Nedeljski prihod v tretje največje švicarsko mesto ni bil stresen, saj so bile mestne vpadnice na pol prazne, navigacija pa je kljub nekaj cestnim zaporam hitro našla parkirišče ob reki Ren. Ob nedeljah in v nočnih urah je parkiranje sicer brezplačno, toda ostati sva nameravala nekaj dni. Zato tudi ni prišlo v poštev brezplačno parkiranje na belo označenih parkirnih mestih, kjer je dolžina parkiranja omejena na največ tri ure. V modrih conah je potrebno plačilo za parkiranje, daljše od ene ure. Plačevanje je ponekod nepriročno, saj povsod ni na voljo parkomatov. V tem primeru je treba poiskati najbližji avtomat za kupovanje tramvajskih vozovnic. K sreči sva s sopotnikom našla spletno stran mestne službe, na kateri je bilo mogoče kupiti listek za celodnevno parkiranje. In to po polovični ceni (10 švicarskih frankov). Slednja je omogočena obiskovalcem ob spletnem nakupu prvih dvanajstih parkirnih listkov.
Sobo sva rezervirala v hostlu iz skupine Hostelling International – Jugendherberge Basel. Poleg za Švico ugodne cene me je prepričala lokacija v bližini Rena, od starega mestnega središča pa je hostel oddaljen le za krajši sprehod. Velika rdeče obarvana stavba se nahaja v mirnem zelenem delu mesta, kar je bilo pomembno zaradi sprehajanja najine štirinožne spremljevalke, psičke Tewi. Pred nekaj leti skrbno obnovljen hostel ima na voljo 234 postelj, tako v dvoposteljnih sobah s kopalnico kot takšnih z več ležišči in skupnimi toaletnimi prostori. Nečlani morajo za nočitev doplačati 7 frankov, doplačilo za psičko pa je bilo 15 frankov.
Ob prijavi naju je prijazni receptor presenetil z nepričakovanim darilom: za čas bivanja v hostlu sva brezplačno dobila mestno kartico Basel Card, s katero sva lahko neomejeno brezplačno koristila javni prevoz, imela pa sva tudi rezplačen dostop do povezave Wi-Fi, v muzejih in še nekaterih mestnih znamenitostih pa so pri vstopnini ponujali do 50-odstoten popust.
Vzdušje v hostlu je bilo kljub upoštevanju preventivnih ukrepov za preprečevanje širjenja novega koronavirusa precej sproščeno. Zaščitne maske so obvezne na hodnikih. Sprejemna avla je prostorna in svetla po zaslugi velikih steklenih površin. Kotički za druženje z mizami, stoli in udobnimi kavči so urejeni daleč narazen. Enako velja za jedilnico, tako da se lahko posamezne skupine posedejo dovolj narazen. Zajtrk ali kosilo si je mogoče privoščiti tudi na senčni terasi, tik nad majhnim potokom, ki teče ob hostlu. Zaradi obilice prostora naju je lahko pri zajtrku spremljala tudi psička. V prostorni sobi je imela svoj prostor na domači blazini ob postelji, zelo prav pa nam je prišel tudi balkon, s katerega smo bili skozi veje visokih dreves deležni pogleda na najvišjo stolpnico v Švici.
Basel se med drugim ponaša z najstarejšo univerzo v Švici, katere nastanek sega v 16. stoletje. Zaradi močne industrije je Basel eno najdražjih mest v Švici, a je kljub temu priljubljen med turisti. Tako sem na ulicah pogosto slišala angleščino, seveda poleg prevladujočih nemščine in francoščine. Mesto namreč leži na tromeji s Francijo in Nemčijo. Nekako za pol Ljubljane veliko mesto se ponaša z lepo ohranjenim zgodovinskim središčem. Ponekod ga še obdaja nekdanje obzidje, ohranjenih pa je tudi več slikovitih stolpov, ki so nekoč predstavljali mestna vrata. Najveličastnejši zgradbi sta rdeče obarvana mestna hiša in katedrala z grobnico nizozemskega učenjaka Erazma Rotterdamskega. Obiskati je mogoče več kot štirideset muzejev. Dobro je vedeti, da je prvo nedeljo v mesecu vstop v muzeje prost. Bolj kot muzeji so me pritegnile galerije. Še posebno največja med njimi, ki je v lasti Fundacije Beyeler. Kot je v navadi, imajo študentje pri vstopnini popust, galerijo pa lahko celo brezplačno obiščejo vsi, ki so mlajši od 25 let. Imela sem srečo, da sem ujela zadnji teden razstave del enega najpomembnejših ameriških slikarjev 20. stoletja, Edwarda Hopperja. Na slikah sem prepoznavala podobe ameriške narave in mest iz prve polovice preteklega stoletja. Za to priložnost so pripravili tudi dokumentarni film o delu uspešnega slikarja.
Basel se ponaša s številnimi vodnjaki in parki. Med zelenimi kotički je še posebno privlačen botanični vrt, ki deluje v okviru Univerze. Je eden najstarejših na svetu, saj njegovi začetki segajo v 16. stoletje. Posebno privlačen je več kot stoletje star rastlinjak, ki so ga zgradili samo za amazonske lilije victoria, katerih plavajoči listi lahko dosežejo premer do dveh metrov. Lokvanjem podobni cvetovi cvetijo le dva dni.
Mestne restavracije so drage, a morala sem poskusiti vsaj najbolj značilne švicarske jedi. Sirov fondi sem si lahko privoščila kar v hostlu, nekakšen pražen krompir, imenovan rosti, pa sem odkrila v eni izmed vegetarijanskih restavracij. V Baslu so ponosni še na lokalno sladico leckerli. Gre za nekakšne medenjake z mandlji, ki jih po skrbno čuvanih receptih izdelujejo že več kot dve stoletji. Najboljši so ročno izdelani, kakršne ponujajo v družinskem podjetju Jakob’s Basler Leckerly, ki velja za eno najstarejših pekarn piškotov v Švici. Nad široko paleto piškotov sem se navduševala v njihovi majhni a prikupni prodajalni nedaleč stran od najbolj privlačne zgradbe Basla, mestne hiše.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
