Malo Poljske

Torej, naša končna destinacija je bilo mestece Rybnik na jugu Poljske, kjer smo imeli tri nočitve v hotelčku v samem centru mesteca. Večina Slovencev mesta verjetno ne bo poznala, čeprav je tam Speedway steza, na kateri tekmujejo tudi nekateri naši predstavniki v svetovnem pokalu tega glasnega moto-športa, ki pa se nekako ne prime prav pri občinstvu.

Mogoče bi kakšni dedki, ali celo pradedki bolje vedeli, kje je to, saj je nekoč veliko naših ljudi odhajalo v okolico tega mesta na sezonsko delo v šlezijske rudnike, vendar se bojim, da je spomin na čase, ko smo s tem delom Poljske živeli v okviru iste državne tvorbe, že zdavnaj minil. Avstro-Ogrska je pač malce preveč v preteklosti.

Samo mestece je kar lepo urejeno in predvsem me je presenetila ponudba aktivnosti za mlade. Predvsem mislim tukaj na arkade z računalniškimi igrami. Pri nas jih pač namreč ni, kvečjemu kakšen avtomobilček za voziti tu in tam. Mesto pa ima tudi dobro urejen multi-kino, ki pa žal vrti večinoma sinhronizirane filme, kar v primeru Poljske pomeni, da en zdolgočasen moški glas, brez spremembe v hitrosti ali tonaliteti, enolično govori v poljščini to, kar zelo barvito in doživeto v izvornem jeziku govorijo igralci na platnu. In tako boste lahko hkrati slišali srce parajočo prošnjo mladega dekleta na platnu, ki se povsem sklada z njeno obrazno mimiko polno solz – in glas, ki jo preglasi in povsem hladnokrvno, kakor da bi utrujen štel, koliko stopnic je že prehodil, čeprav je komaj v tretjem od devetih nadstropji, ki govori isto vsebino v poljščini.

Zato smo raje kakor v kinu posedeli v samem centru mesta, kjer je velik in prostoren mestni trg, z različnimi kavarnicami, pubi, pivnicami, restavracijami ipd. Cene so bile več kot znosne, postrežba na nivoju, osebje razumelo tako nemško kot angleško in tako ni bilo potrebe, da bi se trudili z mešanico slovanskih jezikov, da bi si nekako razložili, kaj želimo (to je bilo potrebno npr. v trgovinicah).

Drug dan smo se odpravili proti poljskemu smučišču na Klinčku. Saj ne, da bi hotel biti zloben, a če jim je to eno izmed najbolj znanih smučišč, se ne čudim, da nisem kaj pogosto slišal za njihove smučarje. Osebno sem si bolj želel oditi v Zakopane, da bi videl tamkajšnjo skakalnico, a kaj, če so nas gostitelji vodili, po že vnaprej dogovorjenem itinerariju. Sem se ga pač držal.

Po poti smo se ustavili in si ogledali muzej kruha, za katerega moram priznati, da me je kar prijetno presenetil. Gre za nekakšno mešanico zbirke predmetov tehnično-kulturne dediščine, didaktičnim obratom, muzejem in prostorom, kjer lastnik moralizira o izgubljenih vrednotah v upanju, da bo otrokom, ki niso skusili pomanjkanja razložil, kako je vsaka drobtinica kruha pomembna in jo moramo zato ceniti.

Stvar je namreč takšna, da je tale prileten možakar izkusil gorje druge svetovne vojne in huda pomanjkanja po njej. Tako ga lahko povsem razumem, da ima zanj kruh velik simboličen, nostalgičen in praktičen pomen. Vendar se bojim, da s svojim trudom pripovedovati današnji mladini o tem, kako so bili ljudje nekoč lačni in da je greh vreči stran skorjico kruha, ki jo lahko hranijo in še z večimi drugimi naredijo zakuho za v juho, dosega ravno nasprotni učinek.

Vseeno pa ima veliko zbirko najrazličnejših gospodinjskih pripomočkov, za katere lahko samo čakamo, kdaj se bodo (v posodobljeni obliki) pojavili na Top-Shopu, saj ima po več kot stoletje stare izdelke kot je na primer odstranjevalce koščic iz češenj. 

Res je, da je bil že marec in da je bilo že manj snega, pa vendar smo bili dovolj visoko, da smo lahko pričakovali smučarje, saj gre vendar za smučišče, toda so me vseeno presenetilo, ko sem jih videl. Nikjer namreč nisem videl smučišča, pa tudi snega bolj malo.

No dobro, bila je neka v gozd utrta pot, kjer se je med blatom dalo razbrati nekakšno belo podlago za tek na smučeh… nekaj naprej pa je bilo moč videti ozko, kakor ogromno v gozd postavljeno belo škatlo za zobno pasto, smučišče, ob katerem je tekla sedežnica, vendar niti meni, ki nisem smučar, to ni delovalo prav prepričljivo. Morda je na kolege, ki so iz Danske prišli na to srečanje, delovalo kaj bolj verodostojno, a če je temu tako, so svoje navdušenje zelo spretno prikrivali.

A vendar mi ni bilo žal izleta na Klinček, kajti tam smo na planinski koči jedli pravo tradicionalno Poljsko kosilo, ki mi je zelo teknilo, zato sem ga zelo hitro pospravil in moram priznati, tudi dokaj hitro izločil. Od tedaj vem, kaj pomeni klic narave, če je ta nastavljen na speed-dial.

Tako sem bil prav vesel, da smo se počasi odpravljali nazaj proti hotelu, kjer sem si lahko odpočil in si nabral moči za dalje, pa čeprav je to pomenilo, da grem pod rušo.
Naslednji dan, smo namreč odšli v poljsko podzemlje.

Še vedno delujoči rudnik srebra me je naravnost očaral, čeprav ne morem reči enako za pokrajino na poti do tja. Žal se vidi, da je na Poljskem resnično vladal enopartijski sistem, v katerem posameznik ni bil pomemben. In tako se je za potrebe industrije marsikaj onesnažilo, marsikaj zapustilo in podobno. Če kdo malce bolje spozna njihov socializem pod vodstvom komunistov in ga primerja s tem, kar je bilo pri nas, bo takoj videl, da smo mi živeli zelo svobodno in v pravi blaginji.

Presenečen sem bil, ko smo se ustavili sredi gozda in zapustili avtobus. Nisem namreč vedel, kam točno gremo, a to je bila prva postaja na poti. Gozdna potka sredi ničesar. Naenkrat pa smo se znašli pred nečim, kar je spominjalo na okrogel stolp, kakršne so v srednjem veku uporabljali za skladiščenje, le da je bil preveč nov… pa tudi poljščin ki bi jih skladiščili ni bilo v bližini, še manj pa ljudi, ki bi tukaj potrebovali skladišče. To je namreč bil stolp ob vhodu v podzemlje.

Od tukaj smo se spustili v globino, vse do v skalo vklesanih ozkih, a visokih rovov, za odtekanje vode iz rudnika. V tej globini so bile kovinske ladjice, v katere smo posedli in se popeljali po podzemlju.

Težko je z besedami opisati občutek tovrstnega izleta, kakor občutek, da je nad teboj toliko ton skalovja, kot si jih ne moreš zamisliti. Tu spodaj nisem pričakoval nobenega življenja, pa vendar je ob vsaki luči, s katerimi so razsvetljevali prostore, rasel mah. Najbolj pa so me presenetili zidani oboki, ki so jih rudarji naredili povsod, kjer bi se mogle zgornje plasti krušiti. Ti oboki so bili lepo okrašeni, čeprav so bili skoraj vedno v popolni temi. Pa vendar se je delavcem tu spodaj zdelo pomembno, da jih naredijo lepe, okrasijo in celo nosijo sveže cvetje do njih. Kdo ve, morda so za temi oboki kakšne žalostne zgodbe preminulih delavcev, ki jih je kdaj zasipalo, še preden so tisti podporni del zgradili. Kdo bi vedel. Vsekakor pa celotna podoba naredi močan vtis.

Nato pa je sledil ogled rudarskega muzeja, ki pa se ne razlikuje mnogo od podobnih tovrstnih muzejev. Pa vendar se mi je zelo dopadel stari škratek, ki nas je prišel pozdraviti v temo in nam povedal zgodbo, ki sem jo lahko razumel zgolj skozi prevod naših poljskih kolegov.

A najbolj me je navdušil spominek, ki sem si ga tam kupil. Vem, zvenelo bo neumno, a vendar je tako. Tam sem namreč kupil 3D foto album rudnika. Če se spomnite tistih starih 3D očal, z modro-rdečim filtrom, ki niso potrebovale baterij (kakor jih potrebujejo sodobna 3D očala v kinu)… prav takšna so bila priložena v albumu fotografij rudnika in okolice, kjer dejansko vidiš globino slike. Vidiš predmete, za katere bi lahko skušal na sliki poriniti prst, saj deluje, da so ti pred nosom, tudi če album držiš kar nekaj decimetrov stran od sebe.

No, o delu, ki je sledil, ne bom kaj dosti govoril, ker je šlo za prezentacije, zaradi katerih smo se predstavniki vseh treh držav sploh dobili, lahko pa le povem, da so prezentacije potekale v zgradbi nekdanje šole, ki je sedaj v privatni lasti. Zgradbo je namreč kupil nekdanji učenec te šole, ter jo spremenil v galerijo lokalnih umetnikov. Galerija je zelo zanimiva, saj je slogovno in tematsko zelo raznolika. Edini kriterij za odkup in umestitev slike je namreč ta, da gre za lokalnega avtorja… in verjetno še to, da mora biti lastniku osebno všeč. Tako je bilo mogoče videti surrealistične slike skupaj z naivizmom, realizmom, impresionizmom in grotesknim kubizmom. Pravzaprav zelo lepo.

Nato pa je sledil zadnji dan s povratkom domov. Glede na to, da smo leteli iz Krakova šele popoldne, smo bili v mestu že zjutraj, da bi si ga v tistem času, kolikor bi le bilo mogoče ogledali.

Začeli smo kar pod Vavlom, pri zmajevi jami, od koder smo nadaljevali pot proti samemu gradu na hribu. Seveda smo si morali ogledati tudi katedralo v vsej njeni višini in globini, saj smo šli od zvonov do podzemnih grobnic poljskih kraljev. Arhitektonsko zanimivo, vsekakor doživeto, le da je vodič vedno vztrajal na tem, da nam dokaže kako ponosni in pravoverni so Poljaki, ter da jih zahodni svet zaradi tega ceni, spoštuje in jih mora biti hvaležen, saj so vedno bili braniki evropske vere in kulture pred vdori z vzhoda.

Nato smo odšli še do same osrednje pokrite tržnice, kjer se seveda ni bilo moč izogniti nakupu spominkov, nekaj pojedli in ugotovili, da imamo le še dve uri, preden moramo dalje. In kako smo jih izkoristili? Usedli smo se v kočijo (vsaj naša slovenska delegacija) in plačali dvorurno vožnjo po mestu – s komentarji. Še dobro, da smo slučajno naleteli na kočijaža, ki je tekoče govoril angleško, saj danski kolegi niso imeli iste sreče in jim je bilo malce žal, da so si izposodili našo zamisel.

Z udobnega sedeža odprte kočije, smo na lep in sončen dan spoznavali Krakov, od prostorov Karla Vojtile, Univerze, raznih zgodovinskih zgradb, vrat mestnega obzidja in ulične prodaje slik – pa do prometnega režima, ob katerem sem se prav čudil, kako to, da so konji tako krotki, vsemu šviganju najrazličnejšim motoriziranim proizvajalcem hrupa in dima navkljub. A ker sam Krakov verjetno že poznate iz katere od naših prejšnjih revij, bom iz kočije šel kar nazaj na letališče in domov.