21 dni potovanja po Aziji – 8.del

Do Hong Konga smo se odpravili kar z metrojem, prečkali mejo in se prepustili nebotičnikom svetovno znanega mesta. Še pred nekaj leti je bila to angleška kolonija in ko so Angleži vrnili mesto Kitajski, se je le-ta odločila za ohranitev meje. Pravilna odločitev. Zagotovo bi se ob ukinitvi meje v mesto zvalila truma Kitajcev in pripomogla, da mesto ne bi ostalo takšno, kot je. Kombinacija kitajske in angleške kulture se je izkazala za zelo prikupno. Vpliv Anglije se čuti na vsakem koraku. Pogled na angleške tramvaje v dveh nadstropij te popelje v svet, ki je vse prej kot azijski. Ljudje so bolj komunikativni in fleksibilni. Znajo govoriti angleško in z njimi se ni težko sporazumevati.

Težko bi bilo najti bolj razburljivo mesto, kot je Hong Kong. Nahaja se v prelepem naravnem okolju in ima vse prednosti uspešnega in živahnega mesta. Tam lahko najdete radosti sodobnega življenja in obilo zgodovinske preteklosti, prepletene z angleško kulturo. Zavzema 1104 kvadratne kilometre in je dom za več kot 6.970.000 ljudi. Je zbirališče različnih kultur, ki se melodično združijo s kitajsko tradicijo. Tukaj gospodarstvo, politika, zabava in nakupovanje dosežejo vrhunec. Dinamika mesta je prepletena z luksuznimi trgovinami, restavracijami, butiki in poslovnimi objekti. Ulice so preplavljene s številnimi poslovneži s celega sveta. Njihova sproščenost dokazuje, da je to njihov drugi dom. Kljub vsej tej dinamiki se lahko turisti počutijo varno, saj je Hong Kong eno izmed najbolj varnih mest na svetu in nudi obiskovalcem nepozabne užitke.

Zadnji dnevi potovanja so se izkazali za zelo naporne. Natrpan urnik celotnega potovanja je stisnil iz nas še zadnje  kapljice moči. Želja po domači hrani je bila že tako velika, da smo se kitajskih restavracij na veliko izogibali. Zatekali smo se v restavracije kot so Monald's, Burger King, Pizza Hot in si privoščili hrano, ki jo jaz imenujem »packasta« hrana. Kljub zavedanju, da je to nezdravo prehranjevanje, mi je bilo po dolgotrajnem uživanju riža s sojo prav vseeno.

Preko reke smo se podali na otok Hong Kong, ki ga sestavljajo visoki nebotičniki z zelenim hribom v ozadju. Strmo smo se dvignili na sam vrh hriba in bili deležni lepega razgleda nad celotnim mestom. Svež zrak na višini nas je osvežil in nam dal novih moči še za zadnje dni potovanja. Po nekajurnem potikanju sem ter tja smo se odločili za kratek počitek na enem izmed mestnih tramvajev. Tramvaji so označeni s številkami, vendar brez pomena. Prav vseeno je, na katerega se usedeš, saj vsi peljejo skozi center mesta. Mislim, da sta na razpolago le dve liniji, ki se na začetku in na koncu združita. Iz drugega nadstropja električnega konjička smo spremljali dogajanje na ulicah. Rahlo pozibavanje nas je poneslo v lahkoten spanec, nas tu in tam predramilo ter popeljalo v živahen svet tamkajšnjih ulic. Svetlobni žarometi trgovin in velikih svetlobnih reklam so odsevali v oknih tramvaja in se igrivo prelivali po naših obrazih. Sonce je počasi zahajalo in večerno življenje nas je omrežilo s svojo pajčevino.

Zadnji dan smo namenili ogledu mesta Macao. Vreme nam ni bilo naklonjeno, saj je lilo kot iz škafa. Kljub temu nam je uspelo začutiti posrečeno kombinacijo azijske in portugalske kulture. Ime Macao izhaja iz besede Magao (Ma Tempelj), kar je ime svetišča, posvečenega boginji morja Mazu. Legenda pravi, da je v šestnajstem stoletju, ko je portugalska noga prvič stopila na ta tla, eden izmed portugalskih uradnikov vprašal tamkajšnjega ribiča po imenu tega kraja. Zaradi nesporazuma mu je ribič zaupal ime templja Magao, pred katerim sta stala. Uradnik je bil prepričan, da je to ime tega mesta. Tako je Magao postal portugalsko ime za ta kraj. Skoraj 400 let so Portugalci vladali na tej zemlji vse do 20. decembra 1999, ko so mesto vrnili Ljudski republiki Kitajski. Mesto je v primerjavi z drugimi metropolami, kot so Peking, Sanghaj in Guangzhou dokaj majhno, saj zajema le 27,5 kvadratnih kilometrov, vendar je prav zaradi tega posebno. Večina prebivalstva živi na polotoku Macao, kjer je prisotna odlična kombinacija vzhodne in zahodne kulture. Stare stavbe razkrivajo zgodovino tradicionalne Kitajske in evropskega baroka, ki sta se prav tu združila v neprimerljivo celoto.  Mešanica ljudi, kultur in zgodovine je tukaj ustvarila posebno življenje, katerega bi se hitro privadil. Večina popotnikov sklepa, da je to lokacija tako za turizem kot za življenje. Lepo mesto s čistimi ulicami, vrtovi, slikovito gričevnato pokrajino, čistim zrakom, zelenimi površinami in različnimi vrstami okusne hrane prispevajo h kvalitetnemu družinskemu življenju.

Mesto se lahko pohvali s čudovitim javnim trgom Macau Senado Square, ki je eden od štirih največjih trgov v Macau. S svojo preprosto eleganco te popelje v portugalski barok in ti razkrije blišč tamkajšnjih dragih butikov. Leta 2005 je bil vpisan na Unescov seznam naravne dediščine, saj je del zgodovinskega središča Macao. Največja atrakcija mesta pa je zagotovo The Ruins of St.Paul's. Visoko pročelje in strmo kamnito stopnišče so še edini ostanki največje cerkve v Macau. Cerkev svetega Pavla, zgrajena leta 1580 je bila deležna številnih požarov.  Zaradi velike škode se je leta 1602 začela obnova cerkve in leta 1637 je postala največja katoliška cerkev v vzhodni Aziji tistega časa. Vendar ne za dolgo, saj jo je leta 1835 nasilni tajfun dokončno porušil in ostalo je le pročelje, znano kot popolno zlitje vzhodne in zahodne kulture. Prenovljena fasada je bila vpisana na seznam svetovne kulturne dediščine Unesca. Za več informacij vam priporočam, da si ogledate muzej Macao na desni strani pročelja, ki vam bo razkril celotno zgodovino kraja.

Nastopil je 21 dan potovanja. Jutranja ura, rahla meglica nad mestom in iskanje avtobusne postaje so nas pospremili do letališča. V zavedanju, da je potovanja konec in da je pred nami še dolga pot proti domu, smo doživeli še zadnji šok potovanja, ki pa je bil vse prej kot prijeten. Ker smo se vračali preko Sengaja, bi pri prestopu na drugo letalo potrebovali vizo, ki pa je zaradi slabo podanih informacij na slovenski in hrvaški ambasadi nismo imeli. Ambasada nam je na podlagi letalskih kart dodelila 2 vstopni vizi. Seveda smo le-te že izkoristili. Da potrebujemo še tretjo vizo, pa smo izvedeli v trenutku, ko nas niso hoteli spustiti na letalo.  Obtičali smo na letališču. Panika! Strah! Zmeda! Nato pa iskanje letala, ki bi nas za čim manj denarja odpeljalo v Evropo. Na koncu se je vse lepo izteklo. Prispeli smo v Zagreb, stroški letalske karte so bile povrnjeni in potovanje se je srečno končalo. Kljub temu toplo priporočam, da pred odhodom na Kitajsko dobro preverite vse informacije. Tako se boste izognili vsem sitnostim, ki bi vam lahko pokvarile potovanje.