Božični večer v deževnem Tel Avivu sicer ni obetal novoletne pravljice, saj je veter zlomil edini dežnik, ki sva ga s kolegico imeli. Sva bili pa bili pa vsaj na morju in ni bilo pretirano mraz. Namesto tradicionalne potice in bogato obložene mize sva nadaljevanje večera preživeli v sproščenem ambientu hostla Momo v pričakovanju poti na jug. Takoj po prihodu v Izrael sva namreč poiskali glavno avtobusno postajo v Tel Avivu, kjer sva kupili vozovnici za Eilat, popularno letovišče na obali Rdečega morja, ki meji z Egiptom in Jordanijo. Tja sva se odpravili na božič, ki je za Izraelce navaden delovni dan.
Namesto rajskih plaž so naju v Eilatu pričakale masovne verige hotelov in neskončno število trgovin višjega cenovnega razreda. Tako je naslednje jutro sledil bliskovit odhod v Jordanijo. Po opravljenih formalnostih na izraelsko-jordanski meji sva se s taksijem, ki sva ga delili še z enim popotniškim kolegom, odpravili proti glavni jordanski turistični atrakciji, starodavnemu mestu v skalah, Petri.
V novoletnem času ni pretiranega navala za obisk Petre, ki je bila že pred več kot dva tisoč leti vklesana v kamen in predstavlja živ spomenik starih civilizaciji. Na dnevni turi po obsežni soteski smo srečali skoraj toliko novodobnih beduinov kot turistov. Beduini prodajajo spominke in ponujajo jahanje kamel ali mulo za pot do samostana na hribu, največjega spomenika v Petri, do katerega smo se vzpeli po približno 850 stopnicah.
Ker smo imeli čas, smo se naslednji dan odpravili v malo Petro, ki je miniaturna različica velikega mesta v skalah, s tem, da nam za obisk ni bilo treba plačati vstopnine. Vhod se nahaja okoli 5 kilometrov iz naselja Petra, mimo beduinskega kampa in beduinske vasi. Naleteli smo na stojnico trendovskega beduina, ki svojo ponudbo trži na Facebook profilu. Z veseljem nam je razkazal tudi svojo jamo na vrhu čudovite razgledne ploščadi, ki jo še gradi, v svoji nižinski jami pa nas je zvečer povabil na beduinski piknik.
Po očarljivi mešanici beduinske tradicije in modernosti v Petri, se nama je pridružil nov sopotnik, s katerim smo delili prevoz na sever do Ammana, glavnega mesta Jordanije. Na poti do tja smo obiskali križarski grad Kerak, pomolili prst v mrtvo morje, ter se vzpeli na biblično goro Nebo, s katere naj bi Mojzes pred smrtjo ugledal obljubljeno deželo.
Začetni vtis Ammana morda ni navdušujoč, vendar ti tradicionalni vzhodni del mesta s številnimi trgovinicami, bazarji in ulicami hitro zleze pod kožo. Ko prideš v zahodni Amman, ki je upravno administrativno središče Jordanije, je kot bi se znašel na Beverly Hillsu Jordanije. Pred tabo se nizajo stavbe sodobne arhitekture z vsemi modnimi znamkami, ki se jih lahko spomniš, ne manjka pa tudi spodobna bogataška četrt. Hiter prelet je zadoščal za pobeg nazaj na vzhod mesta na falafle in dobro arabsko kavo.
Malo skeptični, ali v prestolnici Jordanije sploh praznujejo novo leto, sva se s kolegico pridružili petim popotniškim navdušencev iz vseh koncev sveta. V taksi, ki bi nas peljal do trendovske Mavrične ulice (Rainbow Street), se nas je stlačilo kar sedem. Malo pred polnočjo je bilo mesto tako živahno kot v vsaki evropski prestolnici.
Pred odhodom v Jeruzalem sva s kolegico obiskali še ostanke antičnega mesta Jerash, do katerega je okoli 45 minut vožnje. Pravijo mu tudi „Pompeji vzhoda“ in si zares zasluži ta naziv, saj se na obrobju modernega mesta nizajo markantni spomeniki grško-rimske zgodovine.
Na novega leta dan sva se iz Ammana, preko prehoda »Most Kralja Husseina«, odpravili do meje z Izraelom. Do tja sva s taksijem potrebovali okoli 45 minut, opravili formalnosti in se odpravili proti Jeruzalemu. Do tja smo z mini busom potrebovali nadaljnjih 45 minut. O zgodovini mesta sem o vedela predvsem to, da je stičišče treh ver in kultur: islamske, židovske in krščanske in da so mestu nekoč vladali križarji, kar epsko pokaže filmski spektakel Nebeško kraljestvo.
V mrzlem in deževnem dnevu od filmske romantike starega križarskega Jeruzalema ni bilo videti prav dosti. Staro mesto je del zasedenega ozemlja, v katerega se okoli novega leta zgrne ogromno turistov in vernikov. Trgovci pa od romarjev in turistov želijo iztržiti kar največ.
Sledil je pospešen odhod v sončni in bistveno toplejši Tel Aviv, najino izhodiščno točko, iz katere sva se tudi vračali domov. Sprehod čez mestno plažo naju je od številnih modernih nebotičnikov pripeljal v Jaffo, ki neuradno velja za najstarejše pristanišče na svetu. V Jaffu boste prišli na svoj račun vsi ljubitelji retro stila, saj lahko raziščete bolšji sejem ali pa se sprehodite po umetniški četrti Florentin.
Zvečer sva se s kolegico z mestnim busom odpeljali na centralno avtobusno postajo, se ob polnoči vkrcali na zadnji bus, ki vozi na letališče Ben Gurion in je cenovno zelo ugoden. V zgodnjih jutranjih urah naju je namreč čakal let domov.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
