Odeta v strahove

Premišljujem, ali je bila to sploh pametna odločitev. Ne bi bilo bolje ostati doma, se zaviti v odejo in s skodelico kakava gledati Na kraju zločina? Še vedno je čas, da se obrnem. Še vedno si lahko premislim. V glavi mi roji na tisoče misli; brenčijo, zavijajo, tulijo in se zaletavajo druga v drugo. Moje noge pa še vedno hodijo; hočem se obrniti, pa ne vem, ali mi je všeč eno ali drugo. Zdaj smo v dobi interneta, vse te reke in jezera si lahko ogledam kar na slikah in v vlogih, saj je enako, kot bi bila zares tam. Raje bi ostala v toplem zavetju doma in varnosti, kjer se mi nič ne more zgoditi, ne morem se izgubiti, nihče me ne more oropati, ne more me zadeti strela, orkan, meteor ali vesoljni potop. Ali pač? Pomislim na vse, kar sem za seboj pustila.

Vsi mislijo, da sem malce nora, da grem kar tako sama nekam daleč. Še sama mislim, da sem nora. Tresem se, v srcu me stiska, ne morem dihati. Pa saj ni tako daleč. Saj ne grem za vedno. Kako je lahko to tako težko? Milijone in milijone let nazaj so se nomadi ves čas selili. Niso bili obremenjeni s sajenjem poljščin, skrbjo za živino in denarjem, raziskovali so in se podili za pustolovščinami. Odkar živimo v velikih mestih, hrano dobimo v trgovinah, vrtimo se v krogu rutine in vsakdana, novi ljudje so nam tujci in priseljenci, svoj balonček varnosti in utehe skrbno varujemo kot največji zaklad, zaprti smo za nove ideje. Že ko samo pomislim na tole pustolovščino, imam v grlu en velik cmok. Dogaja se. Zares je. Junaki v knjigah in filmih so tako pogumni – ne ozirajo se nazaj ali na antagoniste, ki bi jim doseženi cilj radi preprečili. Pozabimo na to, da si je zgodbo nekdo izmislil, Hollywood dodal scenske učinke in da so liki samo igralci, ki so na vso moč pilili to vlogo. Tako so pogumni, neustrašni, zaženejo se v ogenj, v vodo krokodilov, skozi okno padajoče stolpnice, da bi rešili košaro z majhnimi mucki. Jaz sem pa tukaj, polžje počasi lazim do okenca s tetko, kjer položim svoje kovančke, zamomljam destinacijo in prevzamem karto za vlak. Napaka! zabobni v možganih. Najbolj nesmiselno zavržen denar. Pojdi raje v kino, na sladoled, kupi si še en par čevljev, knjigo, kaj ti bodo prave pustolovščine? In potem se prerekam sama s sabo v kotu železniške postaje, gledam na uro, si grizem nohte, naj sploh grem ali ne, buljim v ljudi, ki hodijo v meka, se naslanjajo ob stene, kot obsedeni preverjajo feede na Facebooku in Instagramu ter hitijo na vlak s kovčki in torbami. Prime me, da bi zahtevala denar nazaj in se poraženo vrnila domov.

Pomislim, kaj sploh hočem. Zakaj se podajam na to pot? Ker nimam pojma. Pod odejo pričakovanj sem čisto pozabila, kaj hočem, kdo sem in zakaj sploh živim. In najbrž nisem edina. Sem pa ena redkih, ki je nepojasnjena vprašanja spremenila v dejanja. Gledam tisto karto. Grizem ustnico. Hočem nekaj novega, drugačnega, kar me bo poživilo, navdahnilo, šokiralo, prebudilo, hočem stran od vsakdana, negativnih in pesimističnih ljudi, nočem več jokati, hočem se smejati, hočem strmeti v modro nebo, severni sij, modre reke, zelene gozdove, kamnite hiške, leteče ptice, poslušati čričke, se poditi za metulji na travniku, šteti zvezde in ujeti kakšen utrinek, hočem kričati na vse grlo in stresati jezo na svet, ne da bi me kdo obsojal. In kazalec na stenski uri se prehitro premika; noge se zvirajo; kolena tresejo; grlo imam suho, ne glede na to, koliko vode popijem; zdi se mi, kot da bi pristopala k ustnemu izpitu za maturo; boli me glava; slišim, kako mi razbija srce; stopim na tisti vlak in že me zgrabi prva misel – kaj, če sem stopila na napačnega in me bo odpeljal nekam čisto v neznano in bo tale izletek čisti polom. Pomislim, kaj mi je sploh bilo. Skušam se spomniti, zakaj sem se podala v to. Saj lahko doma gledam nebo, saj lahko grem doma v gozd in nabiram kostanje, saj lahko grem doma v stari del mesta, kot bi bila v Budimpešti, na Dunaju ali v Pragi. Saj lahko grem peš do najbližjega jezera in poslušam tišino. Vse imam tik ob sebi. Zakaj bi šla zdaj nekam drugam?

Okoli tebe je na tisoče različnih poti, ki te lahko popeljejo na tisoče različnih pustolovščin. Vsaka pot te nečesa nauči. Nekje padeš v globel in se moraš naučiti upati, vztrajati in se boriti. Druga smer te nauči paziti, zaupati in pomagati. Naslednja pot te nauči previdnosti in poslušnosti. Nekje slediš in poslušaš. Drugje se upiraš in bežiš. Iz vsake smeri gledaš v sončni vzhod, a iz vsakega kota ga vidiš drugače. Padec te bo razjezil in spravil v jok, spet drugi padec te bo spravil v smeh. En polet med zvezde te bo ganil, naslednji ti ne bo pomenil ničesar. Ena ovira bo boleča in odločilna, naslednja odločitev pa bo polna ljubezni in sreče. Vsaka smer ti bo podarila takšno ali drugačno izkušnjo. Ena pest te bo »na gobec«, druga te bo oklenila in varovala. Vsaka smer ima svojo zgodbo, svojo lekcijo. A če obstaneš na mestu in ne izkusiš nobene, se ničesar ne naučiš, nikogar ne spoznaš, ničesar novega ne odkriješ. Preprosto obstaneš. Ne upaš. Si prazen. Ni smisla. Ne živiš. Do potankosti ti je znano le eno vesolje, okoli tega pa jih lebdi na tisoče, ki želijo biti odkrita in občudovana. Ne začutiš vetra na licih, bodečih kamnov pod nogami ali srca, ki razbija od adrenalina. Ne dosežeš vrhov hribov in ne zadihaš zraka, ki te dregne v pljuča in zbeži ven. Ne doživiš občutkov, ko sedeš na kamnite razbitine in gledaš pod seboj prevračanje reke, ki se izliva v morje, oblakov, ki se stikajo z obzorjem, neznanega, ki se skriva za zaveso plinov in žarkov, ki jo razgrne le radovednost. Ni ravno bistvo človeštva dihati z naravo in občudovati njeno prekrasnost? Potovati konec koncev pomeni živeti.

Želim si, da ne bi bila takšna cmera, da bi bila neustrašna in pogumna kot tisti, ki gredo v puščavo samo z nahrbtnikom in motorjem in nato preživijo čisto od svojih zmožnosti, želim si, da bi bila bolj za akcijo, za trenutek, za go with the flow, brez premišljevanja, brez ovinkarjenja. Sedim na tistem sedežu in gledam ven; hočem že pobegniti z vlaka, ampak se ne premaknem, saj sem od strahu čisto zmrznila; vrata se kmalu zapro in vlak spelje, znotraj sebe kričim in me grabi panika. Stiskam vozovnico k sebi, trese se mi roka, ko jo podam sprevodniku. Naslonim se na mehko blazino. Poslušam udarjanje koles ob tračnice. Strmim v zeleno pokrajino pod seboj. Ne vem, kaj me čaka, kaj bo sledilo, ali se bom zares izgubila in kakšna čudesa bom uspela videti.

Izdihnem napetost. Zasanjam se v trenutku, tukaj in zdaj. Počutim se kot ptica. Ki je končno pobegnila.

Sorodni članki

Prijava