Na poti do Santiaga - Camino Portugués de la Costa – 2. del

Brez kakršnihkoli pričakovanj sem začela svoj prvi Camino ob Atlantskem oceanu v očarljivem mestu Viana do Castelo, svojem trenutnem prebivališču za naslednjih nekaj mesecev. Že na začetku svoje poti sem bila popolnoma očarana nad lepoto severne Portugalske. Pokrajina ob Atlantskem oceanu je bila tako neopisljivo lepa, da kar nisem mogla verjeti, da sem končno tukaj in namenjena proti Santiagu.

Ideja potovanja z nahrbtnikom, ki vsebuje le najnujnejše stvari, se mi je vedno zdela zelo privlačna. Za več kot teden dni hoje sem v svojem 40-litrskem nahrbtniku nosila le nekaj osnovnih kosov športnih oblačil, vodoodporno jakno, natikače in majhno brisačo. Namesto v javnih albergih sem si prenočitev poiskala v hostlih, kjer nisem potrebovala spalne vreče. Večinoma sem spala v skupnih sobah in sem bila več kot hvaležna, da sem s sabo vzela tudi čepke za ušesa. S seboj sem imela še osnovno prvo pomoč za žulje in boleče noge, zobno ščetko in večnamensko milo. Na poti je bilo več kot dovolj živilskih trgovin, zato sem hrano kupovala vsak dan sproti. In če na poti ne bi kupovala knjig, teža mojega nahrbtnika nikoli ne bi presegala šestih kilogramov. Postali smo preveč navezani na materialne stvari in potovanje z nahrbtnikom je lahko dober opomnik, da v življenju zares ne potrebuješ veliko stvari.

Najti pravo pot na Caminu je bilo izjemno enostavno, saj je bilo večinoma zgolj treba slediti atlantski obali. Za načrtovanje poti in iskanje prenočitev sem uporabljala mobilno aplikacijo Camino Ninja, v pomoč pa so mi bile tudi rumene puščice in kamniti mejniki, ki kažejo pravo smer. Na poti se je bilo možno okrepčati v številnih barih in restavracijah, ki ponujajo posebne menije za romarje.

Pot me je vodila skozi številna čudovita mesteca in vasi. Predvsem so me očarala obalno mesto Caminha na severu Portugalske in španski mesti Baiona in Pontevedra. V Viani do Castelo sem se povzpela na hrib Santa Luzia, od koder se je raztezal spektakularni razgled nad mestom in oceanom. Obiskala sem mesto Padron, rojstni kraj izjemne galicijske pesnice Rosalíe de Castro in znamenitih feferonov pimientos de Padrón. Špansko mesto Vigo se mi je zdelo preveč kaotično in sem ga želela čim prej zapustiti, sem pa kasneje izvedela, da se je iz njega možno odpraviti do pravega raja na Zemlji – otokov Cíes. Z ladjico je možno obiskati otočje, ki je del narodnega parka in je še posebej znano po svojih neokrnjenih plažah in kristalno čisti vodi. Preden sem prispela v čudovito mesto Caldas de Reis, sem se spočila še v naravnem parku reke Barose, kjer sem lahko občudovala slapove in napolnila baterije za nadaljnjo pot.

Poleg vseh naravnih znamenitosti obalna smer ponuja tudi številne kulturne in zgodovinske atrakcije, ki so vredne obiska. Na poti do Santiaga sem se sprehajala po starih mestnih trgih, občudovala veličastne samostane in cerkve, odkrivala starinske trdnjave in še več. Izjemni regiji severne Portugalske in Galicije sta me popolnoma očarali. Ob prihodu v Santiago de Compostela sem si vzela čas, da sem preprosto sedela pred katedralo in se prepustila navdušenju, ki je prisotno ob prihodu v prestolnico Galicije. Dodaten dan sem namenila raziskovanju mesta, želela pa bi si, da bi imela več časa in bi lahko svojo pot podaljšala še do Finisterre.

Ko sem prispela na znameniti trg pred katedralo, imenovan Plaza del Obradoiro, sem bila kar nekoliko presenečena, da nisem občutila nekih posebnih čustev. Bil je trenutek, ko sem se začela zavedati, da destinacija zares ni pomembna. Število kilometrov in ur, ki sem jih porabila za hojo, mi niso pomenili prav nič. Na poti nisem spoznavala le ljudi, temveč sem bolje spoznala tudi sebe. In to so tiste majhne stvari, ki so naredile moj Camino tako nepozaben. Kljub bolečinam v kolenu in mišicah sem ob hoji čutila toliko nepopisne radosti. Na poti je bilo toliko občudovanja vrednih stvari, da sploh nisem opazila, kako hitro čas beži.

Neizmerno hvaležna sem, da sem imela priložnost spoznati vse te neverjetne ljudi, ki so me popolnoma navdušili s svojim entuziazmom in zgodbami. Čeprav vem, da jih nikoli prej nisem srečala, so se mi njihovi obrazi zdeli tako znani. Zdelo se je, kot da je prisotna nekakšna posebna energija, ki nas vse povezuje. Vsak od romarjev na Caminu ima svoj »zakaj Camino« in izhaja iz popolnoma druge kulture, a smo bili kljub temu na koncu dneva vsi enaki. Preprosto si vedel, da je nekdo romar po načinu, kako se je povzpel po stopnicah – poln bolečin, a še vedno poln pozitivizma, ki je kar odseval iz njegovih oči.

Camino me je naučil, da se vse v življenju zgodi z razlogom in da vse, kar potrebuješ, pride v ravno pravem trenutku. V trenutkih, ko sem bila v največjih bolečinah ali sem se počutila popolnoma nemotivirano, sem nekako vedno naletela na domačina, ki me je pozdravil z velikim nasmehom in »bon caminho«, ali drugega romarja, ki je pripomogel k temu, da sem za nekaj časa pozabila na svoje misli. Camino me je popeljal skozi številne izzive in mi dal jasno vedeti, da prav zares ne moreš načrtovati celotnega življenja.