Z nekakšnim strahom smo opazovale, kako so rasle številke na letaliških tehtnicah, ko smo nanje položile svoje kovčke. Toda ko smo kakšne pol urice kasneje sedle na letalo, je bil strah že pozabljen, zamenjalo pa ga je predvsem navdušenje. S prijateljicami smo se odpravljale v mesto, v katerem domuje kraljica, kjer se meša ogromno različnih kultur, kjer na vsakem vogalu prodajajo »fishandchips«, kjer se vozijo po drugi strani ceste in kjer se da po mestu najhitreje potovati s podzemno železnico.
Po dobri uri in tri četrt smo končno pristale na angleških tleh, kjer nas je pričakalo tipično angleško vreme. Malce hladno, tu pa tam je padla celo kakšna dežna kaplja, pa vendar smo pogumno pograbile svoje kovčke in se z avtobusom odpravile v center Londona.
V centru mesta
London je ogromno mesto, in ker smo tja prispele zvečer, je bila celotna orientacija malce otežena. Na srečo smo se nekoliko pripravile že doma in v tistem trenutku smo bile precej hvaležne Googlu za zemljevide. Z njihovo pomočjo smo le našle pravi rdeči avtobus, ki nas je odpeljal do našega hotela. Vožnja do letališča, tovorjenje kovčkov, letalo, ponovno tovorjenje kovčkov in dva avtobusa so nas precej izčrpali, zato smo se odločile, da svojo londonsko pustolovščino pričnemo naslednje jutro.
Že na letališču smo se opremile z vsemi možnimi zemljevidi Londona, kartami za podzemno železnico in avtobus in London passom (ki nam je omogočal cenejši ali celo brezplačen ogled nekaterih znamenitosti), zato smo takoj po zajtrku začele raziskovati mesto. Na začetku nam je kar nekaj težav povzročala podzemna železnica, saj smo se sicer vkrcale na pravo linijo, a je vlak šel v napačno smer. Zadeva nam sicer ni povzročala sivih las, saj smo dokaj hitro ugotovile, kako se stvari streže. Ko smo z njo potovale tretjič, smo vse skupaj že obvladale, in če se ne bi slikale na vsakem vogalu ter ves čas v roki držale fotoaparatov, bi si marsikdo lahko mislil, da smo v Londonu že kar precej časa. Bile smo tipične turistke in kot majhni otroci hkrati. Vsaka stvar nas je zanimala, vsako smo seveda tudi fotografsko dokumentirale in konkretno pokomentirale.
Sledi turistom
Kot se za ženske spodobi, smo že prvi dan obiskale nekaj trgovinic, v katerih smo ugotovile, da so prodajalci precej prijazni. Vsi so nas klicali »darling« ali pa »love« ali kaj podobnega in tega v slovenskih trgovinah preprosto ne doživiš. Pri nas ti nihče ne reče »ljubica«, ko ti poda račun. Čeprav ko zdaj gledam nazaj, so nas tako klicali verjetno zato, ker so cene tam precej zasoljene. Ker smo imele na razpolago le štiri dni, smo se odločile, da jih bomo maksimalno izkoristile. Najprej smo seveda zavile do Buckinghamske palače, pred katero smo kot vseh drugih 1000 turistov naredile vsaj 20 fotografij. Nato smo zavile v »The London Dungeon«. To je hiša strahov, v kateri ti predstavijo zgodovino Londona na dokaj strašljiv način. Uro in pol smo se držale druga druge kot klop. Ker so nastopali živi ljudje, je bilo vse skupaj kar precej realno in priznam, realni so bili tudi naši kriki. Tako smo lahko videle Jacka Razparača, se pobliže srečale s Sweeneyjem Toddom, streljale duhove, se peljale z vlakom smrti in preizkusile prosti pad. Na srečo so naša srca in živci vse skupaj dobro prenesli in smo iz »dungeona« odšle z malce prestrašenimi nasmehi na obrazu. Da bi se pomirile, smo odšle v akvarij, v katerem so nas sprva obkrožali morski listi, niti ne tako prikupne meduze, želve in majhne ribice, ki so sčasoma prerasle v dokaj velike morske pse. Ker to še ni bilo dovolj, smo se odpravile na eno najbolj znanih londonskih atrakcij – Londonsko oko.
Celotno mesto smo opazovale s tihim navdušenjem in ne tako tihim neodobravanjem drugih turistov, ki so se vedno fotografirali ravno na mestu, kot smo se želele fotografirati tudi me. Seveda smo »jamrale« v slovenščini, a jim je naš ton očitno dal vedeti, da so malo napoti. Naporen dan smo zaključile z vrčkom piva in nato utrujene popadale v postelje.
Monja Dobnik
