Največ porok se v naši deželi pod Alpami odvije v prijetnih spomladanskih dnevih in poznem poletju. Bodoče žene imajo veliko besede pri dogovarjanju o poročnem slavju. Kraj poroke in datum, hrana in pijača, prtički in svečke, glasba in spremljevalni program – vsako malenkost odobri tudi nevesta. Medtem ko je recimo v Egiptu (in tudi v večini ostalih muslimanskih držav) nevesta nemalokrat izpuščena celo pri odločanju o njenem bodočem partnerju. 90 odstotkov Egipčanov je muslimanov, ki verjamejo, da se vera deduje po očetovi liniji, zato se moški brez velikih težav poroči z nemuslimanko. A težave nastopijo, če dekle želi preostanek svojega življenja preživeti z moškim, ki mu je Alah tuj. Pred leti se je neka muslimanka zaljubila v Kopta, ortodoksnega kristjana, in to drago plačala - s svojim življenjem. To je le eden izmed razlogov, da se dekleta poročajo z muslimani, mnogo bolje je, če pri tem upoštevajo še željo staršev. Dogovorjene poroke niso redkost, a egipčanski starši danes že spoštujejo želje svojih potomcev. Seveda se po tem, ko moški njihovo hči prosi za roko, spustijo v raziskovalno akcijo, da poznajo vsak pretekli korak bodočega svaka. Ko prestane ta test, se jima dovoli zaroka.
Premožen gospod Kothari, ki s svojo ženo in dvema pomočnikoma živi v ogromni hiši v predmestju Agre (kjer se nahaja biser indijske arhitekture, Taj Mahal), je pojasnil, da je več kot 90 odstotkov porok še vedno dogovorjenih, kar pomeni, da so starši tisti, ki svojim odraslim otrokom določijo partnerja. Da ne bo pomote, do ločitve pride šele s smrtjo enega od partnerjev. Ločitev je prepovedana, čeprav so redki primeri pogumnih žensk in moških, ki so storili ta korak. A ločitev s seboj prinese stigmo, ločena ženska pade stopničko nižje v kastnem sistemu in se zelo težko ponovno poroči. Večina parov zato vztraja v zakonih, četudi jim ni postlano z rožicami. Tako kot se Zahodnjaki zgražamo nad dogovorjenimi porokami, tako Indijci nikakor ne morejo razumeti, zakaj je pri nas toliko ločitev. Kothari je zaskrbljeno dejal, da ločitev zelo slabo vpliva na otroke in se globoko zamislil, saj se tudi Indija vedno bolj modernizira. S kapitalizmom se v njihovo državo tihotapijo tudi zahodne vrednote, ki pa starejšim in tistim iz podeželja nikakor niso blizu. Čeprav je družina v indijski družbi osrednjega pomena, se ta močna vez med svojci zaradi vpliva Zahoda lahko začne trgati, kar pravi, se je že začelo dogajati v velemestih kot je Mumbai.
Mladoporočencem zagotovo največ skrbi povzroča finančna plat sklenitve zakonske zveze in zabave po njej. Poroka, simbol ljubezenske združitve ženske in moškega, terja zajeten kupček denarja. Nekateri viri pravijo, da povprečna slovenska poroka mladoporočence stane okoli 10.000 evrov. Seveda so slavja lahko tudi skromnejša, a otroške sanje nekaterih deklet nižjega proračuna ne dovoljujejo. Tako recimo Reuters poroča, da naj bi povprečna ameriška poroka stala kar dva krat več kot slovenska. Tudi naši severni sosedje zaračunavajo veliko več za storitve, kot je recimo fotografiranje, hrana in pijača, kar posledično prinese višji račun. Finančno breme dote, ki je pri nas skoraj ne poznamo več, v Egiptu nosi bodoči ženin. Po zaroki mora v pol leta zbrati več kot 5.000 evrov za mahr (doto). Glede na to, da povprečen delavec v hotelu zasluži zgolj 100 evrov mesečno, so le redki, ki so zaročeni zgolj šest mesecev. Ko pa je mahr zbran, se bodoči mož, žena in njena mati odpravijo v zlatarne nakupovat nakit. Dekleta, vsaj tako pravijo snubci, nikakor niso skromna in naberejo zlata, kolikor le lahko. Ko je dota poplačana, jima preostane pol leta za razmislek, ali se zares želita spustiti v zakonski jarem.
So dekleta, ki že od malega sanjajo o popolni poroki s princem na belem konju, ki bo novopečeno nevesto v njeni prečudoviti beli obleki popeljal v zakonski stan. A sanjska poroka v Zahodnem svetu nič več ne vključuje kulta devištva. Tako moškim, ženskam kot tudi njihovim staršem je jasno, da poročna noč za nevesto in ženina ne bo prva, ki jo bosta preživela skupaj. S seksualno revolucijo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je vzdržnost do poroke na Zahodu le še pravljica, ki pa se v muslimanskem svetu in tudi v večini azijskega sveta še vedno odvija v vsakodnevnem življenju. Če se po poskusni dobi šestih mesecev v Egiptu par odloči za poroko, dekle, z izjemo las in obrvi, na dan obreda obrijejo po celem telesu, kar ni mačji kašelj, saj imajo Egipčanke kar nekaj problemov s poraščenostjo.
Po obredu in svatbi sledi poročna noč, ki je daleč od predstav Zahodnjakinj. Če se je dekle poročilo v konservativno družino, se mladoporočencema v spalnici pridruži ženina tašča (včasih tudi moževa). Po opravljenih posteljnih aktivnostih tašča vzame bel robec in preveri, ali novopečena nevesta krvavi, kar je znak njene nedolžnosti. Če je robec obarvan rdeče, si ga ogledajo še vsi svatje in zabava se nadaljuje. V nasprotnem primeru se nevesti ne piše nič dobrega in osramočena je njena celotna družina. Zato se dekleta ne odločajo toliko za lepotne operacije povečanja dojk, kot je to pogosto praksa na Zahodu. V Egiptu jih prsi ne skrbijo toliko, so pa zato pogostejše operacije zašitja deviške kožice.