Vipavska dolina leži na zahodu Slovenije, na prehodu iz osrednje Slovenije v Furlansko nižino. Obdajajo jo planote Nanos, Hrušica in rob Trnovskega gozda. Dolina je znana po sadovnjakih, vinogradih, oljkah, burji in pršutu. Ta mali košček Slovenije skriva ogromno doživetij, in sicer odlične možnosti za kolesarjenje in druge športne aktivnosti, hkrati pa vas bo razvajal s kulinariko in odličnimi vini.
Slap je manjša vasica, ki ima obnovljeno vaško središče, okrog njega pa nekaj hišk, zgrajenih eno ob drugi, mimo pa pelje ozka cesta. V vasi Lože sva obiskala grad. Bil je odklenjen, zato sva si dovolila vstopiti in ga raziskati. Od zunaj ga obrašča bršljan, notranjost je izropana, a vseeno se še najde nekaj pristnega pohištva. Prihod do vasice Goče je idiličen in spominja na Toskano. Naselje s kamnitimi hišami, postavljenimi v obliki Andrejevega križa, je postavljeno na hribu, do njega pa vodi ovinkasta cesta med vinogradi, v daljavi sva ozrla tudi nekaj cipres. Brezplačno parkirišče sva našla pred šolo in sledila kamnitim spomenikom, sprehodila sva se do cerkve, poklepetala z domačini in razmišljala o tem, kako je vas ohranila pristnost, turisti pa njenih dragocenosti še niso prepoznali.
Pod pečino sva iskala enega izmed devetih izvirov reke Vipave. Mesta se je zaradi deltastega izvira in številnih mostov čez reko prijelo tudi ime slovenske Benetke. V času najinega obiska so ravno urejali brežine ob strugi in sprehajalne poti. Ko bo sanacija končana, bodo sprehodi še prijetnejši. Mimo kamnitega mostu z dvema lokoma in okroglega stolpca oz. tabora sva se sprehodila do središča mesta, ki je majhno in hitro obvladljivo. Obiskala sva »Marjanco«, ki streže najboljši sladoled v dolini, in si naročila ledeno kavo, nato pa še park s kipi in vodno fontano pred baročnim dvorcem Lanthieri.
Na obrobju mesta, sredi narave, se nahaja Mladinski center in hotel Ajdovščina. Objekt je zanimivo arhitekturno zasnovan; z lesenimi in kamnitimi detajli in dvokapno streho že na prvi pogled spominja na tradicionalno vipavsko hišo. Notranjost je svetla, topla in prijetna, saj je osnovni material opreme les. Vsi imenitniki kartice HI rezervirajte nočitev direktno pri njih in si zagotovite 10-odstoten popust. Več informacij o hostlu najdete tukaj.
Na poti proti Ajdovščini sva se ustavila pri dvorcu Zemono – gre za edinstveni poznorenesančni dvorec z značilnim zunanjim arkadnim hodnikom, danes pa v njem deluje petična restavracija. Že pot do dvorca je čudovita, saj so brežine porasle z vinsko trto, ob cesti pa se vije drevored. V parku pod dvorcem so štiri spominske plošče z zgodbo o bitki rimskega cesarja Teodozija pri Mrzli reki iz leta 394.
Skozi naselje Lokavec sva se po gozdni poti spustila do izvira hudournika Hublja. V jesenskem času je bilo veliko vode, ki je skozi manjšo odprtino bruhala direktno iz skale. Pri okrepčevalnici sva parkirala (brezplačno) in se odpravila na ogled izvira kar s ceste, dostop bližje ni možen. Zaradi bližine vode so naju v le nekaj minutah popikali tigrasti komarji. Malo nižje sva naredila še postanek kar ob cesti in si ogledala fužine, kjer je nekoč delovala železarna.
Z avtom sva se odpeljala proti Colu in zavila levo proti Predmeji, za pot sva porabila pribl. 40 minut. V vasici Kovk sva se na hitro ustavila, saj so tik ob cesti škraplje. To so ozki, a globoki žlebovi v apnencu, ki so nastali zaradi deževnice. Pot sva nadaljevala do vasi Otlica, parkirala pri pokopališču in se odpravila na 20-minutni sprehod proti Otliškemu oknu. Sprva je pot slabo označena, zato sva sledila tablam za Sinji vrh in malo po občutku (signal ni lovil) sledila uhojeni poti. V gozdu sva našla lesene stopnice, ki so se spuščale do naravnega mostu. Ob poznopopoldanskem soncu se je skozi okno lepo videlo na dolino. Na hribu sva dočakala čudovit sončni zahod.
Vipavski Križ je čudovito, obzidano srednjeveško mesto. Na vsaki strani gručastega naselja stoji cerkev, med njima pa vodijo ozke vzporedne uličice, pozidane z vrstnimi hiškami z vodoravno slemenitvijo. Čeprav je naselje majhno, je že v srednjem veku dobilo mestne pravice. V prostorih nekdanjega gradu danes deluje šola, najdemo pa tudi kapucinski samostan z bogato knjižnico in kip pridigarja Janeza Svetokriškega. Naselje je zelo lepo, vse ulice so urejene v enakem stilu, na električnih omaricah so poslikave z legendami. Mesto je za avtomobile zaprto, veliko brezplačno parkirišče je pod cerkvijo, vstop v mesto pa je skozi vrata v obzidju.
Zadnji dan v Vipavski dolini sva zaključila z obiskom bližnjega mesta Branik in tamkajšnjega gradu Rihemberk, ki stoji ravno na stičišču Vipavske doline in Krasa. Gre za enega najstarejših gradov pri nas, ki je ohranil srednjeveško zasnovo. Povzpela sva se na grajski stolp, od koder se razlega čudovit razgled. Znotraj obzidja – po gradu in okolici – vodi krožna pot, ob klopcah pa so razstavljene informacijske plošče, ki ponujajo zanimivosti in interaktivne naloge za otroke. Vsekakor eden lepših gradov pri nas, ki se ga res splača obiskati.
Naju je Vipavska dolina navdušila z gričevnato pokrajino z vinogradi, majhnimi gručastimi naselji, številnimi naravnimi znamenitostmi, dobro hrano in gostoljubnimi ljudmi. Uživajte v raziskovanju lepot tega koščka Slovenije.