Kakšna je v resnici?
Zakrite ženske, ki jim je prepovedana vožnja, puščavske temperature, smrtna kazen, zatiranje človekovih pravic in prepoved kakršnega koli stika med nasprotnima spoloma izven družine so podobe
Savdske Arabije, ki jih slikajo zahodni mediji. A kako je dejansko kot ženska potovati v Kraljevino in kako domačini gledajo na vedno večje število migrantov iz vseh delov sveta? Da bi izvedela, sem se vpisala v tri-tedensko poletno šolo na King Abdullah University of Science and Technology (KAUST) na zahodu države.
Vizum, prva ovira na poti
Čeprav evropski državljani pogosto vizumov sploh ne potrebujemo ali pa jih dobimo ob vstopu v tujo državo, to zagotovo ne velja za Savdsko Arabijo. Vsi potniki, ki potujejo v Kraljevino, potrebujejo vizume pred prihodom. Prvo presenečenje zame je bilo, da turistični vizumi za Savdsko Arabijo ne obstajajo. Edini način, kako lahko kateri koli tujec vstopi v državo, je na podlagi poslovnega, delovnega, študentskega, vladnega/družinskega/delovnega obiska ali romarskega vizuma. Slednji je namenjen izključno muslimanom, ki se podajo na romanje Hadž ali Umrah v sveto mesto Meka. Čeprav sem vstopila v državo, da bi se udeležila poletne šole na lokalni univerzi, je bil moj vizumski status »vladni obiskovalec«. Drugo presenečenje je bilo, da se prijava za vizum ne izvaja na veleposlaništvu, temveč na posebnem centru (VFS), ki s pooblastilom vlade sprejema vloge za izdajo vizumov, čeprav tam ni zaposlen noben državljan Savdske Arabije. Vloge VFS nato pošlje veleposlaništvu, ki jih bodisi odobri ali zavrne. Dokumentacija, ki sem jo morala oddati, je bila precej obširna in je zajemala med drugim tudi vabilo Savdske univerze in dovoljenje za obisk, ki ga je izdala moja matična univerza. Če sta zbiranje ustreznih dokumentov in sama prijava trajala celo večnost, je bil moj vizum prilepljen v potni list le dva dni po oddaji vloge!
King Abdullah University of Science and Technology (KAUST)
Gostitelji na univerzi so mi svetovali, naj si po pristanku v Džedi pokrijem roke, noge in vrat. Mislila sem, da se bom bolj zlila z okolico, če si nadenem abajo. Ampak ni bilo ravno tako, saj mi je šejla neštetokrat spolzela z glave, dokler se je nisem naveličala popravljati in jo raje pospravila v torbico. Domačin, ki je zaposlen na KAUST-u, me je pričakal na letališču in me predal prijaznemu vozniku iz Pakistana, ki me je peljal približno 80 kilometrov proti severu do majhne vasice Thuwal na obali Rdečega morja. Tam se nahaja kampus največje mednarodne univerze v Savdski Arabiji, ki je svoja vrata odprl leta 2009. Kampus je enklava približno 6000 prebivalcev, kjer se ljudje oblačijo po lastnih željah, verska policija tukaj ne obratuje, ženske lahko vozijo že od odprtja, od takrat pa deluje tudi kino, čeprav so ostali deli države šele nedavno uzakonili pravico žensk do vožnje in obiskovanje kinematografov. Za znanstvenike in inženirje je to raziskovalni raj znanstvene opreme, ki je na voljo. Še tako vrhunske svetovne akademske ustanove večinoma nimajo raziskovalne zmogljivosti v takem obsegu, kot jo lahko najdete v KAUST-u. V kampusu, kjer se človek počuti kot v mehurčku sredi puščave, se nahaja vse, kar potrebujemo v vsakdanjem življenju vključno z bolnišnico, supermarketi, vrsto restavracij, avtobusnimi progami in postajališči, gasilci, številnimi športnimi objekti kot so bazeni, steze za kegljanje in morski športni center ter izobraževalne ustanove do vključno srednje šole za otroke zaposlenih. Kot kratkoročna obiskovalka sem približno tri tedne bivala v hotelu, ki je prav tako del kampusa.
Mesto Džida
Džida je drugo največje mesto v Savdski Arabiji in se nahaja na obali Rdečega morja. Študentom obeh spolov KAUST odsvetuje, da bi se sami odpravili v Džido. Veliko bolj priporočljivo je mesto obiskati v skupinah. Za udeležence poletne šole, na kateri sem bila tudi sama, so organizirali večerni izlet v zgodovinski del mesta, ki je znan kot Džida al-Balaad in je zaščiten pod UNESCO. Naša ekskurzija je potekala sredi avgusta, ko so zvečer temperature dosegle okoli 35 stopinj s tropsko vlažnostjo. Ogrnjena v abajo, a na srečo z odkrito glavo, sem poskušala uživati v tradicionalni arhitekturi. Posebno zanimiva so okna, ki so v celoti prekrita z izrezljanimi lesenimi polkni (mashrabiya ali rawasheen), in elegantna lesena vhodna vrata prav tako bogato izrezljana. Večina stavb je stanovanjskih, med njimi pa je moč najti tudi nekaj skritih biserov, kot so tradicionalne pekarne, umetniške galerije in mošeje. V nasprotju s pričakovanji večina ljudi, ki smo jih srečali, ni bila domačinov, temveč so bili priseljenci iz Južne Azije, ki so prodajali eno ali drugo stvar: parfume, šale, molitvene preproge, knjige, začimbe, kadila ali sladkarije. Večina je našo skupino z nekaj več kot tridesetimi turisti gledala z radovednostjo, a le malo jih je spregovorilo z nami. Tisti na ulici, ki se niso ukvarjali z nekakšnim trgovanjem, so bili otroci, ki so igrali namizni tenis, moški, ki so klepetali ob čaju ali naključni mimoidoči. Srečali smo nekaj žensk in vse so bile popolnoma zakrite, vidne so bile le njihove oči. Čeprav ima Savdska Arabija zakon, da morajo vse ženske spremljati njihovi zakoniti skrbniki, kar v praksi pomeni očete, brate ali može, smo videli kar nekaj samih. Toda več kot z ženskami smo se srečevali s potepuškimi mačkami, ki so v zgodnjem poletnem večeru iskale hrano v neštetih smetnjakih.
Medtem, ko Zahod Kraljevino dojema kot sila strogo in konzervativno državo, se stvari počasi spreminjajo tudi v Savdski Arabiji. Prebivalci so mi povedali, da v sodobni savdski družbi sicer obstaja težnja po napredku in vesternizaciji, vendar imajo verski kleriki še vedno veliko moč, zaradi česar je proces modernizacije počasnejši na vseh območjih izven enklav, kot je KAUST. Alkohol je strogo prepovedan in se toči samo na tujih veleposlaništvih. Država še naprej upošteva šeriatsko pravo. Segregacija spolov poteka do te mere, da so ločene čakalne vrste, šolske učilnice in javni promet. To so razlike, ki jih mora biti vsakdo, ki prihaja z Zahoda, pripravljen sprejeti med obiskom ali življenjem v Savdski Arabiji.