Potovanje v času korone – 5. del

Glede na to, da sem v Minsku pristal na dan največjih demonstracij, je bilo vsako seme dobre volje še kako dobrodošlo. Prav iz razloga, da poskusim predstaviti potovanje na način, ki je primerno za vsak žep, sem se odpravil z avtom do Dunaja, od tam z avtobusom do Varšave in naprej z letalom. Belorusija namreč državljanom EU, ki vstopijo na mednarodnem letališču v Minsku, omogoča vstop v državo brez vizuma, ki je sicer zahtevan, če vstopimo z avtom ali vlakom. V nekaj dneh, kolikor sem jih namenil obisku, seveda ni bilo časa za potepanje izven prestolnice, saj se že ta razteza na kar 350 km2, šteje pa dva milijona prebivalcev.

Prvi in vsak naslednji vtis je zelo pozitiven. Minsk je namreč ena najčistejših, če ne najčistejša prestolnica na svetu. Čeprav sem Minsk obiskal že pred mnogimi leti, me je čistoča ponovno presenetila, pa čeprav prihajam iz ene najčistejših držav na svetu, Slovenije. Dodatno sem bil presenečen, da sem Minsk spoznaval jutro po največjem shodu opozicije, a na ulicah ni bilo niti cigaretnega ogorka, kaj šele kakšne pločevinke ali plastične embalaže. Še najbolj pa me je presenetil odgovor starega prijatelja, ki živi in dela v Minsku, na vprašanje, ali tako skrbno čistijo; odgovoril je namreč, da enostavno ne onesnažujejo. Ta čistoča nas spremlja pri vseh oblikah javnega prevoza, med katerimi je najpomembnejša, najhitrejša in okolju najprijaznejša podzemna železnica, čeprav imajo tudi električni tramvaj ter električne avtobuse in trolejbuse.

A če smo porabili kar nekaj besed o tem, kako je Minsk čist in kako deluje javni potniški promet, se osredotočimo na to, kaj je v Minsku za obiskati, doživeti in si ogledati.

Vse, ki ste ljubitelji srednjeveških mestnih centrov, boste v Minsku nekoliko razočarani, saj je bil Minsk v II. Svetovni vojni skoraj v celoti porušen, navkljub skoraj 1000 letni zgodovini, pa je število prebivalcev začelo naraščati prvič šele konec 19. Stoletja, naslednjič pa po letu 1945. O tem, kako uničujoča je bila druga svetovna vojna, priča podatek, da je bilo leta 1941 v Minsku 300.000 prebivalcev, po koncu vojne leta 1945 pa zgolj še 50.000. Uničujoče posledice druge svetovne vojne pa so občutile tudi številne stavbe. Prav zaradi tega, ker je bil Minsk do prve polovice 19. stoletja relativno majhno mesto, je tudi staro mestno jedro relativno majhno, a zato nič manj zanimivo. Staro mestno jedro, kar ga je ostalo, je lepo obnovljeno in je seveda vredno ogleda. V njegovem središču se nahaja Katedrala Svetega Duha, ob njej pa stoji stara mestna hiša, ki je vzorno urejena in je namenjena predvsem protokolu. K staremu mestu spada še nekaj ulic na obeh straneh reke, kjer se nahajajo različni muzeji, galerije, pa tudi restavracije in bari, zato verjamem, da boste v tem delu mesta preživeli kar nekaj časa.

Ob obisku Minska je smiselno obiskati muzej Velike domovinske vojne, sodobno urejen muzej, kjer dobimo zelo dober vpogled v dogodke, ki so pestili Belorusijo med drugo svetovno vojno. Tudi vstopnina ni pretirana, saj znaša devet rubljev (okrog tri evre), vsak tretji torek v mesecu pa zgolj štiri rublje. Muzej pa ni zanimiv le v svoji notranjosti, ampak tudi kot zgradba z okolico in parkom, ki se razprostira vse do reke Svislač (Berezina).

A ta park ni edini, saj se Minsk ponaša s številnimi parkovnimi površinami, med katerimi je najbolj znan Park Gorki, ki pa ni edini, ki se ponaša z manjšim lunaparkom. Prav poseben pa je gozdni park Drazdy, ki je dejansko gozd sredi prestolnice, v katerega so zgolj umeščeni določeni objekti in poti, vse ostalo pa je nedotaknjena narava, zato v tem parku ne pričakovati vzorno pokošene angleške trave ali nasadov vrtnic, ampak zgolj drevesa in podrast, ki spadajo v gozd. Precej podoben pa je tudi Park Čaliuskincaŭ, ki je prav tako nastal v gozdu, na obrobju katerega se nahaja tudi naslednja atrakcija, Otroška železniška proga. Gre za zgolj 3,79 km ozkotirne železniške proge, ki pa jo v celoti upravljajo otroci (od prodaje vozovnic do upravljanja vlakovne kompozicije). Takšnih otroških železnic je bilo v Sovjetski zvezi kar 52, med drugimi tudi tista v Parku Gorki v Moskvi, ki je bila zgrajena leta 1932 in je bila prva takšna na svetu.

A če se vrnemo v center, ne moremo mimo najbolj nenavadnega muzeja, kar jih Minsk premore. V bistvu ne gre za muzej v pravem pomenu besede in tudi direktor je precej zanimivo bitje. Minsk se namreč ponaša z Muzejem mačk, ki se nahaja naravnost v osrčju mesta v mansardnem stanovanju poslovno-stanovanjskega objekta. Čeprav muzej ni prava beseda za to, kar se tam dogaja, je pravi izraz zelo težko najti. Skupina ljubiteljev mačk se je namreč odločila reševati ulične in dvoriščne mačke, ki jih sterilizira oziroma kastrira in po tem postanejo eksponati muzeja, po katerem se lahko seveda svobodno gibljejo. Čeprav lahko ljudje »muzejske eksponate« tudi posvojijo, marsikdo nima pogojev za posvojitev. Prav zato lahko ob vstopnini desetih rubljev (3,30 evra) v muzeju preživijo ljubitelji mačk tudi več ur in v tem času do onemoglosti razvajajo »eksponate«. Mačke, ki bivajo v muzeju, se zelo dobro zavedajo svoje pomembnosti, ki jo na vsakem koraku demonstrirajo. Nad vsem dogajanjem v muzeju pa budno bdi direktor, ki je edini te vrste na svetu. Ta namreč ni nihče drugi kot maček Pončik oziroma v prevodu Krof. Kot vsak skrben direktor največ časa preživi ob blagajni, ob tem pa seveda vsakega gosta spremlja po muzeju in mu tudi jasno pokaže, kdo je tam glavni. V muzeju se nahaja tudi mačja kavarna, kjer so na voljo topli napitki in keksi, ki so vključeni v vstopnino.

Seveda je v Minsku še mnogo muzejev in galerij, pa gledališč in razstavišč. V Minsku pridete na svoj račun tudi ljubitelji opere, predvsem pa baleta, v mestu pa je tudi stalni cirkus, ki se nahaja v mestnem središču.

A prav obe dejstvi, da je bil Minsk skoraj do tal porušen med drugo svetovno vojno in da šteje danes štiridesetkrat več prebivalcev kot ob zaključku vojne in skoraj sedemkrat toliko kot ob začetku, botrujeta k današnji podobi mesta. Minsk je bil tudi v Sovjetski zvezi prestolnica Sovjetske socialistične republike Belorusije in je bil tako deležen posebne pozornosti. Mesto je tako tudi ogledalo sovjetske arhitekture. Kot najlepši primer konstruktivistične arhitekture je stavba beloruskega parlamenta, ki je bil zgrajen v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja in ob katerem se nahaja tudi katoliška cerkev, ki nosi ime svetnikov Simona in Helene, pod parkom pa se nahaja megalomansko podzemno nakupovalno središče. V mestnem središču najdemo tudi nekaj vzorčnih primerov modernistične arhitekture, najbolj pa je Minsk zaznamovala »stalinistična arhitektura«, saj je največ monumentalnih stavb zgrajenih prav v tem stilu, od palače sindikatov in Minških vrat do nekaterih gledališč, razstavišč in tudi stavbe KGB-ja, ki se še danes tako imenuje. Tudi novejše dele Minska je zaznamovala sovjetska arhitektura, ki pa je po smrti Stalina postala nekoliko manj monumentalna, a še zmerom dovolj prepoznavna.

Seveda bi še lahko našteval, kaj je za obiskati v Minsku, ki ima eno največjih vlečnih naprav za smučanje na vodi v Evropi in je leta 2019 gostil tudi svetovno prvenstvo v smučanju oz. deskanju na vodi s pomočjo vlečnice oz. wakeboardingu, kjer smučarje vlečejo z elektromotorjem in ne čolnom.

Sicer pa je Minsk mesto, kjer ljudje živijo v dveh vzporednih svetovih. Na podzemni železnici lahko na primer plačate z brezstično kartico, lahko pa uporabite stari sovjetski žeton. V stavbi z ogromno sovjetsko skulpturo na primer domuje ena izmed restavracij s hitro hrano. Takšnih primerov pa je še veliko.

Za zaključek tako opisa Minska kot tudi te petdelne nekoliko neobičajne popotniške zgodbe pa nekaj praktičnih nasvetov. Belorusija je ena redkih držav, kjer koronavirus ni politična, ampak zdravstvena problematika. Belorusija je ena redkih držav, ki ni ustavila javnega življenja, ampak predvsem zavarovala tiste, za katere je virus najnevarnejši. To pa ne pomeni, da se življenje ni spremenilo. V veljavi so mnoga priporočila, ki jih ljudje spoštujejo, še posebej tam, kjer se nahajajo ranljive osebe. Tako na primer v napol praznem vagonu podzemne železnice ne boste videli nikogar z masko, čim pa se v vagonu pojavijo starejše osebe z maskami, pa vsi ostali, brez opozorila, nataknejo maske. Tudi razkužila so na vsakem koraku, a zaradi razumnih priporočil namesto odlokov ni čutiti koronapsihoze. Čisto za konec pa še nekaj splošnih nasvetov. Minsk je mesto, ki ima sorazmerno malo uličnega kriminala, a še zmerom velja previdnost kot kjerkoli drugje. Cene v restavracijah so načeloma nižje kot v drugih prestolnicah, čeprav obstajajo elitni lokali, kjer pa so cene lahko tudi nekajkrat višje. Žal v Belorusiji še ni mreže youth hostlov, zato vam težko svetujem točno določeno prenočišče, a izbor je dovolj velik, da boste zagotovo našli kaj zase.

In kako do Minska in Belorusije? Glede na to, da je vstop brez vizuma možen zgolj na mednarodnem letališču v Minsku, oblika prevoza verjetno ni vprašljiva. Minsk neposredno povezujejo različne letalske družbe iz več evropskih mest; od Dunaja, Rima in Varšave do Helsinkov in Prage ter nekaterih drugih mest. Seveda pa je vstop možen tudi z avtom ali vlakom, a v tem primeru je potreben vizum, ki ga pridobite na konzulatu Belorusije.

Za konec upam, da želja po potovanjih v koronakrizi ni zakrnela ali celo zamrla in da bomo v kratkem spet sejali dobro voljo med ljudmi na vseh celinah, saj se svet vendarle vrti dalje, zato ta petdelni potopis zaključujem z Galilejevimi besedami: »Eppur si muove.«