)
.jpg)
.jpg)
