V prvem delu intervjuja smo lahko prebrali, kaj so bile Veronikine prostovoljske naloge na Islandiji. V drugem delu pa si poglejmo, kaj je počela v prostem času.
Ogrooomno stvari, meni nikoli ni dolgčas. Takrat pa še posebej ne, saj sem izvajala raziskavo in pisala diplomsko nalogo. Bilo je zeloooo zanimivo (nekateri bi rekli, da naporno). Pisala sem tudi do štirih zjutraj in nato ob osmih zjutraj začela delati. Imela sem ogromno nepričakovanih dogodivščin. Od štopanja in sprehodov z novimi prijatelji ter obiska kmetije islandske prijateljice na jugu, pod največjimi ledeniki, do obiskov prijateljev in spontanih potovanj na območja, do katerih sicer nikoli ne bi prišla. Prvič sem vozila džip! In se naučila prečkati reko z avtom. Pomagala sem še na tržnicah z brezplačno hrano, kot sem omenila že prej. Nekajkrat smo šli plesat v klube, ko so ti bili še odprti (mimogrede, Reykjavik je res ta pravo mesto zabave – ko greš zvečer po mestu, ulice donijo od glasbe v klubih, ti pa se vrstijo drug za drugim). Pa tudi kolesarila sem in plavala v oceanu (pri desetih stopinjah), kar je bila moja najljubša aktivnost! Nabirala sem borovnice, se učila islandski jezika, mrežila in skozi islandske prijatelje spoznavala kulturo.
V prvi bazen sem šla šele po dveh mesecih. Kar je bila napaka! Morala bi iti že prvi dan! A sem od takrat šla vsaj trikrat na teden. Pa še brezplačno karto sem imela, najbližji bazen pa je bil moj sosed. Večkrat sem se dobila tudi s svojo drago Svavo, svojo zunanjo mentorico. Islandsko glasbenico, ki govori slovensko. Skupaj sva kosili, spoznala sem njeno družino in podarila mi je vstopnici za koncert simfoničnega orkestra.
Že v prvem tednu bivanja sem takoj po petdnevni karanteni v hotelu šla na vulkan. Dobesedno eno uro po »osvoboditvi« sem našla domačina, ki je rekel, da gre na pohod in lahko grem z njim. S taksijem sem šla do novega doma, pustila vse v sobi, hitro pojedla kosilo dobrodošlice in že je čakal name pred vhodom. Končno, miganje po karanteni in pohod! Še enkrat sem šla nekaj dni kasneje zvečer, sama. Nikjer ni bilo nikogar. Tam sem bila, mislim, da več kot eno uro, in čutila moč vulkana (vse je opisano v enem izmed mojih člankov). V petih minutah pa sem doživela vse, od sonca in vetra do dežja in snega. Ta pravo islandsko vreme. Ko sem se obrnila, sem videla in slišala vulkan, ki bruha, in dež, ki pada na svežo lavo. Nad vsem tem pa sta zažarela mavrica in sončni vzhod. Tega ne bom nikoli pozabila.
Moje prvo popolnoma nepričakovano potovanje je bilo do Seyðisfjörðurja. Tja me je prvič peljala Þóra, s katero me je spoznala managerka hostlov. Þóra je potrebovala družbo za pot od Reykjavika do Seyðisfjörðurja v vzhodnih fjordih. Na dan odhoda sem prišla v recepcijo hostla z majhnim nahrbtnikom, a so me že kmalu poslali nazaj. Rekli so, da potrebujem večji nahrbtnik in kopalke. Slišala sem, da so tam hribi, zato sem vzela še pohodniške čevlje. Mislila sem, da bom tam ostala le čez vikend, a sem na koncu ostala deset dni. Več o mojih dogodivščinah v tem kraju si lahko prebereš v mojem članku. Zgodba o poti nazaj je bila še bolj nora. Gosta hostla v Seyðisfjörðurju sem vprašala, če gre do Akureyrija, in res je šel, zato sem se mu pridružila. Tako sva s toyoto Yaris z letnimi gumami odšla na pot. Nisva se dolgo vozila, ko je začelo snežiti, na visokem prelazu pa je še bolj pihalo in snežilo. Šla sva še na izlet do mogočnega slapa Dettifossa. Moj voznik, Američan, se ni želel sprehoditi še osem minut do slapa, a sem mu rekla, da če sva že prišla tako daleč, lahko prehodiva še teh osem minut. In sva šla. Zasnežena, a z izredno lepo izkušnjo, sva se vrnila v avto in odpeljala dalje. V Akureyriju sem kontaktirala gosta, ki je Seyðisfjörður zapustil prejšnji dan, in prišel me je zjutraj iskat, nato pa sva šla skupaj do Reykjavika. Tako sem v svojem prvem mesecu naredila cel krog okoli Islandije.
Svoja glavna spoznanja lahko razdelim na več področij. Glavna tri pa so: osebna rast, trajnostnost v turizmu in komunikacija na vseh različnih ravneh v življenju (od poslovne do osebne). Ugotovila sem, da ni preprosto držati nivoja trajnostnega turizma, vendar je vredno vztrajati. Sploh ko sem videla obraze gostov, s katerimi sem se pogovarjala in jih ozaveščala, obraze na prireditvah in zavedanje ljudi o tem, kako pomembno je kroženje oblačil. Ugotovila sem, da ko ljudi soočiš s problematiko, se začnejo zelo hitro zavedati težav in želijo najti rešitve ter želijo živeti bolj trajnostno, kar pa je v današnjem času ob vsem tem potrošniškem pritisku izziv. Sploh za nekoga, v katerem ti komaj uspe zanetiti iskrico zavedanja. Posredovanje znanstvenih spoznanj in odpiranje oči skozi ozaveščanje sta izredno pomembna! In skozi turizem je to veliko lažje predstaviti ljudem. Kljub temu da sem že prej delala na večjih projektih in raziskavah, sem tukaj v praksi spoznala še več o ozaveščenosti, sploh različnih kultur, kot sem že omenila. In ob tem sem seveda dobila tudi ogromno idej za projekte, inovativne rešitve in ozaveščanja.
Druga stvar je bila videti globlji in širši pomen komunikacije. Sploh v delu znotraj mednarodnega kolektiva in pri delu z ljudmi različnih svetovnih kultur, od ZDA, Japonske in Avstralije do Indije in Evrope ... Potem so tu komunikacija znotraj ekipe v hostlu, komunikacija s strankami, komunikacija z zunanjimi deležniki, komunikacija preko promocije in družbenih omrežij ter preko oglaševalnih tabel in označb reciklažnih točk … Ugotovila sem tudi, kako pomembna sta mreženje in povezovanje različnih trajnostnih projektov. Vsako področje potrebuje posebno pozornost in specifičen pristop. Res sem izmojstrila svoje sposobnosti, seveda pa imam še celo življenje za izboljšave. Vse situacije pa so vodile v to, da sem se naučila iti s tokom in nehala pričakovati. Pričakovati, sploh v času korone, je lahko zelo »boleče«. Naučila sem se biti pripravljena na to, da nikoli ne vem, kaj bo prinesel naslednji dan, in da se moram znajti v dani situaciji in iz te narediti nekaj pozitivnega.
Že med prijavo na projekt in med prihodom na Islandijo je minilo samo 14 dni. Kar naenkrat sem poletela iz cone udobja. In že to je bila ogromna stvar. Sama sem se odpravila v svet, kar tako, mimogrede. Naučila sem se, da je pomembno, da poslušamo sebe in to, kar čutimo, ter temu tudi sledimo. Tudi ko je težko. Takrat namreč vemo, zakaj delamo to, kar počnemo, in gremo z lahkoto skozi takšna obdobja. Ker res sledimo temu, čemur kdaj rečemo poslanstvo. Ne glede na korono se da priti na drugo stran sveta, skozi testiranja in potrdila. Ne glede na situacijo v svetu in kaos je lahko najti notranjo srečo in pristen srčni smeh, saj izvira iz notranjosti! Tukaj sem se dokončno odločila, da bom vedno poslušala sebe, svoj notranji glas oziroma srce in vodila intuicije, na katero v modernem svetu velikokrat pozabimo. Naučila sem se, da res znam trdno stati za svojimi prepričanji. Takšen primer je alkohol, ki ga je tu ogromno, jaz pa sem bila odločna in kljub številnemu prigovarjanju ljudi nisem začela piti. In to kljub temu da so mi še rekli: »O, ja, te bomo naučili piti.« Kljub temu da sem bila edina trezna na vsaki zabavi in ob ognju na obali ter kljub temu da mi ne bi bilo treba plačati niti centa za alkohol, ker so mi ga kar naprej ponujali (sicer je alkohol tam izredno drag in so cene krepko nad temi pri nas, poleg tega ga ne moreš kupiti v normalnih trgovinah, ampak le v posebnih trgovinah z alkoholom). Naučila sem se torej biti to, kar sem, in stati za svojimi vrednotami. Še bolj sem se povezala z naravnim okoljem, oceanom in elementi planeta. Ogrooomno stvari pa sem naredila prvič v življenju, recimo plavala v oceanu, katerega voda je imela štiri stopinje, se savnala na obali fjorda, prevozila ogromno kilometrov, zamenjala več kot osem različnih avtov (prej sem vedno vozila le družinske), vozila po zaledeneli cesti, videla vulkan, se dotaknila ledenika in obiskala ledeniške jame, sama šla na road trip in najela avto za deset dni, dobila prvo službo (po prostovoljstvu), prečkala reko s super džipom ... Več o tem pa si lahko prebereš v mojih člankih!
Ja, definitivno, saj je to nepozabna izkušnja. In neponovljiva. Prinese ogromno znanja in velik preskok v zavesti. Je pa res, da moraš izbrati projekt, ki te pokliče. Projekt, ki ga začutiš in za katerega veš, da ga boš delal s srcem in veseljem. Takšna hitra odločitev, kot sem jo sprejela jaz, mogoče ni za vse, zato je verjetno za veliko ljudi bolje, da si prej vse pregledajo in preberejo, da ugotovijo, ali je to to.
Jaz pravim, da kar koli je – če si tega želiš in tako čutiš ... pojdi! Živi to dragoceno življenje, ki ti je dano, tako, kot si želiš! Vsak si ustvarja svoje življenje in vsak zmore uresničiti svoje sanje!