Vaja španščine ob paelli

In tako je »padla« Valencia, tretje največje mesto v Španiji z okoli 800.000 prebivalci. S Trsta sem tja za povratno vozovnico odštela nekaj manj kot 40 evrov in to me je preprosto prepričalo. Tudi nastanitev v hostlu je bila izjemno poceni in popolnoma v središču mesta. Pustolovščina se je lahko začela. V Valencio sem s fantom prišla okoli polnoči, letalo je seveda zamujalo, saj niso ne Italijani, ne Španci znani po svoji točnosti. V Trstu, ki je precej malo letališče, so zamenjali vrata vkrcanja na letalo ob uri, ko bi moralo letalo že biti v zraku in to tako, da je nekdo v italijanščini prišel povedati, da so zamenjali vrata. Tudi Španci so bolj ležerni in opolnoči seveda ni več javnega prevoza, tako da sva se kot prava gospoda do hostla morala zapeljati s taksijem. K sreči je letališče kar blizu in sva bila lažja za »le« 20 evrov (toliko sva odštela tudi za enosmerno potovanje iz Trsta v Valencio), a zagotovo bi lahko v kakšnem drugem mestu bilo mnogo huje. Utrujena od poti sva se samo »zakotalila« v posteljo v sobi, ki je izgledala, kot da bi lahko bila iz Ikeinega kataloga.

Spočita in polna navdušenja sva se naslednje jutro odpravila s hostla. Prva misija je bila poiskati kavo. Blizu najinega hostla je aplikacija TripAdvisor zagotavljala najboljšo kavo in odločila sva se, da jo poskusiva. Kava v Valencii je res dobra in primerljiva z našo gostilniško kavo, prav tako so primerljive tudi cene. Odločila sva se, da bova zajtrk po kavi poiskala na njihovi tržnici in takoj bila očarana. Mercado Central je tržnica, razdeljena na dva dela, ki skupaj obsegata več kot 8.000 kvadratnih metrov. Je največja pokrita tržnica v Evropi in ena najstarejših tržnic, ki še delujejo, saj so tukaj trgovali že od 14. stoletja, tržnica kot jo vidimo danes, pa je bila zgrajena med 1910 in 1928. Je zares prava paša za oči. Tukaj najdete vse – sveže ribe, meso, zelenjavo, sadje, pa začimbe in sveže stisnjene sokove … Naštevala bi lahko ves dan. Po dobrem ogledu vse ponudbe sva se odločila za sveže stisnjen sok, narezano sadje in tipične španske sendviče, ki jim pravijo bocadillo. So preprosti sendviči iz bagete in španskega pršuta ali njihove tipične salame chorizo. Po želji ti sendvič pokapljajo še z njihovim olivnim oljem. Nič posebnega, vendar je njihov pršut zelo okusen, kruh pa zjutraj hrustljav in nasiten. Odličen in poceni zajtrk, ki sva ga, poleg žepkov, ki jim rečejo empanadilla (žepki, polnjeni z različnimi stvarmi – špinačo, piščancem, tudi krompirjem), jedla še naslednje tri dni, ki sva jih preživela v Valencii. Tukaj sva poskusila svoje prve churrose (ocvrto testo, ki je nato posladkano in ga namakaš v nutello), blizu pa tudi prvo paello, ki pa je bila bolj ali manj razočaranje. Cene slavne paelle, ki se je rodila prav v Španiji, so v nekaterih restavracijah tudi do 30 evrov in ker sva seveda želela prihraniti kot prava študenta, sva izbrala najcenejšo paello in seveda bila razočarana. Dobila sva preprost riž s piščancem, ki niti približno ni bil podoben slikam, ob katerih so se nama cedile sline, ko sva izbirala jed.

Prvi dan sva tako preživela na španski tržnici, raziskovala sva središče mesta in spoznavala špansko kulturo. Špancem se nikamor ne mudi, kavarne so zmeraj polne, natakarji pa zelo počasni, a prijazni, sploh če se trudiš s španščino, ki je v Valencii obvezna. Angleščina tudi turističnim delavcem ni ravno blizu. Natakarji hitro postanejo nejevoljni nad tem, da z njimi želiš govoriti angleško in se hitro naredijo Francoze (ali bi mogli ta rek spremeniti v Špance), češ da ne razumejo nič in da naj se malo potrudimo. Večkrat na tem potovanju sem se v mislih zahvalila sami sebi, da sem v mlajših letih rada gledala španske nadaljevanke in se skozi to naučila vsaj nekaj španščine, čeprav so se v moje besedišče bolj vtisnile španske žaljivke, sem z ostalim besediščem oba s fantom rešila pred lakoto, žejo ali pred tem, da bi na avtobus čakala na napačni avtobusni postaji. Očitno je, da so Španci zelo ponosni na svoj jezik in da se ne bodo prilagajali turistom. Tako sem hotela naročiti zajtrk v eni izmed kavarn, kjer je na tabli v angleščini pisalo »continental breakfast«, vendar natakarica, kljub temu, da sem kazala tudi na tablo, ni razumela, kaj želim. Ko sem končno uporabila svojo polomljeno španščino, je ugotovila, da hočem zajtrk. Še bolj pa me je presenetilo, da tudi na letališču v Valencii ne govorijo angleško – iskala sem robčke, vendar me v angleščini niso razumeli v nobeni trgovini in sem zraven bila primorana uprizarjati pantomimo, kaj potrebujem. 

Ker sva v Valencio odpotovala maja, sva vsaj malo upala na toplo Sredozemsko morje in kak popoldan na plaži. A imela sva smolo. Valencia ima okoli 320 dni brez padavin na leto, midva sva pohajkovala po plaži in naletela na največji naliv, ki sem ga kdaj videla. Tako sva se kot vsi ostali zatekla v eno izmed restavracij ob plaži, naročila sangrio in pivo in uživala malce drugače. Sicer vsi vodiči oglašujejo, da je plaža le 15 minut stran od središča mesta, a midva tega žal nisva izkusila v praksi. Prvič sva se z avtobusom do plaže vozila malo manj kot uro, drugič je pot do plaže iz centra trajala 45 minut. Če sva za to bila kriva midva, saj v teh štirih dneh, ki sva jih preživela v Valencii, nisva dojela, kako deluje avtobusni sistem, ali vodiči, pa bo treba preveriti naslednjič.

Izven središča mesta se nahaja še mesto umetnosti in znanosti, eno največjih znamenitosti v Valencii. Sestavlja ga kar nekaj zares impresivnih modernih stavb in tudi obisk le-teh te ne pusti ravnodušnega. Vstopnice za akvarij in za tako imenovan Hemisferic, kino in planetarij, sva kupila že na internetu, saj je ta opcija cenejša, prav tako pa se izogneš vrstam. Hemisferic je stavba v obliki človeškega očesa in predstavlja oko modrosti. V njem se nahaja 3-D kino in tam sva si ogledala enega izmed dokumentarnih filmov, ki jih ponujajo. Zares edinstvena izkušnja, vendar je potrebna nekaj organizacije, saj filme prikazujejo na dve ali tri ure. Okoli Hemisferica je velik bazen z vodometi in muzejem znanosti na eni strani in galerijo na drugi strani. Obe stavbi sta prav tako zelo moderni in prava paša za oči. Obiskala sva še Oceanografic, akvarij, ki ima kar 110.000 kvadratnih metrov, 45.000 živali, od tega preko 500 različnih vrst. Ogledala sva si predstavo z delfini in se pobližje srečala z morskim psom, saj je skozi njihov bazen speljan tunel in tako morski psi plavajo nad in okoli tebe. Malce adrenalinsko in zelo zanimivo.

Tudi v središču mesta nas čaka še veliko znamenitosti. Na robu središča mesta je gromozanski park, ki je nastal, ko so po katastrofalnih poplavah izsušili reko Turia v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Park teče vse od mesta znanosti in umetnosti na jugu do palače glasbe na severu, vmes pa najdemo kar devet kilometrov poti, dreves, igrišče za nogomet, ragbi in še mnogo več. Je odličen kraj za piknik ali pa kar za počitek po ogledu mesta. Nasproti velike tržnice najdemo največjo trgovino svile s 15. stoletja, stavbo, imenovano La Lonja. Z Valencia Tourist Card (ki se zelo izplača, saj imaš s to kartico brezplačen javni prevoz) je vstop v La Lonjo brezplačen. Danes je La Lonja zanimiva predvsem zaradi gotske arhitekture in nasadov pomarančevcev in limonovcev na njenem vrtu. Katedrala v Valencii ima zelo zanimivo zgodovino. Leta 1238 je bila zgrajena preko katedrale v gotskem stilu. Ima prelepe italijanske freske in, kar je najbolj zanimivo in za kar zahtevajo gromozansko vstopnino, da sploh stopiš v katedralo – v eni izmed gotskih kapel najdemo sveti gral, iz katerega je pil Jezus med zadnjo večerjo. Zanimive stavbe z gotskim pridihom najdemo vsepovsod. Tukaj je še tipična španska arhitektura in popolnoma si očaran. Za piko na i in nekaj modernega diha na ulice Valencie pa poskrbijo zares dobri grafiti, ki jih najdemo takoj, ko gremo malce izven središča k zapuščenim stavbam in zidom šol.