Magičnost ter mogočna energija Islandije – 2. del

Odkar sem se prvič javila, je minila ena številka revije in hkrati ogromno dogodivščin, ki jih želim deliti s svetom, s tabo. Trenutno se je težko osredotočiti samo na eno, ker se vse tako povezuje.

Vsaka zgodba, vsak korak in vsaka odločitev, ki jo sprejmem, vpliva na razvoj dogodkov in novih dogodivščin. Odločila pa sem se, da svoj fokus usmerim na doživljanje in dogodivščino kontrasta, opisanega v prvem članku.

Vulkan zame predstavlja uničenje starega in rojevanje novega. Iz vročine notranjosti Zemlje sem šla in se okopala v ledeni vodi jezera največjega evropskega ledenika Vatnajökull. Doživeti ta kontrast je doživeti »deželo ognja in ledu« v pravem pomenu. Ne da bi to načrtovala, sem se le prepustila toku življenja, ki me je ponesel tja.

Sedim v pisarni, opravljam svoje delo Ambasadorja HI Eco. Četrtek je, želim si malo odmora od mesta za vikend in raziskovati naravo. V hostel pride gospa, oseba, od katere že od daleč sije pozitivna energija. Nekako sem jo med vsemi drugimi ljudmi zaznala in si jo zapomnila. Malo za tem do mene pride direktorica in začne pogovor: »Si slučajno videla tisto gospo prej?« Odgovorim: »Mislim, da vem, o kom govorite. Ne bi je mogla zgrešiti.« Razloži mi, da je lastnica dveh hostlov HI v majhnem mestecu na vzhodu Islandije – Seyðisfjörðurju. Potrebuje nekoga, ki bo z njo prevozil pot od Reykjavíka do njenega doma. Pot traja približno osem do devet ur. Ko je govorila z njo, ji je omenila mene. Moje oči zažarijo in brez dodatnih vprašanj takoj odgovorim z ja: »Najlepša hvala, da ste se spomnili name, res sem si želela iz mesta ter voziti avto.« Reče mi, naj grem do nje, da se dogovoriva. Þóra me sprejme z velikim objemom, nasmehom in besedami: »Draga moja, midve torej greva na pot.«

In moja dogodivščina se začne

Prejšnji večer sem si vse pripravila in zjutraj opravila še svoje delo v hostlu, ko pa sem prišla do Þóre in direktorice, sta me ti pogledali. Videli sta le majhen nahrbtnik in me vprašali, če bom imela s sabo samo to, in nato dejali najpomembnejše: »Imaš kopalke?« Odgovorim z ne, saj bom kmalu nazaj (ja, sem si mislila ...). Direktorica me pogleda in se nasmeji: »Na Islandiji nikamor ne greš brez kopalk!« Þóra doda: »Vzemi še kaj drugega. Nikoli ne veš, mogoče ostaneš tam za vedno.« Smejita se, kot da bi vedeli nekaj, česar jaz ne vem. Nasmejem se. Malo sem zmedena, obrnem se in si rečem: »No, očitno bom morala vzeti malo večji kos prtljage.« Za sabo slišim še: »Vzemi še pisalno mizo, v primeru, da prevoza nazaj ne boš dobila takoj.« V redu, pa grem prepakirat. Zdaj spakiram kopalke, trenirko, pohodniške čevlje, računalnik in nekaj hrane za na pot. Pridem nazaj na novo opremljena in vprašam: »Bo tole v redu?« »Super si,« odgovorita in se odpraviva.

Odkrito rečeno nisem imela pojma, kam grem. O Islandiji sem vedela zelo malo (kako nepričakovano sem prišla sem, lahko prebereš v prvem članku). Googlovi zemljevidi so pokazali, da je mestece v fjordu (potopljeni ledeniški dolini) čisto na vzhodu, slike pa so prikazovale modro cerkvico z mavrično potjo, ki vodi do nje, ter pisane hiške in zasnežene gore nad mestom. To je vse, kar sem uspela poguglati, preden sva šli, o poti tja pa nisem vedela ničesar.

Pokrajina je osupljiva. Popolnoma nepoznana mojim očem in čisto drugačna od Slovenije. Kamor seže pogled je kamnito površje, katerega struktura se več čas spreminja, in tundra. Od bazaltnih porfirnih struktur ter mogočnih črnih in sivih gora, katerih vrhovi so oviti v bele meglice, do rdečkastozelenih in rumenkastih preprog mahu in nizkega grmičevja, čemur se na začetku cvetenja pridruži še vijolični volčji bob (ki pa je invazivna tujerodna vrsta). Pokrajino oblikujejo tudi reke, ki venomer spreminjajo svoj tok. Mostove morajo prilagajati znova in znova, zato sem na poti videla tudi nekaj dolgih mostov, ki so danes neuporabni in so le zapuščen spomin nekdanje ceste. Vožnja je potekala čez črno puščavo, brez rastja, in čez divje in neukročene reke, ki oblikujejo pokrajino čisto po svoje in se izlivajo v morje. Na vsake toliko sem ob cesti naletela tudi na nekaj ovc in različnih vrst ptic. Opozorilo: ko voziš po Islandiji, kljub občudovanju pokrajine vozi zelo zbrano, saj se moraš marsikdaj hitro odzvati zaradi živali na cesti.

Marsikaj sem v tem opisu izpustila. Ampak vse to je privedlo do tega, da je moje telo prejelo ogromno kisika, ha ha, saj sem ves čas globoko dihala, ker me je vse skupaj tako navdihnilo in povečalo iskrice v mojih očeh. Hvaležnost za mojo odločitev, da grem na Islandijo, se je začela samo še potencirati. In ko sem mislila, da bolje ne more biti ...

Pa se pripeljeva v zame popolnoma novo pokrajino, ki jo je leta 2010 oblikoval izbruh zloglasnega vulkana Eyjafjallajökulla. Bilo je samo polje lave, poraščene z zelenim mahom. Kot bi gledal majhne zelene, prikupne puhaste oblačke, ki v tebi vzbudijo željo, da bi enega vzel v naročje in ga pocrkljal.

Ooo, pa še nekaj je v ozadju, nekaj belega, ampak to ni megla! Prvič v življenju vidim ledenik! Prvi ledeniški jezik Eyjafjallajökulla, ki mu jih je sledilo še nekaj. Nimam občutka, koliko časa je minilo, vendar kmalu po koncu tega ledenika zagledam nove ledeniške jezike, ki jim kar ni in ni konca. Srečo sem imela, da mi je Þóra ves čas razlagala o pokrajini in kulturi, tudi o zgodbi HI Islandija in o tem, kako je staro bolnico na vzhodu spremenila v prikupen hostel, pri čemer mi je tudi povedala, mimo česa se ravnokar peljeva. Spoznala sem največji ledenik v Evropi.

Vatnajökull. Pokriva 8 % Islandije, zajema 7700 km2 in prekriva 8 aktivnih vulkanov. Če bi se led tega ledenika stalil, bi to prispevalo k dvigu morske gladine za 1 cm. Spet mi življenje prinaša potrditve, ugotovim. Pred nekaj meseci sem postala Arctic Angel in na to temo začela pisati diplomo. Zdaj pa stojim ob ledeniku, ki je najobčutljivejši na podnebne spremembe, saj je v zadnjem stoletju izgubil 15 % volumna, raziskujejo pa ga že od 18 stoletja.

Raziskave skozi napovedi in različne scenarije podnebnih sprememb nakazujejo na to, da glede na današnje trende po 200 letih ledenikov na Islandiji ne bo več. Ostali bodo le še ledeni pokrovi v najvišjih predelih gora. In ne le na Islandiji, temveč tudi na drugih ledenikih izven polarnih regij (več podatkov ter časovnico sprememb v obliki videa si lahko ogledate tukaj).

V mojem prvem intervjuju, ki sem ga podala za Vanity Fair Italia (intervju v italijanščini) in ki se je zgodil po mojem obisku Islandije, me je novinar vprašal, kaj mi pomeni led. Opisala sem mu lahko to, kar bom zdaj delila s tabo. Opisala sem mu občutke, ki sem jih doživela, ko sem se vozila ob ledeniku. Občutke, ko sem stala pod ledenikom, ko sem občutila hlad vode ledeniškega jezera in opazovala dele ledenika, ki jih je voda počasi odplavljala v morje in bodo kmalu izgubljeni za vedno. Ne, ledu ne moremo posaditi – ko se stali, ga več ni.

Stojim ob Jökulsárlónu – ledeniški laguni. Priklopim se v sedanjost, vklopim vse čute, preidem v nekakšno meditativno stanje, a popolnoma zavestno. Vonjam svežino ledu. Na koži čutim hlad, kapljice dežja. Slišim premikanje ledu na vodi. Kar naenkrat zaslišim glasen pok. Ustrašim se. Velik kos ledu, ki ga opazujem, se zamaje, začne pokati in se prelomi, en del pade v vodo. Ta zvok, ki ga ne znam opisati, je tako globok in nov zame. Opazujem vse te barve, te različne odtenke, ki zajemajo vse, od bele in nežno modre do modrozelene, turkizno modre ter sive in črne. Vse te strukture in vzorci. Ves ta led, ki ga vidim zdaj in ga kmalu ne bo več. Stopim proti vodi in se je dotaknem. Prav nič me ne zebe, ta mraz me prebuja.

Vse to me navdihne in me navdaja z motivacijo. Led mi daje še občutke veličine in spet magičnosti. Mogočnost pa ponazarja velik ledeniški jezik v ozadju. Čudež molekule H2O, ki lahko spreminja vsa agregatna stanja in se z anomalijo gostote ob nižanju temperature spremeni v te umetnine. Čudež molekule, ki nam omogoča, da živimo. Čudež planeta Zemlja, ki je naš skupen dom. Vse to me je še dodatno opomnilo na to, zakaj sem tukaj in za kaj se borim v življenju. Če se želimo učinkovito spopasti s podnebnimi spremembami, moramo spremeniti svojo perspektivo. Mi smo del narave. Ko govorimo o zaščiti narave, govorimo o zaščiti sebe. Govorimo o preživetju človeške vrste. Ves planetarni ekosistem je povezan in led, tako na Antarktiki kot Arktiki, je skupno dobro vsega prebivalstva sveta.

Ko zdaj povežem občutke, ki so se prebudili ob vulkanu in ledeniku, in vsa spoznanja, do katerih sem prišla, lahko rečem, da se postavljanje v situacije, v katerih greš iz cone udobja in poslušaš intuitivni klic, definitivno splača!

»Kaj pa nadaljevanje poti? A nisi napisala, da greš v majhno mestece na vzhodu? Zdaj pa opisuješ samo ledenik?«

No, to pa naj ostane za naslednji članek. Za kakšen izsek pa lahko pogledaš na moj Instagram, in sicer med »Highlights«.

P.S. – Zdaj ko si prišel do konca, ti pošiljam en veeelik energijski paketek teh božanskih občutkov iz Islandije! Vse dobro ti želim.

»If we want to tackle the climate issue, we have to change our perspective. We are part of nature: when we talk about nature we talk about us, we talk about our survival.« – Veronika