Filipini so dežela, kjer se nebo zdi bližje, kjer imamo podnevi občutek, da bi lahko prestavili sonce ali z prstom sneli oblake, ponoči pa premeščali mlečno cesto. V deželi, kateri bi lahko dejali tudi zaprašeni biser jugovzhodne Azije pridejo na svoj račun tako ljubitelji narave, kot ljubitelji kulture, počitka ali zabave na rajskih plažah, gurmani in ljubitelji adrenalina. Življenje tam je lepo, mirno in predvsem enostavno. Daje ti občutek, da manj kot imajo ljudje, več ljubezni jih zaokroža. Je pa zanimivo dejstvo, da je skrivnostna dežela prijaznih ljudi med popotniki velikokrat spregledana, četudi je eden največjih zakladov jugovzhodne Azije. Kljub revščini, katera je prizadela večino tega prebivalstva, so ljudje tam zagotovo eden najbolj prijaznih narodov sveta.
Raj samotnih otokov in kaotično življenje Manile
Po pristanku v Manili ti skoraj vzame sapo. To ni zaradi česar drugega kakor pa vročega ozračja in visoke vlage, katera da občutek, da je kar nekaj stopinj nad obstoječimi.
Moderne zgradbe skoraj enajst milijonskega mesta, prodajni centri priznanih blagovnih znamk, tržnice z ponaredki vsega, kar si kupec poželi, po drugi strani pa velika revščina in barake, vonj tudi po crkovini, gnilem sadju in zelenjavi ob tržnicah. Električna napeljava ti daje občutek nezaupanja, saj so kabli napeljani kot da ima vsaka hiša svojo povezavo direktno na elektrarno. Bolni psi tekajo naokoli, otroci ulice ter tudi odrasli brezdomci prosijo za pomoč, predvsem za nujne dobrine za življenje, zaradi velike revščine razvita tudi otroška prostitucija, katero se lahko z malo sreče ali nesreče vidi tudi na lastne oči. Z najstarejšo obrtjo na svetu se ukvarja okoli 400.000 ljudi, od tega okoli 20 procentov otrok. Pogosto je možno opaziti starejšega tujca z mlado domačinko.. Nekoliko sva bila razočarana nad prvim vtisom milijonskega mesta, zato sva se zatekla v hotel, z veseljem spila njihovo zelo ugodno, vendar dobro pivo ter zjutraj z veseljem zapustila kaotično mesto.
Mnogi pod besedo Filipini pomislijo na ležanje pod palmami sredi samotnega otoka. Ravno to sva želela, imeti otok samo zase. Po pristanku na razpotegnjenem, nekoliko od ostalih otokov odmaknjenem Palawanu, redko poseljenem in predvsem slabo razvitem, posledično temu tudi turistično neobleganem, sva po naporni dolgi vožnji po zelo slabih cestah prišla do »raja«, predela imenovanega El Nido.
Ko zjutraj iz hotelske sobe zagledaš turkizno morje, kokosove palme, osamelce poraščene z zelenjem, ki se razprostirajo proti nebu, peščene plaže … se ti uresničijo sanje. Le kratek čas vožnje z njihovimi nenavadnimi ozkimi, dolgimi iz z bambusom ojačanimi čolni med raztresenimi osamelci, med katerimi mnogi skrivajo rajske bele peščene plaže prispeš na eno izmed njih in domačini ti na sami plaži pripravijo pristno filipinsko kosilo. Pod gladino morja pa se skrivajo koralni grebeni, katerim ni enakih na svetu, saj se od petsto poznanih vrst koral tukaj skriva kar štiristooseminosemdeset.
Čokoladni griči in nenavadni živalski prebivalci otoka Bohol
Obiska vredni so tudi čokoladni griči na otoku Bohol, kateri se razprostirajo na veliki površini in če se povzpnete na enega izmed njih je moč opazovati preostale do kamor seže oko. Griči so nastali že v času, ko je bilo tukaj morje. Gre za nekdanje koralne grebe in ko se je umaknilo morje in dvignilo kopno, je griče porasla trava, katera pa v njihovem sušnem obdobju porjavi in zato se jih je prijelo ime »čokoladni griči«.
Na otoku pa niso kot največja zanimivost samo »čokoladni griči«, saj se v naravi med njimi ali pa v kletkah pri domačinih skrivajo za dlan velike opice, najmanjši še živeči primat imenovan tarzij, kateri veljajo za ogroženo vrsto. Živalca, ki spominja na razne like iz risank je aktivna samo ponoči, podnevi pa mirno čepi na veji drevesa in te z neverjetno veliki očmi mirno opazuje. Nasprotje tej majhni simpatični živalci pa na otoku domuje tudi šest metrski piton, katerega varnostnik je transvestit. Prava turistična atrakcija, za trenutek ne veš kdo je večja, piton, ki mirno leži v svoji kletki ali transvestit, ki poka šale sam iz sebe. Je pa fotografiranje z kačo, za katero se zavedaš, da bi te lahko imela za malico malce srhljivo, vendar adrenalina polno doživetje. Piton je bil ulovljen na samem otoku, kar dokazuje, da so takšni tudi v naravi.
Osmo čudo sveta
Za riževe terase Banaue, uvrščene tudi na seznam varovanja dediščine Unesco, se mnogi vprašajo kje so meje mogočega. V razgibanem področju severnega in tudi največjega otoka Filipinov so pred okoli 2000 leti pripadniki plemena Ifugao iz skalnatega področja izdolbli terase, na katere so napeljali vodo iz reke, katera napaja riževe terase. Terase so znane za eno največjih mojstrovin človeških rok. Na terasah še danes pridelujejo riž, kateri ima zaradi težjih pridelovalnih pogojev tudi višjo ceno na tržišču. Stopničaste terase dajejo izgled, kot da jih ni konca in podatek pravi, da če bi vse terase postavili v ravno črto bi zaobjele kar polovico Zemlje.
»Cirkuška« prevozna sredstva
Tako bi lahko z drugo besedo poimenovali jeepneye. To so kot nekakšni taksiji ali mini busi, na katere se nabaše tudi do 30 oseb. Potniki ne sedijo samo v samem vozilo, temveč tudi na strehi, za tiste, ki pa tam ni več prostora pa se kar z rokami držijo zadnjega dela, z nogami pa se upirajo zunanjih poličk. Dva sedita običajno tudi poleg šoferja, vsi pa šoferju pomagajo pri pobiranju denarja. Domačini so dobili idejo za jeepneye od ameriške vojske, katera jih je uporabljala v drugi svetovni vojni. Med Filipinci pa je to še danes najbolj priljubljeno prevozno sredstvo. Vsi vozniki jeepneyev ter tudi ostalih prevoznih sredstev, od avtobusov do triciklov vozijo za nas z nenormalno hitrostjo, sploh pa z za nas popolnoma neizpravnimi vozili. Pri voznikih jeepneyev je zelo pomemben tudi izgled jeepneya, tako da na njih narišejo, napišejo ter dodajo vse živo, da izgledajo kot bi bili napravljeni za cirkuške predstave.
Kot vse zanimivo, je tudi to potovanje minilo z neverjetno hitrostjo. Ostali pa so spomini na potovanje, kateremu ni enakega, katero je drugačno, posebno, nepozabno, predvsem pa je ostala nostalgija in želja: »kaj bi dala, da bi bila sedaj na enem izmed samotnih otokov Palawana…«
