Najina dolgoletna želja je bila potovanje v Sudan. »Zakaj ravno Sudan, tam so pa je vedno neki nemiri?« je bilo najbolj pogosto vprašanje, ki sva ga dobila, ko sva komu povedala, kam se odpravljava. Za naju je bil Sudan manj turistična, manj oblegana verzija Egipta. Sudan ima namreč veliko več piramid kot Egipt, okoli 100 piramid se namreč nahaja na sudanskih tleh. Poleg tega imajo tudi številne stare egipčanske templje, prekrasno rdeče morje, puščavo ... hkrati pa je Sudan že »prava« Afrika s črnim prebivalstvom in kaosom, kot si ga za Afriko predstavljamo. In to je za naju, izkušena popotnika, nekaj, kar naju privlači.
Načrtovanje potovanja po Sudanu je bilo kar trd oreh. Lonely Planet za Sudan ne obstaja, spletnih blogov ali drugih zapisov o Sudanu je bore malo, sploh pa je malo aktualnih izkušenj glede potovanja po pandemiji. Vse je postalo lažje, ko nama je sledilka na Instagramu napisala, da je v Sudanu opravljala krajšo prakso in nama lahko da kontakt znanca, študenta medicine iz Kartuma (glavnega mesta). Mitwakil se je izkazal za neprecenljivega. Ne le, da nama je dal ogromno informacij pred potovanjem, tudi tekom potovanja, je skrbel za naju, kot za dve VIP osebi oz. »doktorja iz Evrope«, kot so naju poimenovali. Pa ne zato, ker bi res bila zdravnika, ampak zato, ker so v Sudanu večinoma belci nekako povezani s humanitarno pomočjo in kot zdravniki dobijo večji ugled med domačini. Da sva tudi midva lažje prišla skozi, nama je Mitwakil povedal, naj se povsod predstaviva kot doktorja iz Evrope ;).
V Sudan sva priletela okoli polnoči po lokalnem času. Rahlo neprijetno nama je bilo, da bova v neki »nevarni« afriški državi sredi noči iskala taksi. Ko sva to par dni pred prihodom omenila Mitwakilu in ga vprašala, kakšna bi bila najbolj varna možnost za prevoz od letališča pa do najine nastanitve, se je sam od sebe ponudil, da naju pride iskat na letališče. »Ponoči itak ne morem nič drugega delat,« je bil njegov odgovor.
Po pristanku naju je čakal takoj za kontrolo potnih listov, torej je uspel priti v mednarodni letališki prostor. Omeniti velja, da v Sudanu stvari niso tako strogo urejene kot pri nas. Letališče je majhno in grozno kaotično, Mitwakil pa je varnostniku omenil, da je prišel po dva »doktorja iz Evrope« in gladko so ga spustili v mednarodni prostor.
Skupaj smo potem počakali na najino prtljago, ki so jo na roke nosili z letala v letališki prostor. Z najinima velikima in prašnima nahrbtnikoma ter v pomečkanih oblekah od dolge poti vsekakor nisva delovala kot »doktorja iz Evrope«, a varnostnika pri izhodu to ni motilo. Naložili smo prtljago v Mitwakilov avto in se odpeljali. Pri izhodu iz parkirišča bi bilo potrebno plačati parkirnino. Spet je bila izrečena čarobna beseda »doktorja iz Evrope« in brezplačno smo se lahko odpeljali ven.
Mitwakil naju je odpeljal do najine nastanitve, potem pa nama v slovo izročil še eno veliko vrečo hrane: »Da bosta imela za zajtrk.« Noro, kakšna prijaznost od popolnega neznanca.
Naslednje dva dni sva preživela v Kartumu, glavnem mestu Sudana, v družbi Mitwakila in njegovih prijateljev. Pomagali so nama urejati birokracijo (namreč ko prideš v Sudan, se moraš v nekaj dneh registrirati na policiji in to je po afriško zapleten in dolgotrajen postopek), kolikor nama je ostalo časa, pa so naju vozili naokoli kot dva grofa. Razkazali so nama mesto Kartum, ki se nahaja na sotočju Belega in Modrega Nila, skupaj smo obiskali nekaj lepih mošej (Sudan je muslimanska država) pa tudi nekaj cerkva (imajo koptsko in krščansko manjšino), predvsem pa so poskrbeli, da nisva bila lačna. Želela sva se jim odkupiti za njihovo prijaznost in jim vsaj kakšno večerjo plačati. »To pa ne! Vidva sta gosta, vidva ne bosta nič plačevala!« so bili njihovi stalni odgovori in nikoli nama niso dovolili nič plačati. Ob večerih smo posedali na bregu Nila in pili sudanski čaj (metin čaj z veliko sladkorja), grizljali sudanske arašide in datlje ter se pogovarjali o življenju v Sudanu ter ga primerjali s Slovenijo. Čeprav je bilo skupnih točk precej malo. Ena zanimivost, ki je gotovo nisva pričakovala: v Sudanu je še vedno precej normalno, da ima moški več žena. To je pač del življenja, so nama razložili mladi fantje. Pravijo, da to ni prevara žene, to je pač normalna stvar in ženske se tega zavedajo in to pričakujejo. Čeprav je res, da imeti več žena, pomeni tudi imeti več stroškov. Mož mora namreč poskrbeti za svojo ženo in otroke. Ji nuditi hišo, hrano, obleke ... Tako da si poligamijo lahko privoščijo le premožnejši.
Ko sva zapuščala Kartum in se odpravljala proti piramidam Meroe, sva spet naletela na težavo. Čeprav je to pod UNESCO zaščito in so piramide Meroe največja znamenitost Sudana, do teh piramid ne pelje noben javni prevoz. Mitwakil je aktiviral vse svoje znance, da nama je uredil prevoz. Ob 5h zjutraj naju je pobral pred najino nastanitvijo in naju peljal na avtobusno postajo. V temi, na obrobju mesta je bila avtobusna postaja zadnji kraj, kjer bi si želela biti. Veliko je bilo beračev, neprijetnih postopačev, vozniki avtobusov pa so vsi povprek vpili in naju vabili na svoj avtobus. Seveda vse v arabščini. Na srečo je bil z nama Mitwakil, ki naju je pospremil na pravi avtobus, ter se dogovoril s šoferjem, da naju odloži v bližini piramid Meroe.
Ko sva si piramide nekaj ur kasneje ogledala, sva poklicala Mitwakila, on je poklical svoje kontakte in jim sporočil, da bi »doktorja iz Evrope« potrebovala prevoz od piramid do naslednjega večjega mesta, Atbare. Čez slabe pol ure je res po cesti pripeljal pisan lokalni avtobus in naju pobral, kljub temu, da so ljudje že sedeli po tleh. Za dva belca, »doktorja iz Evrope«, pa sta se našla dva prosta sedeža. Kar malo nerodno nama je bilo, da naju tako tretirajo.
Piramide Meroe pa ... to je nekaj najlepšega, kar sva videla. Tam se na relativno majhni površini nahaja okoli sto piramid, sredi puščave, Sahare in nikjer nobene žive duše. Sama sva si v miru ogledovala starodavne piramide. Brez množic turistov, brez nadležnih prodajalcev, brez drage vstopnine ... Ja, to je čar Sudana. Težko je sicer priti do teh piramid, ampak potem jih pa doživiš v vsej svoji mogočnosti.
S tem so se naše poti z Mitwakilom ločile, a prijaznosti Sudancev še ni bilo konca. Ko sva recimo potovala iz Karime (kraja, kjer se nahajajo zanimive egipčanske grobnice) do Abrija (nubijska vasica), sva morala prestopati v kraju Dongola. Avtobusna postaja v Dongoli je kot letališče. Urejena, klimatizirana stavba, kjer notri prodajajo tudi razno hrano in pijačo. Med čakanjem sva si zaželela sudanskega čaja. Dobila sva ga brezplačno. Gospa v kiosku je vztrajala, da nama ga ona časti. Spet drugi mimoidoči naju je povabil k sebi na kosilo, vsak, ki je znal par besed angleško pa se je prišel pogovarjat z nama. Vse je zanimalo, kdo sva, od kod sva in kako sva se znašla v Sudanu. Dva belca z velikima nahrbtnikoma sva pač zelo izstopala iz okolice. Nihče naju ni želel opeharit, okrast, nama kaj prodat. Ne, vse je odkrito zanimalo kaj o nama in vsi so nama želeli pokazati, kako lep je Sudan.
Iz kraja Abri, na severu Sudana, v pokrajini Nubija, sva se odpravila na izlet na otok Arneti sredi Nila. Na majhnem čolnu sva bila spet edina belca poleg domačinov. En gospod je znal dovolj angleško, da se je začel z nama pogovarjati. Ko smo izstopili na otoku, se je ponudil, da nama ga razkaže. In smo šli ... skupaj po peščenih uličicah majhnega otoka sredi reke Nil. Pokazal nama je svojo hišo, svoje polje, nasad boba in nasad datljev, povedal, koliko ima zaposlenih, kje živi njegova družina, kako deluje namakalni sistem, za konec pa naju je peljal k sosedi na sudanski čaj. A da bi nama dovolil plačati zanj? Seveda ne! Gosta v Sudanu pa ja ne bosta nič plačala!
Naslednji dan sva se odpravila iz Abrija do templja Soleb. To je prekrasen egipčanski tempelj. Ampak spet je bil cel projekt priti do tja. Najprej sva morala štopati in kljub temu, da je bil petek (kar je v Sudanu tako kot v Evropi nedelja), se je mimo pripeljal avtobus. Prenatrpan avtobus. Ampak v Sudanu se vedno najde še malo prostora in tako so naju nabasali notri in smo se peljali do vasice Wawa. Tam sva morala poiskati nekoga, ki ima čoln, da naju zapelje na drugo stran Nila, do samega templja. Našla sva neko družino, ki je bila ravno pred hišo. Z mimiko in s pomočjo Google Translate sva jim povedala, koga iščeva. Takoj so poklicali znanca, ki ima v lasti čoln. Ta čas, ko smo čakali, so naju spet postregli kot kralja. Prinesli so nama pijače, svežih datljev in pomaranč za celo skledo. V zameno pa seveda niso želeli ničesar.
Tempelj Soleb je bil še en presežek. Ogromen egipčanski tempelj, posvečen bogu sonca, s 15 m visokimi stebri in v celoti poslikan z egipčanskimi hieroglifi. In seveda tam spet ni bilo nikogar. Samo midva, sama zase sva imela celotni tempelj. Nekaj dni kasneje, v Egiptu, sva v templju Karnak v Luksorju hodila in se prerivala skozi množice, tu pa sva si lahko ogledovala tempelj po lastni želji, fotografirala, kjer sva želela, ne da bi nama kdo »skakal« v objekitv. To je Sudan, prekrasen, a neobiskan.
Nazajgrede od templja Soleb do Abrija sva spet štopala. Tokrat ni bilo nobenega avtobusa. Celo uro sva stala ob ravni cesti sredi puščave, na žgočem soncu. Počasi sva že obupavala, nakar se mimo pripelje tovornjak in nama ustavi. Notri je sedel mlad fant, ki je bil vesel družbe. Prva stvar, ki jo je storil, ko sva se usedla poleg njega v tovornjak: dal nama je ohlajeno čokoladico in sok. Namreč pod sedežem je imel hladilno skrinjo s pijačo in prigrizki. Lahko si predstavljate, kako nama je prijalo nekaj hladnega po dolgem čakanju na soncu.
Nama je bilo pogosto kar nerodno, ko so bili ljudje v Sudanu tako zelo prijazni, tako gostoljubni, a hkrati tako zelo preprosti. Nimajo udobnih hiš, čiste pitne vode, urejene kanalizacije, finih avtomobilov. Živijo v hišah iz blata (posušenih zidakov iz blata), v majhnih vasicah npr. na otoku sredi Nila, sredi puščave v Sudanu. Obdani so z nasadi boba in datljev. To je tudi njihova večinska prehrana. Nimajo veliko denarja, ne morejo si privoščiti potovanj po svetu. A imajo veliko srce.
Sudan ima veliko res lepih piramid, starih egipčanskih grobnic in templjev, cerkva, mošej, ima prekrasno reko Nil, puščavo ... Vse to sva videla in bila navdušena nad tem. Ampak najboljša stvar Sudana pa so bili gotovo ljudje. Izredno gostoljubni in prijazni. Trenutno je sicer Sudan spet v primežu nemirov in potovanje tja morda ni najbolj pametna odločitev. A ko se stanje umiri, vam potovanje v Sudan toplo priporočava. Oglejte si ta skriti biser severne Afrike, kjer se lahko sami sprehajate med starodavnimi piramidami in templji ter spoznate najbolj prijazne ljudi na svetu.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
