S kolesom ob Donavi – 1. del

 

 

Datum odhoda se je hitro približal in že sva sedela na vlaku proti Nemčiji. Po prestopu v Ulmu naju je v mestu Donaueschingen pričakal dež in nič kaj optimistična napoved za naslednje dni. Prespala sva v manjšem penzionu, kjer sva komaj čakala jutro in začetek avanture.

 

 

 

Polna energije sva se zbudila v hladnem jutru in takoj našla najino pot, ki je odlično označena s tablami Donauradweg. Te so postavljene na križiščih, ravninah, gozdu in res težko jih je zgrešiti. Oblaki so bili ves čas nad nama in ves čas sva kolesarila v dolgih hlačah in majici. Pot je bila razgibana in v nekaterih predelih makadamska. Na sredini poti sva se okrepčala s klobasami v eni izmed mnogih manjših gostilnic ob poti. Reka je ves čas umirjeno tekla ob nama. V primerjavi z našo živahno in modrikasto zeleno Sočo je Donava pravo mrtvilo. Polna je ovinkov in mrtvih rokavov. Končno sva prispela na današnjo destinacijo. Most, katerega bi morala prečkati, je bil zaprt zaradi obnove. Najino postopanje ob ograji je videl mlad par in nama hitro priskočil na pomoč. V mešanici med nemščino in angleščino sta se nama prijazno ponudila, da naju z avtom pospremita do hostla Sigmaringen. Po cca 100km sva tako morala kar hitro kolesariti za njima in prispela sva do vznožja hriba. Že kar malce utrujena sva premagala strmino in prispela do najinega hostla Sigmaringen rdeče barve, ki ga je res težko zgrešiti. Navajena sva bila na manjše hostle, ki jih srečujemo po velemestih. Ta pa je res bil ogromen, bolj podoben kakšnemu dijaškemu domu. Kolesi sva pospravila v zamrežen prostor, vzela torbe in opravila formalnosti na recepciji. Hostel Sigmaringen je zelo lepo in funkcionalno opremljen. Soba je bila majhna s pogradom in lastno kopalnico in tušem. Po zasluženem vročem tušu in raztezanju sva se odpravila v lobby, ki služi kot prostor za druženje. Privoščila sva si pivo, pisala dnevnik in zbirala vtise današnjega dne. Začuda je bil hostel bolj prazen in po pripovedovanju receptorke imajo največ obiska v poletnih dneh. Kompleks je primeren tako za manjše in večje skupine, kot za posamezne popotnike. Imajo igrišča za odbojko in košarko ter kolesarjem prilagojene pogoje (pralne in sušilne stroje, kolesarnico,…). 

 

 

 

Jutranji pogled skozi okno je kazal, da bo tudi  današnji dan hladen. Odhitela sva na zajtrk, kjer sva se najedla dobrot, ki so nam jih pripravile kar tri kuharice. Zelo sva bila vesela, ker je bil zajtrk samopostrežen. Če je prejšnji večer kazalo, da sva skoraj sama v hostlu, se je na zajtrku izkazalo, da je bilo v hostlu kar nekaj ljudi. S seboj sva vzela nekaj sadja, spakirala in spustila po hribu do najine poti. Pot je bila bolj ravninska z le nekaj makadamskimi odseki. Tudi tokrat sva se za kosilo ustavila na polovici poti  v majhnem mestecu, kjer so imele gostilne deljen urnik in ob 14. uri ni bila nobena odprta. Našla sva fast food z neprijazno turško Nemko in si privoščila testenine in zrezek. Po pogledu na uro sva se ponovno odpravila na pot. Kilometre sva premagovala hitro, le trdota sedeža me je nekoliko začela motiti. Predvidevam, da zaradi predolgega zimskega spanja in neaktivnosti na kolesu.  Bolj kot sva se približevala mestu Ulm, bolj se je kazal utrip velikega mesta. Industrijskemu delu je sledil center mesta. Prišla sva brez pravega vedenja kje se najin hostel Ulm nahaja. Za destinacijo sva vprašala gospoda srednjih let, ki nama je kar preko iPhona pokazal pot. Že čez nekaj minut sva bila na recepciji. Dobila sva posteljnino in se namestila v manjši sobi, tudi tokrat s pogradi. Kopalnica je bila skupna, vendar nasproti najinih vrat. Po napornem dnevu nama je receptorka spekla pici in postregla z lokalnim pivom. Hostel Ulm je bil ponovno ogromen. Je primeren za kolesarje, saj ima klet, kjer lahko prenočijo kolesa, pralnico in sušilnico. Veliko dvorišče z ograjeno okolico je primerno za aktivnosti na odprtem, če le vreme dopušča. Blizu so trgovine in gostilne ter hiter dostop do ceste, če prihajate z avtomobilom. Poslopje ni tako novo, kot prejšnji dan, je pa zato toliko bolj prijazna bila vodja hostla. Utrujenost naju je premagala zato nisva šla zvečer nič ven ampak na zaslužen počitek.

 

 

 

Po več kot 9 urah spanja sva se zbudila z nekoliko trdimi nogami in koleni. S super »hot hot« kremo sva se namazala in odhitela na zajtrk. Zajtrk je bil lepo postrežen. Prijazna zaposlena je opazila da vneto slikava prostor in se je ponudila, da lahko slika tudi naju. Res pozorno.  Jedilnica je bila velika in lepo opremljena. V jedilnici sva srečala še slovensko družino in par kolesarjev. Na recepciji sva poprosila, da nama natisnejo zemljevid in lokacijo naslednjega hostla, poravnala obveznosti in odkolesarila naprej. Že na začetku se nama je pokvaril Garmin. Tako sva ostala le s števcem in tablami. Na koncu opaziš, da več tudi ne potrebuješ. Pot je bila zelo umirjena in ravninska. Prihod v mesto se je ponovno začel z industrijo in presenetil z izjemno lepim jedrom mesta. Ker nama tudi zemljevid ni najbolj pomagal, sva za pomoč vprašala mimoidočega. Tudi ta nama je s pomočjo telefona pomaga najti cilj. Hostel Donauwörth je tudi tokrat velik z razgledom na mesto. Na recepciji sva dobila kodo za vhodna vrata in občutek, da sva sama v ogromni zgradbi. Receptorka je namreč odšla domov. V hostlu Donauwörth sva imela možnost uporabe kuhinje, zato sva odšla do trgovine in si nakupila nekaj hrane. Sobico sva imela majhno in simpatično, kopalnica pa je bila skupna. V kleti je bila tudi telovadnica in pralnica. Ločeno od glavne zgradbe je majhno poslopje za spravilo koles in športnih rekvizitov. Tudi tukaj je veliko površin za šport in prosti čas. Soba je bila čista in urejena. Kopalnice so bile skupne, vendar v istem nadstropju. Tudi danes naju je utrujenost premagala že zelo zgodaj, zato si na žalost nisva privoščila ogleda simpatičnega mesta.