Dežela na videz neskončno dolgih cest, redkih, a zelo posebnih znamenitosti ter daleč od masovnega turizma
Nova Mehika je dežela na jugozahodu Združenih držav Amerike, v katero se le redki podajo namensko, večina le potuje skozenj ali pa na ozemlje te dežele ne stopi nikoli. Glede na to, da domačini sami pravijo, da je to turistično zelo slabo razvita država, je morda za nekatere ravno zaradi tega še toliko bolj zanimiva. In ravno to je bil tudi razlog, da sva se z babico podali na potovanje po tej deželi. Sicer za večino nenavadna kombinacija dveh popotnic, vendar že dodobra usklajeni in izkušeni sva obdelali še eno za naju zanimivo in neznano deželo.
Najprej špansko, nato šele angleško
Čudežna dežela v ameriškem jugozahodu je bila včasih španska kolonija, kasneje mehiška kolonija vse do mehiško-ameriške vojne. Za tem so jo prevzeli Američani, kot velja še danes. Od zveznih držav ZDA ima Nova Mehika takoj za Aljasko največje število staroselskih ljudstev. Plemena v državi sestavljajo predvsem ljudstva Navajo in Pueblo. Še danes je znanih precej indijanskih skupnosti. Domačini v večini še danes govorijo dva jezika, špansko in angleško. Presenetljivo je, da vsaj na jugu z obiskovalci pogosto najprej spregovorijo špansko, nato šele angleško. Ni pa samo jezik tisti, ki je pokazatelj njihove zgodovine. Imajo tudi edinstveno kulturo, ki očitno izstopa od drugih držav, to so mnoge indijanske skupnosti. Žal pa skoraj ne moremo opaziti kakršne koli predstavitve indijanske kulture v turistične namene. Morda je ravno slaba turistična razvitost razlog za to, čeprav bi si popotniki vseeno zelo želeli videti del njihove kulture.
Ob iskanju indijanske kulture v turistične namene sem pogosto spregovorila nekaj besed z domačini. Žal pa domačini že živijo tipično ameriško življenje, kljub temu da so potomci raznih plemen ali še danes spadajo v kakšno indijansko skupnost. Prav ti so nam na videz najbolj poznani iz indijanskih filmov, saj imajo svojevrstne poteze obraza ter temnejšo polt. Sodobni način življenja je preplavil tudi še današnje živeče indijanske skupnosti. Tipičnega načina življenja, kot so ga imeli včasih, ni več. Precej nenavadno je videti toliko domačinov s prekomerno telesno težo, pa četudi naj bi na jugu ZDA bili ljudje v primerjavi s severnejšimi še med vitkejšimi.
Santa Fe
Glavno mesto naj bi bilo ena izmed glavnih atrakcij Nove Mehike, saj je zaradi svojega izgleda tudi pod Unescovo zaščito. Celotno mesto je tako rekoč skoraj enako, saj so si vse stavbe med seboj izjemno podobne. Zgrajene so namreč iz rdečkastega peščenjaka, poleg tega pa so še vse podobnih oblik. Stavbe so zaobljene oblike, ostrih koničastih robov sten ne vidimo. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1607 in ima za seboj pestro zgodovino. Že v času španske kolonije je veljalo za glavno mesto. Danes mesto pridobiva na kulturni ravni, saj je zaradi obiska raznih umetnikov pridobilo sloves kulturno znanega mesta. Za Ameriko pa ima mesto tudi svoj velik pomen, saj velja za eno najstarejših ameriških mest. V zadnjih letih v mesto prihaja tudi vedno več priseljencev in ravno to je razlog za povišanje cen nepremičnin ter davkov. Pojavljajo se vedno večje razlike med revnimi in bogatimi, kar je možno videti že ob samem turističnem obisku mesta.
Na videz neskončno dolge ceste
Težko se je navaditi vsakodnevne nekajurne vožnje po na videz neskončno dolgih cestah. Ker država ne ponuja veliko zanimivosti, se je do tistih nekaj redkih treba običajno kar dolgo voziti. Nič nenavadnega ni bilo pet ali več ur vožnje na dan. Pokrajina se zelo počasi spreminja, tako lahko nekaj dni bolj kot ne gledamo enako ravnino z odmaknjenimi hribi in ceste, ki so tako dolge, da oko ne seže tako daleč, da bi zaznalo konec ceste. Ves čas se sprašuješ, le kdaj bo končno kakšen ovinek, ko pa se ta le prikaže, sledi vprašanje, zakaj se je, saj pravzaprav sploh ni bil potreben. Sicer pa je promet zelo redek, tu in tam se pojavi kakšna skupina motoristov, ki še lovijo delčke znane ceste Route 66, kakšen domačin z velikim terenskim avtom, ki so za Ameriko precej običajni, še najbolj pa presenetijo tudi kakšni popotniki na kolesih. Ob pogledu na njih in na videz neskončni ravni cesti pomislim na to, da morajo imeti zares jekleno voljo, da se podajo na takšno pot.
Nenavadna puščava
Le kdo bi si lahko predstavljal snežno belo puščavo? Največja zanimivost v Novi Mehiki je bela puščava. Področje sipin izgleda enako kot večini znane puščave, le da so te snežno bele barve. Bela puščava se nahaja na višini kar nekaj čez 1100 metrov in zajema površino čez 400 kvadratnih kilometrov. Nastanek bele puščave je povezan z okoli stotimi milijoni let nazaj, ko je bilo na tem področju še morje.
Američani pravijo, da ga ni čez udobje, zato se je tam možno skoraj v vsak nacionalni park zapeljati z avtomobilom. Če ste med bolj lenimi, je v večini primerov možno tudi fotografiranje iz avtomobila. Tako je seveda možno tudi z avtomobilom v belo puščavo. Skozi osrčje turističnega dela puščave je urejena cesta, seveda je tudi ta bela, tako da ji je ob močnem soncu kar težko slediti. Kjer koli se lahko vmes ustaviš in si ogledaš nenavadne peščene sipine. Prav posebne so ob sončnem zahodu, ko dobijo rahlo rožnato barvo, vendar je le-to precej težko ujeti na fotografijo. Med samimi sipinami rastejo tu in tam običajne puščavske rastline, še bolj posebne pa so nekatere redke vrste živali. Ker je pesek dejansko snežno beli, so se tudi nekatere živali prilagodile nanj, med njimi izstopa beli kuščar.
Da pa si obiskovalci popestrijo ogled sipin, si nekateri s seboj prinesejo kar snežne bobe in se spuščajo po strminah sipin.
Posebnost sipin, poleg barve, je tudi ta, da na nek način potujejo. S pomočjo vetra se počasi premikajo. Ko zaradi vetra nastane nova sipina, se ta pod svojo lastno težo poruši in tako se počasi celotni del sipin pomika naprej. O sipinah pa obstaja tudi legenda, ki pravi, da je v boju na sipinah umrl Indijanec plemena Apachi, ki naj bi bil pod njimi pokopan.
Pri hrani prevladuje čili
Nova Mehika ima obsežno kulinarično kulturo z veliko različnimi regionalnimi jedi. Imajo pa tri glavne sestavine, to so koruza, fižol in čili, ki v jedeh le redko manjka. Hrana je zelo podobna tipični mehiški hrani, saj pogosto pripravljajo tudi razne tortilje iz koruznega testa. Ko tortilje napolnijo, jih imenujejo tacos ali pa quesadillas in pravijo, da jih pripravljajo na več kot sto načinov. Seveda pa se tudi tam pozna velik vpliv preostale Amerike in brez hitre hrane pač ne gre. Raznorazne restavracije, ki pripravljajo še tako nezdravo in mastno hrano so v zadnjem času zdaleč najbolj popularne. Ponudba pa je zelo pestra tudi pri azijski kuhinji, tako da žal ne prevladuje več samo njihova tradicionalna kulinarika, saj v to preveč posega preostali svet. Povsem po naključju ali pa z nekaj sreče pa se da v kakšni odmaknjeni prodajalni najti še en del tradicionalne kulinarike, ki izvira predvsem iz sosednje Mehike. To so črvi. Ne da so črvi samo v tekili, lahko jih kupimo tudi posušene, kot čips z raznimi dodatnimi okusi. Seveda so med njimi najbolj popularni črvi z dodatkom čilija.
Nasveti za potovanje
Kljub temu, da je dežela na nek način odrezana od preostale Amerike, predvsem ker je turistično nepoznana, razen seveda delčka znane Route 66, ki poteka preko nje, je potovanje z najetim avtomobilom zelo enostavno. Ceste so odlično urejene, dobro označene so predvsem glavne, za ostale to bolj težko trdim. Ima pa država izredno dobro pokritost z navigacijo, tako da lahko z njeno pomočjo najdemo vsako cesto in zanimivost. Nova Mehika nima svojega turističnega vodnika, tako da je v tem primeru potrebno posegati po ostalih, kjer je med drugim vključen tudi opis ter napotki za to državo. Ker je turizem še precej nazaduje v primerjavi z njenimi sosedami, je priporočljivo že prej vsaj okvirno vedeti, kaj si ogledati. Tam prosto raziskovanje ne pride toliko v poštev, saj je država daleč naokoli dejansko enaka, vmes ni ničesar, razen neskončnih ravnin, nekaj zelenja, tu in tam kakšna manjša rdeča skala in seveda povrh vsega tudi nekaj strupenih kač. Kar se tiče prenočišč in hrane, tudi to ni problem.
Nova Mehika je na nek način prav posebna država, kjer zares ni možno videti masovnega turizma, po drugi strani pa je najverjetneje za mnoge dolgočasna, saj cestam ni in ni konca, pokrajina pa se tudi izjemno počasi spreminja. Vsekakor pa ima svoj čar in tistih nekaj zanimivosti, ki jih imajo, so vredne nekajurnih voženj po »neskončnih« cestah in tudi te imajo na koncu koncev svoj čar.
