V državah jugovzhodne Azije hostli cenovno težko konkurirajo najcenejšim ponudnikom prenočišč. Zato pa jih običajno prekašajo s kvalitetnejšo ponudbo in prijetnim popotniškim vzdušjem.
Tudi na Filipinih je tako. Sklenil sem obiskati vsaj en hostel HI in najbolj privlačen se mi je zazdel hostel Villa Angela v mestu Vigan na severu največjega filipinskega otoka Luzon. Pritegnila me je podoba stare kolonialne hiše v kateri od leta 1987 sprejemajo goste. Hiša je še vedno v lasti družine Versoza, ki jo je dala zgraditi davnega leta 1870. Mlada upraviteljica Ninay me je za bivanje v hostlu navdušila s fotografijami rustikalno opremljene notranjosti. V živo so velike prostorne sobe naredile še močnejši vtis. Med stilnim pohištvom pa sem se počutil, kot bi zakoračil v davno minule čase. Bival sem v najmanjši sobi v kateri pa je še vedno dovolj prostora za dve izrezljani postelji z baldehinom. Podobne postelje so v vseh šestih sobah. V eni izmed njih ( Cuarto de senior – Gospodarjeva soba) je leta 1989 spal celo filmski zvezdnik Tom Cruise! Takrat so na otoku snemali film Rojen 4. julija, ki je bil nagrajen tudi z dvema Oskarjema. Film o vietnamskem vojnem veteranu, ki se domov vrne kot tetraplegik je bil posnet po življenjski zgodbi Rona Kovica. Scena iz gostilne je bila posneta v eni izmed starih viganskih hiš. Tom Cruise je bil navdušen nad gostoljubnostjo Ninayine babice in vzdušjem stare hiše ter tudi nad tradicionalno otoško hrano. Slednjo je pripravljala kuharica Manang Claring, ki še danes razvaja goste z odličnimi zajtrki. Če vas pot zanese na ta konec Filipinov, si vsekakor privoščite tradicionalni zajtrk z rižem, ocvrtimi jajci, paradižnikom in značilnimi klobasicami longganisa, ki po okusu spominjajo na naše pečenice. Gostom sta ves čas brezplačno na voljo kava in čaj ter wi-fi dostop do interneta. Za nočitev z zajtrkom je potrebno odšteti od 30 evrov navzgor (dvoposteljna soba), največja soba z dvanajstimi posteljami pa je namenjena skupinam popotnikov.
Hostel se ponaša tudi z prijetno senčno teraso in velikim vrtom. Lokacija je izvrstna, saj stoji le nekaj deset metrov stran od zgledno obnovljene kamnite ulice ob kateri se vrstijo najlepše kolonialne hiše. Ulica je z množico trgovin in restavracij prava promenada, saj je zaprta za promet. Izjema so le kočije v katere so vpreženi majhni konji. Z njimi se turisti radi podajo na romantično spoznavanje ne posebno velikega mesta. Na ulicah je še posebno živahno konec januarja, ko v mestu prirejajo slavje v čast lokalnemu zavetniku. Takrat se zvrsti več pisanih parad, ki se počasi sprehodijo prav mimo hostla. Eden izmed popoldnevov je namenjen verski procesiji, večeri pa različnim zabavnim prireditvam. Med njimi seveda ne smejo manjkati izbori za miss v različnih kategorijah. Dogajanje popestrijo tudi številne stojnice z vsakovrstnim blagom in hrano. Še posebno gredo v slast empanade. Nekakšni žepki iz testa polnjeni z zelenjavo in mesom sicer izvirajo iz Južne Amerike a z nekdanjimi kolonizatorji Španci so našli novo domovino tudi v tem delu Filipinov. Za povrh si velja privoščiti palačinke, pečene banane ali pa katerega izmed različnih kolačev, ki jih vsakodnevno pečejo okoliške pekarne.
S triciklom naokoli
Cene so kljub turističnemu pridihu zmerne. Pravzaprav nizke v primerjavi z evropskimi. Kosilo (porcije so sicer bolj majhne) je mogoče dobiti že za evro ali dva, polovico manj pa je potrebno odšteti za dobro domače pivo in še manj za brezalkoholne pijače. Mesto je najenostavneje spoznavati kar peš. No, s polnimi rokami prtljage pa si velja omisliti taksi ali še bolje, slikoviti motorni tricikel. Z njimi domačini prevažajo tudi do pet potnikov hkrati, skupaj s prtljago! Ko zmanjka prostora v majhni prikolici se usedeš na sedež motorja za voznikom, v skrajnem primeru pa se je mogoče peljati tudi na strehi prikolice! Večina voznikov je sicer poštenih a za vsak primer se je pri domačinih dobro pozanimati, koliko je potrebno odšteti za določeno razdaljo. Po mestu to običajno pomeni le nekaj deset centov, v filipinskih pesih seveda. Za največjo razdaljo, ki sem jo prevozil z njimi sem odštel poldrugi evro. Zaželel sem si kopanja v morju. Najprimernejša plaža je oddaljena dobrih pet kilometrov. Obala je sicer na prvi pogled privlačna, toda kilometri peska brez ene same sence se hitro izkažejo za popolnoma neuporabne. Mogoče se je na hitro osvežiti v toplem morju ali se poigrati z vedno visokimi valovi, potem pa se je bolje vrniti v mesto. Na obali namreč ni skoraj nobenih gostinskih lokalov, kamor bi se bilo mogoče umakniti pred vročim soncem. Tricikli pridejo prav tudi za obisk lokalne tržnice. Na njej je mogoče kupiti raznovrstno tropsko sadje, ki se tu res ponaša s polnim okusom. Tudi banane so čisto drugačne kot doma, da manga, papaje, ananasa in še česa sploh ne omenjam! Če se znajdete tu v sezoni duriana (pozimi) izkoristite priložnost in ga poizkusite! Nekaterim njegov vonj pa tudi nenavaden okus nista všeč, spet drugim, med njimi sem tudi jaz, pa kremastega mesa, ki na videz spominja na vanilijev puding, ni nikoli dovolj.
Vigan leži dobrih 500 kilometrov severno od prestolnice Manile. Mesti povezujejo direktne avtobusne linije. Čeprav del razdalje predstavlja avtocesta pa vožnja v eno smer traja tudi do deset ur! K tako dolgemu času pripomorejo pogosti postanki (tudi izven uradnih postajališč), gost promet na ovinkastih cestah ter obvezni odmori za voznika, ki si rada privoščita malico ali vsaj pijačo. Prevozi so poceni, saj je potrebno za tako dolgo vožnjo odšteti le kakšnih 12 evrov. Avtobusi so sicer dokaj sodobni, opremljeni s (prehladno) klimatsko napravo in z DVD predvajalnikom. Nad slednjim niso vsi enako navdušeni saj najpogosteje neutrudno vrtijo akcijske filme z ekstremno veliko nasilja.
