Prostovoljstvo jo spremlja že vrsto let, saj se odlično prilagaja njenemu prostemu času. Indijska kuhinja jo navdušuje. Hvaležna je za izkušnjo au pair v Nemčiji. Pomembno je tudi, kdo s tabo potuje.
Sem prostovoljka pri PZS (Popotniškem združenju Slovenije). Potovanja me spremljajo že od mladih nog. Navdušuje me misel odkrivanja novih krajev, spoznavanja zanimivih ljudi in pa hrana – ki predstavlja velik del popotniške dogodivščine. Zaključila sem študij turizma, trenutno pa delam v mladinskem sektorju, čemur sem veliko prostega časa posvetila že med študijem. Rada sem v gorah, plezam in se namakam v jezerih. Ena zame najbolj fascinantnih stvari pa so drevesa.
Odvisno – če potujem sama, potem si stvari do neke mere kar dobro organiziram. Sproti pa potem želje prilagajam realni situaciji. Če pa grem na potovanje v družbi, mi to omogoča neko drugo varnost in več stvari prepustim naključjem.
Ne vem, kako bi zares odgovorila na tole vprašanje. Doma po večini vse poteka po nekih ustaljenih tirnicah. Srečujem se s situacijami, ki so mi po navadi že vnaprej znane in se zato pri veliko stvareh ne obremenjujem preveč. Na potovanju pa je vedno nekaj novega – nove situacije, novi ljudje, novo okolje. Tako da te kakšna stvar popolnoma navduši, so pa tudi situacije, za katere bi ti bilo vseeno, če se ne bi zgodile. Mogoče je pri potovanjih res pomembno, da potuješ z osebami, ki te spravljajo v dobro voljo, da se ob njih počutiš dobro in varnega in da ne komplicirajo preveč.
Prostovoljka sem že kar nekaj let, žal pa sem zadnje čase malo manj aktivna. Sodelovanje se je začelo zelo spontano, saj sem v času študija iskala še kakšen dodaten hobi, ki bi bil vezan na moj študij in predvsem na moje interese. Prostovoljstvo ne omejuje mojega prostega časa, ampak se mu prilagaja, saj lahko veliko stvari naredim na spletu in tako prispevam, ko lahko in ko imam čas.
Poznavanje vseh jezikov sveta. Ena najlepših stvari na potovanjih se mi zdi spoznavanje domačinov in podoživljanje njihovih vsakdanov. Najboljše spomine imam na potovanja, kjer sem koga poznala ali pa sem preko spleta naključij skupaj z gostitelji lahko preživela del dneva ali celo nekaj dni. Ko sredi Madžarske dve uri izkopavaš sladki krompir ali na Finskem skupaj z gostitelji globinsko očistiš mikrovalovno pečico, tega zagotovo ne pozabiš in zadovoljstvo je obojestransko.
Mislim, da me je daleč najbolj navdušila indijska kuhinja. Nekako je vse zelo preprosto, a okusi so kompleksni in še toliko različnih variacij obstaja, da si res želiš, da bi lahko vse poskusil. Najbolj so mi bile všeč »palačinke« masala dosa in razne vrste karija ter mangov lasi.
Nekakšen grob opis bi bil, da je au pair po navadi mlajša oseba, ki v zameno za hrano in stanovanje ter nekaj žepnine pomaga pri varstvu otrok in pri lažjih gospodinjskih opravilih.
Zame osebno je bilo to delo vedno bolj kot neka kulturna izmenjava, kjer je pozitivna plat izkušnje v veliki meri odvisna od tebe, seveda pa moraš imeti tudi malo sreče. Denarja zares ni veliko, sta pa tvoje bivanje in prehrana zastonj, zato veliko res ne potrebuješ. Fino je, če izkoristiš prosti čas in počneš stvari, ki te veselijo. Jaz sem bila v Berlinu veliko na kolesu, plezala sem, hodila na razne kulturne prireditve in večere namiznega tenisa v lokalnem baru ter poizkušala nemška piva in razno ulično hrano. Z družino, s katero sem še vedno redno v stikih, sem se odlično ujela, tako da je zame bil čas tam res dragocen in lepa izkušnja.
Zelo odvisno. Po navadi potujem bolj dinamično, zato je budilka velikokrat pomembna, saj drugače hitro zamudiš kakšen prevoz. Zame je pomembno, da dneve na potovanju izkoristim in čim več vidim. Če pa potrebujem dan za »oddih«, si tega tudi vzamem. Preveč hitenja tudi ni vedno optimalno, na potovanju je pomembno, da se imaš lepo!
Ker sem bila leta 2019 skoraj pol leta od doma (dodobra sem izkoristila poštudijski čas), že pred korono nisem imela veliko želja; vse je bolj spontano, mogoče bi omenila le obiske prijateljev v tujini. Po več letih sem bila ponovno na Hrvaškem, ostalo pa sem preživela v Sloveniji. Dovolj je velika, da se raziskovanje verjetno nikoli ne bo končalo. Letos pa bomo videli, kako bo in kaj bo mogoče. Pustimo se presenetiti.
Poznavanje jezikov sveta je definitivno supermoč, saj se lahko tako lažje približaš domačinom. Tudi zanimive izkušnje imaš z njimi, kot sem videla, in teh ne pozabiš nikoli. K sreči si dlje potovala v kosu pred nastopom koronavirusa, a vseeno se zdaj tu razmere počasi izboljšujejo, le malo se bo treba prilagoditi. Vse se da, če se hoče, kajne? Pa srečno!