Potovanje v Indonezijo

Adat, hiška prednikov

Nekatera plemena, kot npr. pleme Lio, gradijo svojim prednikom lesene hiške pokrite s slamo, kjer predniki prebivajo. Take hiške so stare tudi po 500 let in več, ob pogoju da jih redno vzdržujejo. Pred samim vhodom, tik pod ostrešjem, je obešena lesena škatla z okostjem najstarejšega musalakija (oseba, ki ima sposobnost komuniciranja s predniki), ki uživa velik ugled in spoštovanje v družbi in širši skupnosti. Musalaki in njegova družina so edini, ki lahko vstopijo v hiško nenajavljeni, tukaj musalaki spočne otroka, tukaj se pripravlja ritual, tukaj s predniki komunicira in tukaj dokazuje ali je njegov otrok primeren potomec musalakijev. Ko se otrok rodi, dokaže svojo sposobobnost komuniciranja s predniki znotraj same hiške, na višini petih metrov, kjer mora neprekinjeno jokati dve minuti. Če ne zdži dve minuti ga nesejo ven, z glavo udarijo ob bananino drevo in ponovijo poiskus, to je hkrati tudi njegova zadnja možnost dokazovanja dane sposobnosti.

V vasici nas je sprejel naš gostitelj in dober prijatelj, sam musalaki, ki predstavlja že 15. generacijo za povrstjo. Dovolil nam je prespati v Adat-u, s tem smo postali četrta skupina, ki je v zadnjih petstotih letih prenočevala v hiški, seveda ob pogoju da je bil prej žrtvovan piščanec in da je musalaki prejel odobravanje njegovih prednikov. Povabil nas je k sebi domov na večerjo in medtem ko smo obedovali nam je nekdo iz druge vasi vdrl v kombi in odtujil naše stvari. Ko je v poznih urah za to izvedel musalaki je dvignil celo vas na noge in zahteval da moški vaščani poiščejo tatu. Tri ženske so se musalakijevi zahtevi, iz popolnoma čustvene in nepremišljene reakcije, uprle. Prislužile so si izgon iz vasi, skupaj vred z njihovimi družinami. Musalaki je izgon družin samo enkrat izrekel in nikdar več, naslednje jutro so družine zapustile vas, ne da bi se upirale njegovi odločitvi. Vendar noč je bila burna, nihče med nami ni spal. Okoli hiške so letali moški in debatirali o tatovih z grobimi nenavadnimi glasovi, ženske so cvilile in se drle, kasneje so vsi razglabljali še o treh družinah in tatovih. Nam so po glavi hodile čudne misli, ali se bo kdo spravil na nas, nas poklal ali vsaj zažgal hiško? Kljub temu da nismo ničesar zakrivili, je naša prisotnost zaznamovala prihodnost v vasi, družine so morale odditi, iskanje tatu se bo nadaljevalo (3 km iz vasi so našli nekaj kosov ukradenih predmetov) in zagotovo se bo naredila še kakšna ceremonija da se pomirijo duhovi v vasi. Vsaka ceremonija predstavlja velik finančni zalogaj in odvisno od njene pomembnosti se temu primerno v daritev žrtvujejo živali. Najbolj vreden je bivol, njegova cena pa se giblje med 800 in 10.000 evri in največkrat en sam bivol ne zadošča za potešitev duhov.

Čez boben nategnjena človeška koža in Caci

Na Sumbawi je živelo kraljestvo Mangarajev, predanih islamu, na Floresu pa krščanstvu. V vasici Todo, na Floresu, je živelo prelepo dekle, ki bi moralo pripadati kralju vendar so jo muslimanski mangaraji v svojih pohodih ugrabili in prinesli kralju na Sumbawi. Dekle in kralj sta se zaljubila vendar njuna ljubezen ni dolgo trajala, kajti dekle so iskali mangaraji iz Floresa. Da bi jih dekle preslepilo, je uporabilo magijo, s katero si je za hip postarala obraz. Ker mangaraji s Floresa dekleta niso našli so za pomoč prosili prednike in z njihovo pomočjo izsledili dekle. Ko so jo našli so se odločili da dekle ne bo pripadalo ne enemu ne drugemu kralju. Zato so jo ubili, razrezali trebuh in kožo napeli čez boben. Ta boben se danes nahaja v Adat-u in se uporablja zgolj ob najpomembnejših mangarajskih ceremonijah.

Daleč najodmevnejši mangarajski ritual je Caci, dvoboj z biči, ki se običajno odvija vsako leto dvakrat in sicer ob pričetku deževne dobe, ko prvič zasadijo riž in za čas državnosti ter ob posebnih morebitnih priložnostih. Dvoboj poteka izmenično, eden napada z bičem – moški simbol, drugi se brani z okroglim ščitem in vrsto loka – ženski simbol. Namen dvoboja je nasprotnika zadeti v oko in oslepiti ter s tem razvrednoti v širši skupnosti, hkrati pa prednikom dokazati ponižnost še živečega človeka. Bič je iz bivolje kože in vsak udarec po razgaljenem telesu pomeni krvavo rano, ki jo kasneje ob pomoči lokalnih musalakijev zdravijo dokler ne postane zaceljena brazgotina. Kot edini gostje, smo imeli posebno čast sodelovanja v Caciju. Dovolili so mi prvi udarec po nasprotniku. Če ga zadanem bo Caci krvav, v nasprotnem bo blažje oblike, kar zavisi od začetne motivacije. Vzel sem bič, ga zalučal po zraku, da se je v zraku slišal piš, ki je ob lučanju nastajal, skočil v zrak in spet še enkrat, dokler nisem nasprotniku odvezl pozornosti,... nato sem ga z vso silo mahnil prek telesa. Delno se je uspel obraniti, a krvava brazgotina na roki je ostala. Potem se je dvoboj začel zares. Običajno dvoboj poteka med sosednjimi vasmi. Kljub temu da so ti rituali s strani države označeni za barbarske in nezaželjene, so tudi deloma prepovedani. V očeh borcev smo lahko opazili njihovo vnemo in gorečnost ter izkazovanje spoštovanja do prednikov, ne glede na mnenje državnega vodstva, uokvirjenega med zakone in ustavo. Na koncu dvobojev ni nilo nobenega borca nepoškodovanega. Krvave brazgotine čez prsa, največkrat čez hrbet in roke, so postale del njihove prihodnosti. Dvoboje vedno spremlja ritual, pred dvobojem se obvesti prednike o nameri, žrtvuje se žival, za čas dvoboja pa borce motivira skupina kraljevih potomcev, ki z petjem animističnih pesem in igranjem na gong dviguje ritem dvobojev, spodbuja borce in ohranja stik z v zraku prisotnimi predniki.

Dvoboj z ratanovimi palicami

Na Lomboku živijo Sasaki, prvotni naseljenci otoka in nasledniki nekdanjih Sasaških kraljestev. Takrat je na otoku živela lepa Mandalika in vsak kralj jo je želel zase. Da ne bi prišlo do vojn zaradi dekleta, so se kralji dogovorili za medsebojne dvoboje s palicami narejenimi iz ratana, poln les trdnejši od hrasta. Vendar, ker Mandalika ni želela biti predmet spora med kraljestvi, je s čolnem odplula v južna lomboška morja in storila samomor. Dvoboj s palicami pa je ostal in se razvil tako daleč, da je postal pomemben dogodek v živjenju vsakega Sasaka. Vsak Sasak s sodelovanjem v dvobojih dokazuje hrabrost že od malih nog. Dvoboji so postali del rituala in pred vsakim začetkom se musalaki odpravi na vrh aktivnega Rinjanija (eden najvišjih vulkanov Indonezije s turkiznim kraterskim jezerom), kjer prebivajo predniki, jih prosi za njihovo moč, hkrati pa pripravi olja, iz tamkajšnjih travic, za morebitno maziljenje ran, nastalih v dvobojih. Vsak dvoboj traja ti runde, razen če se konča predčasno. Pred dvobojem se borec napolni z musalakijevo duhovno močjo, okoli pasu in glave si zaveže tkanino v kateri naj bi bila posredovana moč prednikov, sleče majico in vstopi v ospredje čakajoč na nasprotnika. Udarci so tako hitri, da palice sploh ne vidiš, namesto tega slišiš njen zvok, in tako močni so udarci da se zna še ratanaova palica večkrat prelomiti. Da je končen efekt še večji se palice zavije v kožo, s tem postanejo udarnine odprte rane. In ko je borec enkrat v elementu, več ne čuti ran, niti ne sliši okolice, edino kar ga še zanima je kako zadati čim več udarcev nasprotniku, ga onesposobiti in napojiti zemljo s krvjo.

V Krisu, akumulirana moč prednikov

Ljudje s posebno močjo, ki so obvladovali še magijo, so v ognju žgali železno palico. Ko je bila dovolj vroča, so tleče železo z golimi prstmi oblikovali v poseben meč-kris, pri tem pa izrekali posebne magične besede in ga tako dodelali v spiritualno orožje in predmet sreče za njegovega lastnika. Kris je s časoma postal del lokalne nošnje pri moških in se prenešal iz generacije po najstarejšem sinu. Z verovanjem v animizem in čaščenjem moči prednikov, so začeli verovati da se v krisu akumulira njihova moč. Svojo moč pa kris pokaže še danes, vsak četrek in vsako polno luno, se kris v popolnoma zaprtem in temačnem prostoru, brez oken, zasveti. Verjamejo da kris zdravi tudi glavobole, pitje vode v kateri je bil kris predhodno 20 minut namočen v trenutk rešuje omenjene težave. S krisom tudi komunicirajo vendar izključno s srčno komunikacijo. Srce nikoli ne laže, za razliko od besed, in če lastnik srčno s krisom komunicira, je slednji zmožen ubiti človeka. Komunikacija je torej dvosmerna, od srca do srca. Večina otočanov danes poseduje kris vendar ni vsak kris primeren za vsakega, nekomu ugaja bolj, drugim manj, tretjim sploh ne. Primernost krisa se ugotovi čez noč, ko se le ta položi pod vzglavnik in zagotovo procesira sanje, katere je potrebno razbrati. Vsak posameznik zase najbolje ve ali so bile sanje njemu naklonjene ali ne. To je tudi edini način ugotavljanja primernosti krisa. V primeru da podedovani kris ni naklonjenu svojemu lastniku, ga skuša slednji zamenjati ali se ga znebiti. V takih primerih prihaja tudi do redke, a vseeno prisotne, „trgovine“. Ustrezen kris lahko doseže ceno, v zameno za prenos lastništva, tudi nekaj tisoč evrov. In dober kris izgleda vedno slabo in noben njegov del se ne sme zamenjati, lahko se dekorira, čisti in vzdržuje, vsaka zamenjava dela pa pavzroča bolezni, prinaša nesrečo in finančno izgubo.